DL: Portret tedna - Ignac Slakonja

12.4.2024 | 11:20

Stal je pred razpadajočo graščino in zrl vanjo kot v privid in mogoče se mu je za trenutek zazdelo, da bosta zdaj, zdaj prišla čez dvorišče Rezka in Franc in mu bosta toplo starševsko rekla: »Ignac, o, Ignac, zdaj si spet doma.« Nista prišla, njegova starša, on pa je še naprej strmel v razpadajočo zgradbo in neki oddaljeni spomin ga je pojil z nepredstavljivo toplo radostjo in on, Ignac Slakonja s Čateža ob Savi, je v tistem trenutku v kraju Dziewin na Poljskem v razpadajočem zidovju začutil z dušo in s telesom kraj svojega začetka.

V tem poljskem kraju se je rodil 18. decembra 1943 staršem izgnancem iz Sobenje vasi. In v ta kraj ga je za njegov rojstni dan peljal vnuk Marcel. »Marcel ve, da rad letim, in je rekel, da bova za moj rojstni dan nekam letela, in če že, kaj če bi šla na Poljsko,« pripoveduje Ignac.

Po vrnitvi družine iz izgnanstva je odraščal v Sobenji vasi. V domači hiši so veliko peli. S tako popotnico je odšel v srednjo elektrošolo v Maribor. Povezal se je s frančiškanom patrom Andrejem Vovkom z Velike Doline, daljnim sorodnikom. »Poznal sem že osnove igranja na harmonij, potem mi je on razkazal orgle, 'cepil' me je z orglami. In v zadnjem letniku srednje šole so me že pustili, da sem na orgle spremljal litanije in šmarnice,« se spominja Ignac Slakonja. Že več kot šestdeset let igra na orgle in harmonij, s katerim je svojo tovrstno glasbeno pot tudi začel, ker so ga imeli doma. V čateški cerkvi zdaj igra na orgle, ki so jih na pobudo in z veliko zavzetostjo župnika Jožeta Packa kupili leta 1991.

Glasba, zlasti petje, je način življenja Ignaca Slakonje. Potem ko so pri njih doma kupili tisti harmonij, je v Sobenji vasi nastal cerkveni moški zbor, med katerega ustanovitelji je bil Ignac, ki je zbor tudi vodil, v njem pel in zraven igral. Pel je tudi v brežiškem moškem zboru bratov Milavcev; iz tega zbora so ustanovili brežiški upokojenski zbor in tega je vodil Slakonja. Bil je med ustanovitelji KUD Anton Kreč na Čatežu ob Savi, v katerem je bil potem skoraj deset let predsednik in zborovodja. Po njegovem taktu so peli cerkveni zbori čateške župnije, moški, mešani in otroški. Še zdaj vodi moški zbor Slavček Velika Dolina in ljudske pevce Fantje z Dol'n ter Ljudske pevke Žejno. Zadnjo nedeljo novembra lani je bilo na Čatežu srečanje osmih pevskih zborov leskovške dekanije in tega dne, na praznik Kristusa Kralja, je Ignac Slakonja svoje dirigentsko in orglarsko žezlo uradno predal svojemu glasbenemu nasledniku v čateški cerkvi Juretu Juratovcu.

Petje, glasba na splošno, prežema, tako kot je prevevala družino, v kateri se je rodil Ignac, tudi družino, v kateri so se Ignacu Slakonji in njegovi ženi Brigiti rodili Boštjan, Katarina in Urška; sin je strojevodja, hčerki sta vzgojiteljica in mediciska sestra; nobeden torej ni poklicni glasbenik, a glasbenemu duhu kažejo pot naprej v rodu. Že omenjeni vnuk Marcel glasbo študira na Danskem, vnuk Nace sicer študira medicino, a mu je ukvarjanje z glasbo blizu, vnuka Jon in Jaka sta osnovnošolca nižjih razredov, kjer so odprte še vse poti, tudi v glasbo. Očitno je nekako družinsko čutenje, kar Ignac pravi o svojem doživljanju glasbe: »Glasba je za dušo kot hrana za telo. Kakor komu. Jaz brez tega ne bi mogel živeti. Vse vrste glasbe rad poslušam. Najbolj pa mi je pri srcu klasika, opere. Pa orgle, seveda.« In, kot pripomni Brigita, velikokrat obiščeta opero in sta tako šla na silvestrovo v Maribor na Traviato, družinsko so obiskali vsako operno predstavo, ko je pel Marcel. Glasba tu žene srca in tako njihovo domačo hišo na Čatežu ob Savi rado preplavi petje, kot ga je tudi lani na sveti večer, ko so peli štiriglasno: Marcel bas, njegova Ana sopran, Katarina alt in Ignac tenor. Potem so šli še k polnočnici in so se župnik in preostali ljudje čudili, kako posebno lepo je bilo petje to noč v čateški cerkvi. Tako so Slakonjevi peli sebi in drugim, za Ignacev rojstni dan pa so k Slakonjevim domov prišli pet drugi – kar trije zbori.

Pesem ne pozna letnih časov, na te pa se ozirajo vinogradniki, in Ignac Slakonja je eden ljubiteljskih obdelovalcev vinograda; trte ima na Lačnem bregu. Naj bo poletje, naj bo zima, Ignac in Brigita rada potujeta. Natanko 24. februarja bosta spet sedla v avtomobil in se odpeljala, in to bo spet lep in poseben dan, tokrat že 56. obletnica njune poroke, ki ju, tako je videti, še povezuje kot posvečen dar.

Še pred tem praznikom, včeraj, je dobrosrčni, umirjeni in potrpežljivi zborovodja in organist Ignac Slakonja prejel častno priznanje Zveze kulturnih društev Brežice. V brežiški občini so mu do zdaj že podelili Maroltovo značko, zlato odličje ZKD Brežice, priznanja Krajevne skupnosti Čatež ob Savi in leta 2011 oktobrsko nagrado Občine Brežice. Škofija Novo mesto mu je leta 2019 za 60-letno delo v cerkveni glasbi podelila najvišje škofijsko priznanje, odličje sv. Jožefa.

Članek je bil objavljen v februarski tiskani številki Dolenjskega lista

M. Luzar