KLEMEN JANEŽIČ

Z rezanci na glavi po Ljubljani

Katja Božič/revija Jana
26. 12. 2022, 17.59
Deli članek:

Televizijskim gledalcem se je prikupil že v vlogi Martina Rozmana v Usodnem vinu, zadnje leto in pol pa se mu smejimo v vlogi mladega kuharja Luka Čeha v humoristični seriji Ja, chef.

Šimen Zupančič
Klemen Janežič

Klemen Janežič, sicer igralec ljubljanske Drame, pravi, da mu je v tem letu in pol, odkar snemajo serijo, kuhinja postala veliko bolj domača, celo flambirati bo verjetno poskusil tudi v lastni kuhinji, da pa ni bil v življenju še nikoli tolikokrat polit in obmetavan s hrano, kot ravno v tem času. Resno delo na setu se tako včasih spremeni v igralnico, kjer igralci uživajo kot otroci. Ker jih povezuje neverjetna energija, serija ne more biti drugačna, kot res dobra. In noro smešna.

Po najinem pogovoru se vam mudi domov k hčerki. Kakšen obrok ji boste pripravili?

To je zelo odvisno od nje. Zdaj že sama pokaže in pove, kaj bi rada. Upoštevamo njeno voljo, seveda v mejah zdrave prehrane. (smeh)

Zdaj torej ona usmerja jedilnik vaše družine?

Ja, sploh odkar imamo lahko na meniju tudi konkretno hrano, ne samo kašic (smeh). Poskušamo imeti čim večkrat skupno kosilo. Ko prideva z Nino (Ivanišin op. a.) z vaje, greva po hčerko v vrtec in skupaj skuhamo, kar imamo vsi radi. Midva začimbe seveda dodava kasneje.

Kdaj se po vašem ljudje začnemo zavedati, da je še kako pomembno, kaj vržemo v lonec?

Res je, da sem v študentskih letih dosti manj razmišljal o tem. Prihajam iz Stične – tudi moj lik Luka prihaja od tam – kjer imamo svoj vrt in gojimo vse vrste zelenjavo. Starša se trudita vsako leto vzgojiti še kaj novega. Večino zelenjave dobimo od tam. Pri nas je bilo vedno logično, da greš na vrt iskat zelenjavo in iz tega kaj skuhaš. Tekom kariere vidiš, kako pomembna je hrana. Da si kos naporom med snemanjem, moraš čim bolj pravilno jesti.

Z Nino si delava svojo granolo, domače kosmiče, ki jih pojem zjutraj, preden grem na snemanje. Tam imamo še kakšen sendvič, pa kosilo, s sabo si nesem oreščke, brusnice, kakšen polnovredni napitek, tudi sezonsko sadje je vedno dobrodošlo. Hrana, ki jo pripravljamo v seriji, je sicer blizu pretečenega roka, sadje in zelenjava, ki bi se po vikendu pokvarila – snemamo namreč od petka do ponedeljka, sta pa na voljo. Hvala bogu imamo tam tudi kuharje, ki naredijo bananin kruh, pomarančni sok ..., kar vsi na setu jemo. Hrana je povezovalni trenutek družine in tudi snemalne skupine.  

»Kuhanje naj bo užitek in del spominov, ki jih boste ustvarili z vašo družino,« pravi ustvarjalka okusov Urška Fartelj, kakšne spomine pa vi ustvarjate s svojo družino?

Še preden sem šel na akademijo, smo vse praznike in družinske mejnike proslavili s posebnim kosilom ali večerjo. Oče se vedno potrudi s kakšno inovacijo. Ali je to morska pojedina, azijska hrana, zadnje čase delamo jedi izpod peke. Pri kuhanju ne gre za končni izdelek, za vso družino so pomembni ustvarjanje, delitev dela, pogovori, ki se medtem razvijejo.

Je oče glavni kuhar v vaši družini?

Ker je bil oče med tednom vedno precej zaposlen, opravljal je dve službi, je za kosila skrbela mama, oče pa se je pridružil za te posebne obroke, kjer smo vsi sodelovali. Kuhanje zna biti kar zahtevno, predvsem med tednom, ko je manj časa in je treba na hitro kaj pripraviti, nam včasih zmanjka idej. Še posebej zdaj, ko imava hčerko in je treba več kuhati. Ko si sam, si že kaj vzameš. Že zvečer razmišljamo, kaj bomo naslednji dan kuhali.  

