Ozonska luknja se jeseni veča
16. septembra obeležujemo Mednarodni dan zaščitne ozonske plasti. Ozon visoko v ozračju vpije večino ultravijoličnega sončnega sevanja in nas tako obvaruje pred škodljivim ultravijoličnim sevanjem, del pa ga prepušča. Brez zaščitne ozonske plasti bi bilo življenje na zemeljskem površju v sedanji obliki nemogoče, saj bi ultravijolični žarki sterilizirali zemeljsko površje.
Ljudje smo z industrijsko dejavnostjo v preteklem stoletju v ozračje vnesli snovi, ki so na zemeljskem površju povsem neškodljive, ob posebnih vremenskih razmerah visoko v ozračju pa uničujejo ozon.
Politiki so leta 1987 sprejeli Montrealski protokol, s katerim so predpisali stopnjo omejevanja proizvodnje in uporabe ozonu nevarnih snovi. Kasneje so protokol dopolnili in ukrepe poostrili. Industrija je učinkovito nadomestila ozonu škodljive snovi.
Največja luknja je nad Antarktiko in Arktiko
V ozračju je količina ozonu škodljivih snovi, ki smo jih tja spustili ljudje, naraščala do preloma tisočletja. Od takrat koncentracija teh snovi počasi upada, vendar je zaradi njihove dolgoživosti še dovolj visoka, da predvsem nad Antarktiko in Arktiko povzroča pomembno izgubo ozona.
Velikost območja z oslabljeno zaščitno plastjo, trajanje in količina izginulega ozona se iz leta v leto spreminjajo predvsem v odvisnosti od meteoroloških razmer, dolgoročni trend pa je povezan z uspešnimi ukrepi mednarodne javnosti za omejitev in opustitev rabe ozonu škodljivih plinov. Ozonska luknja nad Antarktiko se bo predvidoma v prihodnjih desetletjih postopoma manjšala, ozonska plast naj bi predvidoma dosegla raven iz leta 1980 okoli leta 2070.
Ozonska luknja je sezonski pojav
Ozonska luknja je sezonski pojav in je prostorsko omejena. Vsako leto se avgusta začne razvijati nad Antarktiko, doseže največji obseg septembra in oktobra, najkasneje decembra pa se ozonska plast nad južnim polom obnovi. V manjšem obsegu ozon med februarjem in aprilom izginja tudi nad Arktiko, vendar je povprečna zimska temperatura ozračja nad Arktiko navadno višja kot nad Antarktiko in se redko spusti dovolj nizko, da bi sprožila intenzivno izginjanje ozona.
Obsežna oslabitev zaščitne ozonske plasti nad Arktiko nas je presenetila spomladi 2011, lani spomladi pa smo bili priča največji ozonski luknji nad severnim polom doslej. Letošnjo pomlad so bile razmere spet dokaj normalne. To potrjuje, da so medletne razlike v pojavu ozonske luknje posledica vremenskih razmer nad Arktiko in Antarktiko. Tako kot že nekaj desetletij se je nad Antarktiko tudi letos avgusta začela razvijati ozonska luknja. Septembra je njen razvoj v polnem razmahu.