30. 5. 2022 | Kultura

Pahor: »Nacionalna zavest je nujna za preživetje Slovencev v Italiji«

Življenje Borisa Pahorja bi lahko opisali tudi kot metaforo 20. stoletja

Življenje Borisa Pahorja bi lahko opisali tudi kot metaforo 20. stoletja. V Trstu živečega zamejskega pisatelja sta že v mladosti zaznamovala odvzem maternega jezika in življenje v multietničnem okolju, trčil je v vse bistvene totalitarizme: fašizem, nacizem in komunizem in si zaradi kritičnosti nakopal spor z jugoslovanskimi oblastmi.

Pahor se je rodil 26. avgusta 1913 v slovenski družini v Trstu, še v času v Avstro-Ogrske, leto pred začetkom prve svetovne vojne. V otroških in mladostniških letih je bil priča rasti nacionalistične in fašistične ideologije v Italiji. Leta 1920 je bil, komajda sedemleten, priča požigu slovenskega Narodnega doma v Trstu, spomin nanj pa je med drugim popisal v zbirki Grmada v pristanu (v prvi izdaji Kres v pristanu) ter v romanu Trg Oberdan. V zbirki novel Grmada v pristanu je opisal tudi travme, ki jih je kot 12-letnik doživljal ob odvzemu maternega jezika.

V medvojnem obdobju je Pahor v Trstu sodeloval s slovenskimi antifašističnimi intelektualci in tigrovci. V tem času je urednikoval pri revijah Malajda in Dvignjeni iz nedelje strmimo v zemeljski krog. Leta 1940 je bil vpoklican v italijansko vojsko in leta 1941 poslan v Libijo. Istega leta je bil kot vojaški prevajalec premeščen v taborišče za ujete častnike jugoslovanske vojske v Bogliacu pri Gardskem jezeru.

Po kapitulaciji Italije se je leta 1943 vrnil v Trst in se pridružil osvobodilni fronti, 21. januarja 1944 pa so ga prijeli domobranci in ga predali nemškim oblastem. Konec februarja so ga poslali v nacistično koncentracijsko taborišče Natzweiler-Struthof. Kasneje so ga prestavili še v Markirch, Dachau, Mittelbau-Doro, Harzungen in Bergen-Belsen, ki so ga 15. aprila 1945 osvobodili.

Svoje taboriščne izkušnje je Pahor opisal v romanu Nekropola (1967), ki je bil leta 1990 preveden v francoščino, nato pa še v številne druge jezike. Nekropola je označena kot živo in še zmeraj pretresljivo pričevanje o oblikah zla in načinih preživetja. Taboriščne tematike se je Pahor med drugim dotaknil tudi v delu Onkraj pekla so ljudje (1958), ki je bilo leta 1978 izdano z naslovom Spopad s pomladjo.

Leta 1952 se je Pahor poročil z Radoslavo Premrl, sestro slovenskega narodnega heroja Janka Premrla - Vojka, ki je preminula leta 2010. Spomine na njuno več kot pol stoletja dolgo skupno življenje je pisatelj strnil v delu Knjiga o Radi, ki je pri Cankarjevi založbi izšla leta 2012, ob njegovem 99. rojstnem dnevu.

Svoje taboriščne izkušnje je Pahor opisal v romanu Nekropola (1967), ki je bil leta 1990 preveden v francoščino, nato pa še v številne druge jezike. Nekropola je označena kot živo in še zmeraj pretresljivo pričevanje o oblikah zla in načinih preživetja.

Leta 1966 je skupaj s somišljeniki ustanovil revijo Zaliv, v kateri je zagovarjal tradicionalno demokratično politiko proti enopartijskemu sistemu nekdanje Jugoslavije. Pahor je leta 1975 z Alojzom Rebulo pri Zalivu izdal posebno brošuro Edvard Kocbek: pričevalec našega časa. V njej sta objavila intervju s Kocbekom, ki je obsodil zunajsodni poboj 11.000 slovenskih domobrancev, ki so jih Britanci vrnili Jugoslaviji. Brošura je v Jugoslaviji dvignila veliko prahu, Pahorju pa so do leta 1979 prepovedali tudi vstop v državo.

V ljubljanskem parku Tivoli že od leta 2017 stoji njegov spomenik kiparja Mirsada Begića, nekje od pisateljevega 100. rojstnega dneva pa pri Mladinski knjigi in tudi drugih založbah skrbijo, da Pahorjev rojstni dan pospremijo s kakšno novo izdajo. Ob njegovem 108. rojstnem dnevu sta denimo Mladika in La Libreria Del Ponte Rosso v sozaložništvu izdali knjigo Boris Pahor - Pisatelj brez meja. Gre za zbirko esejev o Pahorjevih delih, intervjujev in pričevanj o njegovem življenju, ki so jih zbrali novinarji, književniki, prevajalci, profesorji in kulturniki.

Pahor, tudi zaprisežen borec za pravice ogroženih jezikov in pripadnikov ogroženih kultur, je vselej poudarjal, da je nacionalna zavest nujna za preživetje Slovencev v Italiji ter človeka in človeštva v svetu.

Za svoja literarna dela je prejel vrsto nagrad in časti, med drugim Prešernovo nagrado (1992), iz rok predsednika Milana Kučana srebrni častni znak RS (2000), nato francoski red legije časti (2007), bil je častni meščan Trsta in Maribora, na Bunčetovi domačiji v Dutovljah pa so uredili njegovo spominsko sobo. Bil je nosilec častnih doktoratov Univerze na Primorskem in Univerze v Ljubljani ter od leta 2009 redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Ob 102. rojstnem dnevu je prejel tudi častni naziv kulturni ambasador Republike Slovenije.

Ob vrnitvi Narodnega doma v Trstu slovenski skupnosti, kar je sovpadalo s 100. obletnico požiga tega doma, pa sta slovenski in italijanski predsednik Borut Pahor in Sergio Mattarella Pahorju izročila najvišji državni odlikovanji obeh držav. S slovenske strani je Pahor prejel red za izredne zasluge za življenjski prispevek k razumevanju in povezovanju narodov Evrope in za nepopustljivo zavzemanje za slovenstvo in demokracijo, z italijanske pa odlikovanje vitez velikega križa, red za zasluge Italijanske republike.

Je pa Pahor katero od nagrad oziroma časti, ki so mu jih namenili, tudi odklonil. Denimo leta 2009 ni sprejel tržaške nagrade za vlogo na kulturnem področju, trpljenje med nacistično okupacijo in nasprotovanje jugoslovanskemu komunističnemu režimu, saj v utemeljitvi ni bilo omenjeno njegovo nasprotovanje fašizmu. Leto kasneje je odklonil tudi častno meščanstvo Ljubljane, saj se je prestolnica po njegovih besedah po prvi svetovni vojni do slovenske Primorske obnašala mačehovsko.

Njegova literarna dela, med katerimi velja omeniti še knjige Mesto v zalivu, Vila ob jezeru in Parnik trobi nji, so priznana v Franciji, Nemčiji, ZDA, pa tudi v Španiji in na Finskem. Večkrat se ga je omenjalo kot slovenskega kandidata za Nobelovo nagrado in je veljal za enega najbolje prodajanih slovenskih avtorjev v tujini.

Pahor, tudi zaprisežen borec za pravice ogroženih jezikov in pripadnikov ogroženih kultur, je vselej poudarjal, da je nacionalna zavest nujna za preživetje Slovencev v Italiji ter človeka in človeštva v svetu.

Predstavljen je bil že v nekaj dokumentarcih, nazadnje se mu je leta 2019 britanski BBC poklonil s filmom Človek, ki je videl preveč, ki ga opiše kot najstarejšega znanega preživelega zapornika v nacističnih taboriščih. Že poprej pa je njegovo zgodbo na film ujela francoska režiserka Fabienne Issartel v dokumentarcu Boris Pahor - potret svobodnega človeka. Več prispevkov so mu v minulih letih posvetili tudi tuji mediji, denimo Le Monde, Rai in The Guardian.

Pahor, deklarirani antifašist in pričevalec o fašističnem nasilju nad Slovenci v Italiji, je prav tako sprožil nemalo vprašanj med svojimi privrženci z izjavami in dejanji, kot so nasprotovanje arbitražnemu sporazumu s Hrvaško, predlog za spremembo slovenske himne in nezadovoljstvo nad uresničevanjem ideje EU. Nezadovoljen je bil nad tem, da v Uniji večje države manjšim vsiljujejo, kako naj delujejo.

V času, ko sta Evropo zaznamovala terorizem in begunska kriza, je rešitev prepoznaval predvsem v dialogu, usmerjenem k razumu. Tedaj je poudaril, da je upanje v svetu, ki bo v ospredje postavil človeka in partikularnost na vseh področjih in se uprl vojnam, barbarizmom ter težnjam k prevladi. Ob obletnici požiga Narodnega doma v Trstu pa je v pogovoru za STA ponovno pozval, da bi v Italiji objavili poročilo mešane slovensko-italijanske komisije o obdobju od leta 1880 do leta 1956.

Dogajanje v Sloveniji je sicer Pahor "sodil od zunaj", a se je oglasil vselej, ko ga je "kateri od slovenskih politikov lomil", ne glede na njegovo politično pripadnost. Dokler je še bil pri močeh, se je v zadnjih letih življenja najraje podal med mlade in jim predstavljal svojo življenjsko zgodbo, saj je ravno v njih prepoznaval upanje v boljšo prihodnost.

CC1HpQV83bc

TWMT6V9ipVM

MMk1CHecf4A

PREBERITE TUDI:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Spletna Mladina na Facebooku

@SpletnaMladina na Twitterju