V seriji igrate fanta, ki zna dobro skriti, kadar česa ne zna. Kako se pa v resnici znajdete med lonci?

Že doma smo si delo v kuhinji enakovredno delili, zato mi kuhanje ni tuje. Nekje v tretjem razredu sem se najprej naučil speči palačinke, skuhati instantni puding in kavo. Bil sem sladkosned in sem vedel, da je bolje, če se tega naučim sam. Kavo pa sem rad zjutraj skuhal staršema, ne vem pa, kakšna je bila. (smeh) V študentskih stanovanjih ni bilo toliko prostora za kuhanje. V našem družinskem stanovanju pa zopet uživam. Ne samo, da zmečem kaj v lonce, tudi sestavljene jedi rad pripravim. Več ko kuhaš, hitrejši si, lažje je in res začneš uživati v kuhanju.

Menda ste svoje kuharske sposobnosti pilili med karanteno?

Predvsem med prvo karanteno, med drugo sem že delal v gledališču in tudi snemali smo. Takrat smo veliko zelenjave dobili iz Stične, pa sem poskusil skuhati tudi kaj zakompliciranega. Stvari, ki morajo več ur počivati, stati v paci. Mogoče bo še kdaj toliko časa.

Ali pogosteje kaj skuhate ali kakšno zakuhate?

Oboje! Ni dneva, ko ne bi česa skuhal in zakuhal.

Ali oddaje, kot so MasterChef, Mali šef in Ja, chef, spodbujajo ljubezen do kuhanja?  

Gotovo vplivajo na večjo popularnost kuhanja in večje spoštovanja do kuharskega poklica. Kuhanje je lahko noro komplicirana kirurgija okusov, oblik in znanja, kako povezati vse sestavine. To je res neverjetno! Je pa zavedanje o zdravi prehrani večje, kot ko sem bil jaz v srednji šoli. Pa tudi kuharskih tečajev je vedno več, kar je super!

Ste tudi vi na kuharskem področju kaj pridobili, odkar snemate serijo?

Absolutno! Spoznavam nove surovine, sestavine in specialitete. Imeli smo delavnico s kuharskim mojstrom Binetom Volčičem o pravilih v kuhinji, učili smo se tehnik rezanja, flambiranja, ki so zanimive za kamero. Nekateri smo imeli prvič v rokah resne vrhunske nože, ki so bili še dodatno naostreni, če si ga samo prislonil ob kožo, je bil že potreben kakšen obliž. (smeh). Imeli smo kar kuhinjski krst. 

Česa v lastni kuhinji še ne bi poskusili?

Na primer flambirati. Za zdaj je kuhinja še preveč nova, da bi se sprostil kot v Chefu, ampak bomo poskusili še kaj novega.

Zakaj je fino igrati Luko Čeha?

Ker je konkreten, direkten, neposreden, se ne pretvarja. Ima malo težav z laganjem, to počne bolj zato, ker se vleče ven, ne pa, da bi premišljeno lagal. Dobro je razmišljati z njegovo glavo, ker je mlajša in neobremenjena. Fino bi bilo, če bi vsakdo imel v sebi malo tega lika. 

Televizijski šef Ljubo vas v seriji veliko zmerja, obklada z najrazličnejšimi imeni. Koliko časa bi v realnem življenju zdržali pri takem šefu?

Luka ga vidi bolj v stilu »pes, ki laja, ne grize«. Ljubo je vrhunski mojster, je pa tudi samo človek. Čeprav so ti njegovi izpadi navzven videti zelo grobi, je mehka duša. Luka v tem njegovem vedenju pravzaprav čuti, da mu je mar zanj, da ga hoče poboljšati – kar tudi ga, kot lahko vidimo skozi sezone. Od njega se ogromno nauči. Ker take priložnosti verjetno ne bo več dobil, raje malo potrpi. 

»Luka je prijetno naiven, srčen, zagnan – ko najdeš te lastnosti, jih pogosto začneš uporabljati,« ste ga nekje opisali. Se zalotite, da v določenih trenutkih iz vas pravzaprav spregovori Luka?

