Vsi mi, ki to nismo in bomo »žalujoči ostali«, mu svetujemo tisto, kar bi moral storiti že veliko prej oziroma takoj po prvem preletu, saj je prva izkušnja najboljši pouk za bodočnost. Sicer je tudi zdaj še nekaj časa za popravo domače naloge, čeprav obujanje mrtvih ni mogoče. Nihče ne more zagotoviti, da ne bo petega, še bolj drugačnega virusa, kot je delta. Zato takoj s prstom pokažite na hiše iz vašega fevda, ki jih boste začasno prilagodili za depandanse bolnišnic, morda kar po občinah ali širše. Globalno bi bilo najcenejše, da za te potrebe ponudimo zdravstvu kateri koli hotel, termalno zdravilišče, počitniški dom in podobne ustanove, ki so prazne, polprazne, za nujne potrebe pa razselimo tudi polne. Je pa zadnji čas, da priskrbimo strežno osebje, ki bi ga usposobili v tedenskih ali dvotedenskih tečajih; morda kar iz tehničnega osebja ustanove, ki bi bilo v pomoč medicinski sestri in zdravnikom, ki bi jim morali odrediti tudi dvakratni zaslužek za čas epidemije. Verjetno je bil denar za krizno obdobje namenjen za take in podobne potrebe, ne za povračilo izgub v turizmu, ki bi bile v tako prilagojenem sistemu gotovo manjše.
Tu je zazeval grozljiv prepad med humanitarnostjo in denarjem. Čas je za takojšen sklic sestanka z ministrom za zdravstvo, hotelirstvo in turizem in za takojšnje ukrepanje. V tem primeru tudi z odloki, ki jih boste zapisali skupaj s strokovnimi svetovalci in ne po glavi posameznega »cepljenega« dobičkarja.
Verjemite, gospod minister Počivalšek, da je bolje še živ jesti neslan močnik kot pa mrtev dobiti narezek »a la Zdravko«. Pri takem zatiskanju oči in zavestni indolenci bomo kmalu prišli do našim razmeram prilagojenega apela starih Rimljanov: »Živel Cezar, mrtvi te pozdravljajo!« Mar bi res radi to slišali, gospod minister Počivalšek? Taka stališča so za nas zelo nevarna, za vas pa gre itak samo za politični stolček.
Jože Centa, Ljubljana
