Vsaka komisija ima misijo, tista, ki jo je slaba tri leta vodil Jean-Marc Sauvé, je proučevala spolno nasilje v francoski katoliški cerkvi. Njeno danes objavljeno poročilo je glasno odjeknilo v javnosti, tako doma kot po svetu.

Izsledki preiskave spolnih zlorab v francoski katoliški cerkvi, ki jo je – z Jean-Marcom Sauvéjem, nekdanjim podpredsednikom državnega sveta na čelu – vodila posebna neodvisna komisija (Ciase), so pokazali naslednje: od leta 1950 je bilo najmanj 216.000 francoskih mladoletnikov in mladoletnic žrtev spolnega nasilja duhovnikov. Zlorabljanje je bilo, kot so zapisali v poročilu, »množično, sčasoma resda pojemajoče, a sistematično«, »ob družinskih in prijateljskih krogih je katoliška cerkev prostor, kjer je spolnega nasilja največ«. Če bi pridali še agresijo, ki jo je v cerkvenem miljeju zagrešilo laično osebje – od katehetov do vseh drugih –, bi bilo žrtev najmanj 330.000.

Pogled v cerkveno drobovje

Neodvisni pogled v cerkveno drobovje od leta 1950 so pod pritiskom žrtev, povezanih v razna združenja, leta 2018 naročili v Francoski škofovski konferenci (Cef) in v Francoski konferenci redovnic in redovnikov (Corref). Komisija, v kateri je delovalo 22 članov in članic različnih strok in profilov, se je, med drugim, odločila poiskati resnico tudi prek anket, v katerih je – študijo je, kot so poudarili v Le Mondu, vodila sociologinja Nathalie Bajos – sodelovalo okoli 30.000 ljudi. Ugotovili so, da spolno nasilje, ki so ga v sedmih desetletjih zagrešili cerkveni možje ali žene, predstavlja slabe 4 odstotke vsega tovrstnega nasilja oziroma 6 odstotkov, če prištejemo laično osebje. Med vsemi socializacijskimi okolji je najbolj nasilna prva celica – družina, naj gre za domačega ali družinskega prijatelja, cerkvi na drugem mestu s precej manjšimi deleži žrtev sledijo počitniške kolonije in tabori, javna šola, športni klubi in kulturno-umetniške dejavnosti.



Komisija je s posebno metodologijo ugotovila, da je v preučevanem obdobju od 2900 do 3200 župnikov, diakonov in redovnikov, katerih imena poznajo, zlorabljalo bodisi mladoletne bodisi ranljive polnoletne, denimo redovnice in semeniščnike. Vseh, ki so delovali v tem času, je bilo okoli 115.000, kar pomeni, da jih je bilo nasilnih od 2,5 do 2,8 odstotka. Delež je videti, kakor je bil očitno nekoliko previden tudi Jean-Marc Sauvé, majhen v primerjavi s podobnimi študijami v drugih zahodnih državah, kjer se vrti med 4,4 in 7,5 odstotka, in večji v primerjavi z dognanji, do katerih so se dokopali na Nizozemskem. Če so francoske ocene prave, je imel vsak cerkveni nasilnež v Franciji od 64 do 67 žrtev.

In kaj pravi cerkev?

V 480 strani dolgem poročilu je, kot povzemajo francoski mediji, brati, da je katoliška cerkev v Franciji v petdesetih in šestdesetih letih preteklega stoletja, ko je bilo zagrešenih več kot polovica spolno nasilnih dejanj, vse interne »nečednosti« pometla pod preprogo, jih celo zanikala. Prizadevala si je, da resnica ne bi prišla na dan, žrtve naj bi zato molčale. Da te res obstajajo, je javno priznala šele v devetdesetih letih, čeprav ne brez relativiziranja. Še dve desetletji sta minili, da zdaj žrtve tudi priznava: a menda še vedno prepočasi in velikokrat z zamudo, v splošnem se odziva, tako člani komisije, nezadostno. Razlog je, kakor so dognali, tudi v cerkvenem pravu, ki spolnega nasilja ne omenja, zato se ne ukvarja niti z mladoletnimi žrtvami. Ovir, da bi se lahko pošteno pogovorili o vsem, kar se dogaja v prastari instituciji, je še več: naj je to tabuizirana spolnost ali precenjevanje celibata, tudi pogled na duhovniški poklic in napačno razumevanje ponižnosti ... Pa ​vendar: študijo je naročila cerkev, jo tudi financirala, dognanja pa so, kot je v intervjuju za L'Express poudaril Jean-Marc Sauvé, na njeno željo takoj objavili. Zdaj je ona na potezi, da vse pripombe in zahteve vzame resno ter, kot je pridal za Le Figaro, ustrezno ukrepa.