Odgovornost in tovariška pomoč sta ključni za preživetje v gorah ali kako iskati zasutega v snegu s plazovno žolno

V mlinčku zdrobim kavna zrna. Voda zavre. Prelijem. Zadiši in me prebudi iz zalimanega zgodnjega jutra. Na stopala zvlečem volnene nogavice. Tipkam. Na bel papir pred očmi se črke sestavljajo v besede in dajejo smisel besedilu za Metropolitan.si. Kazalci kažejo pol peto zjutraj. Ob sedmih se prek Zooma javim v studio Koper, oddaja Dobro jutro. Pogovarjamo se o planinskem tekmovanju Mladine in gore. Še ena odlična zgodba, ki jo vsako leto s pomočjo planinske mladine in mentorjev organizirajo planinska društva in Planinska zveza Slovenije. Ravno zaključim, ko se oglasi pečica, iz katere zadiši po sveže pečenem 'drožkotu'.

Sam pa se že prijavljam v naslednji Zoom. Še en planinski projekt, še ena odlična ideja planinske organizacije. Govorim z Lojzetom v Domžalskem domu o razmerah, do kam je prišel teptalnik, do kod se da priti z avtomobili. Pošljem e-pošto z navodili udeležencem tečaja varnejše hoje v zasnežene gore. Ob treh z Jožem na GRS pobereva Borisa. Maks in Lanišek čakata doma vsak s svojo kramo. Prvi, opremljen z bobom in otroškim nasmehom. Drugi, s plazovno opremo, in ja, z nasmehom.

Uro kasneje, vmes me še kliče predsednik Komisije za reševalne tehnike GRZS, če bi naslednji teden lahko organiziral zimski obnovitveni seminar za inštruktorje gorskega reševanja, otovorjeni vsak z dvema nahrbtnikoma, lutko za oživljanje, računalnikom ... gazimo proti Domžalskemu domu. Ob pol petih nas v kočo pospremi čudovita rdečina sončnega zahoda. Miha govori o snežnih plazovih, zdravnik Grega o prvi pomoči, sam pa o opremi in njeni pravilni uporabi. Vmes večkrat pogledam iz koče, kjer Joža in Maks kot dva krta rijeta po snegu in kopljeta snežno luknjo. Samo rdeča lička so ju. Opremljena s plazovno žolno in navodilom, da naj bo vedno en iz luknje, ko kopljeta in če se podre, naj takoj "prlaufa" po enega od nas. Bolj kot skrb, da se snežna streha udre, ju skušam naučiti odgovornosti drug za drugega in da je tovariška pomoč v gorah ključna za preživetje. (petek, 20. januar)

Ob pol enih se zvrnem v posteljo Domžalskega doma. Predavanja so se zavlekla do polnoči. Utrujen. V sobi je toplo. Joža in Maks spita že nekaj ur. Pogledam njuna oblačila. Zložena se sušijo na radiatorjih, iz čevljev so vzeti vložki in čevlji zataknjeni za sušilnik. Ja, vzgoja je zajebana stvar. Ponavljanje, vztrajanje, število poskusov, tudi jokanje, ker so rokavice in čevlji mokri, saj nismo sami poskrbeli za sušenje. Na koncu se obrestuje. Iz včasih od kupa mokrih oblačil pred vrati smo prišli do rezultata. Preberem dve strani Golobove Kome in sam ugasnem v komo. 

Ob šestih me zbudi škripanje lesa, ki se upira vetru. Nase navlečem vetrne hlače in puhovko. Nekako sem se navadil, da grem v hribih spat oblečen v prvi sloj – dolge gate in majica. S tem ne izgubljam časa z oblačenjem naslednje jutro. Čakam le še trenutek, ko bom lahko zobe vzel iz kozarca in bo Kukident tabletka čez noč opravila čiščenje. Praktično. Grem pogledat razmere za delo zunaj. Piha močan veter, a se mu da umakniti. Vsaj za sneg ni skrbi. Ob osmih zajtrk, ob devetih pet skupin že veselo skače po snegu. Plazovne žolne, hoja z derezami in cepinom, zaustavljanje padca s cepinom, sondiranje in izkopavanje zasutega v snegu, prva pomoč.