Lik, ki ga toliko časa igraš, postane del tebe. V vsakem liku je nekaj tebe in po letu in pol se to samo še okrepi – govorim seveda o podzavestnih ravneh. Mogoče pa res kdaj na situacijo pogledam razbremenjeno, ne tako usodno kot prej.

Med vami je neverjetna energija, tudi ko kamere ugasnejo. Ko se z nekom tako ujameš,  verjetno ne more izpasti slabo?  

Tudi v športnem svetu je tako – vemo, kako pomembna je energija v reprezentanci, ekipi. Tudi če je moštvo slabše, lahko z dobro energijo nadomesti veliko šibkosti. Mi imamo srečo, da je zasedba sestavljena iz vrhunskih igralcev, ki odlično opravljajo delo. Režiserjem in producentom je uspelo, da ekipa deluje složno, skupaj s tehnično ekipo, garderoberkami, maskerkami … Ogromno ljudi je na setu, ki skrbijo, da lahko ostanemo tako razbremenjeni, sproščeni. To je redkost, zelo sem vesel, da sem del tega. Če imaš take dobre pogoje, se odpravljaš snemat sproščeno in se veseliš novih prizorov. 

Serija je pravzaprav en sam niz smešnih dogodkov. Katere ste si še posebej zapomnili? 

Eden od teh trenutkov je bil, ko se v prizoru obmetavamo s hrano, na koncu je bilo kar veliko dela, da se je vse počistilo, tisto je bilo duhovito. Zanimivo je bilo, ko smo ponoči skakali v Ljubljanico, ali ko v center Ljubljane prijaham na konju, pa ko visim s tretjega nadstropja hotela. To so že kar kaskaderski vložki. Zame je to del poklica, in če je poskrbljeno za varnost, jih rad posnamem sam. 

Sicer pa sem bil tolikokrat polit, obmetan s hrano ali čim drugim … Kar redno si moram umivati lase, tudi večkrat na dan. (smeh) Vedno imam pripravljene po tri uniforme. Saj so kar prijazni moji soigralci, ko me maltretirajo s temi zadevami. (smeh) So pa seveda dnevi, ko človeku ne paše najbolj biti polit z juho v centru Ljubljane in z rezanci na glavi prehoditi kakih 200 metrov, da prideš pod tuš … (smeh)

Čemu se sami nasmejite? Tudi sebi?

Na setu imam tako duhovite soigralce in člane ekipe, da sploh ne pride na vrsto, da bi se sam sebi nasmejal. Že v tem, ko lahko samo spremljam soigralce, uživam! Neverjetno je, ko nekdo, tudi ko gremo že petič čez prizor, vsakič znova preseneti in se ti sploh ni treba truditi – samo odzoveš se na soigralca.   

Smeh je pol zdravja. Serija je pravzaprav terapija za gledalce in vse vključene.

Seveda, serije, kot je Ja, chef, so zato, da nas nasmejejo s kakovostnim humorjem, ki v nas sproža različne asociacije – v odnosu z ljudmi na ekranu prepoznamo nekoga, ki nam je znan. Nasmejiš se in dobiš distanco, drugačen pogled na situacijo, v kateri si. Naše delo je, da gledalec prek nas pride do novega razmišljanja, olajšanja, katarze, do novih zaključkov ...

Boste pogrešali serijo, ko boste končali s snemanjem?
Gotovo!

Vaše življenje v zadnjem letu in pol je bilo naporno, si boste v prazničnem decembru vzeli kaj časa zase?

Ja, zelo je naporno, v gledališču sem od ponedeljka do petka, serijo pa snemamo od petka do ponedeljka. Sploh je drugače, odkar imava hčerko, in se je treba prilagajati tudi njej. Družina je na prvem mestu, je pa prostega časa in časa za prijatelje v tem obdobju bolj malo. Smo pa poskrbeli, da bomo za praznike skupaj, doma. Se zelo veselim, ker bo letos čisto drugače. Lani je bila hčerka še majhna in ni točno vedela, za kaj gre, letos pa bomo skupaj pekli piškote, pecivo, krasili in tega se že zelo veselim!