Ob pol dveh zaključimo s krajšim povzetkom in odličnim kosilom. Pospravljamo opremo in počasi v dolino. "Ti, Lanišek. V četrtek bi imeli zimski seminar Pri Jurju v Kamniški Bistrici. Me je včeraj Janez klical. GRS Jezersko, Ljubljana in mi. Saj boš lahko pomagal?" mu obnovim.

"Ja, kaj pa naj. Rečem ne?! Bom." me sumljivo pogleda in se nasmehne. (sobota, 21. januar)

Planina ima kar nekaj obiskovalcev. Ljudje so prišli na sneg. Krplje in palice, nahrbtnik, topla oblačila. Smejijo se. Eni z vodnikom, drugi sami v družbi. Srečujemo se. Izmenjamo nekaj besed in gremo vsak svojo gaz. Preventiva je res tek na dolge proge. A se obrestuje. V tistem priteče mimo nekdo v pajkicah, kratki majici, brez nahrbtnika. Popravljam. Preventiva je res tek na dolge proge. Se obrestuje. A cepci bodo vedno na svetu. Odpusti jim, saj ne vedo, kaj počnejo.

Odgovornost in tovariška pomoč sta ključni za preživetje v gorah. Govorili smo že o plazovnem trojčku in tudi o tem, da ima zasuti v plazu največ možnosti za preživetje prvih petnajst minut. Če znamo dobro iskati s plazovno žolno, zasuto osebo v snegu najdemo prej kot v minuti. 

Na kongresu mednarodne organizacije za gorsko reševanje IKAR smo imeli poligon 40 × 50 m. V 15 minutah je morala ekipa treh poiskati in do glave izkopati pet oseb. S pregledom plazovine si ugotovil, da ena oseba v šoku sedi ob robu za balvanom in tiho stoka. Druga je imela iz plazovine roko. Dve sta bili zakopani skupaj in si lahko na svoji žolni ločil kratek pisk razlike, ki je nakazoval na to. Peta pa je s telesom bila obrnjena na trebuh in s tem ležala na žolni. Telo pa je nekje 90-% izolator signala. Čeprav je bila samo nekaj deset cm pod snegom, je delovala, kot da je zakopana meter in pol. Nalogo smo uspešno opravili prej kot v desetih minutah.

Iskanje zasutega v plazu s pomočjo plazovne žolne

1. Če smo očividec nesreče v plazu, takoj označimo točko, kjer smo osebo zadnjič videli.
2. Ohranimo mirno kri, preverimo položaj in začnemo iskanje.
3. Če nas je več, en član takoj pokliče pomoč na številko 112. Drugi prestavijo svoje plazovne žolne na iskanje.
4. Območje iskanja se začne NAD točko (POD točko v primeru zasutja zadnjega udeleženca), kjer smo osebo zadnjič videli in nadaljuje v smeri navzdol (navzgor).

OPOZORILO: Pomembno je, da poskrbimo za svojo varnost in varnost preostalih udeležencev. Član, ki je poklical pomoč, postane opazovalec in v primeru ponovnega plazu takoj na to opozori udeležence pri iskanju zasutega.

Najprej preiščemo plaz z opazovanjem in iščemo možne predmete (palice, smuči, dele nahrbtnika ...) ali dele telesa, ki gledajo iz snežne odeje.
Hkrati s plazovno žolno iščemo prvi signal.

POMEMBNO: Obvezno izklopimo vse preostale elektronske naprave, ki bi lahko motile signal in elektroniko plazovne žolne!
Glede na število udeležencev plazovino preiskujemo paralelno z medsebojno razdaljo 40 metrov ali v ključu, če smo sami.

Grobo iskanje

 

Sodobne, digitalne plazovne žolne s tremi antenami bodo pokazale točno smer zasutega v plazu. Treba je slediti puščici na digitalnem zaslonu. Hkrati je viden tudi številčni zapis števila enot oddaljenosti od zasutega v plazu.

Fino iskanje

Ko smo od zasutega oddaljeni približno 2–3 enote, ki nam jih sporoča plazovna žolna, napravo približajmo snežni odeji in s križnim iskanjem določimo najmanjšo oddaljenost (najmočnejši signal) od zasutega. Najmanjša oddaljenost je enaka globini zasutega v plazu. Označimo jo s plazovno lopato.

Naslednjič pa si pogledamo sondiranje in izkopavanje. Pred odhodom v gore pa le preverite stopnjo nevarnosti snežnih plazov in upoštevajte priporočila. 

 

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord