Tesen volilni spopad dveh vizij turške prihodnosti

Že v jutranjih urah je bilo jasno, da bo udeležba na letošnjih težko pričakovanih predsedniških in parlamentarnih volitvah v Turčiji višja, kot je bila na nekaj zadnjih volitvah. Pred volišči po vsej državi, ki se odloča med dvema izjemno različnima vizijama prihodnosti, so se vile dolge vrste volivcev. Ti so – tako kot predvolilne napovedi – pričakovali tesen rezultat. Tako na glasovanju za predsednika, kot med izbiranjem nove zasedbe parlamenta v Ankari.

»Vsi smo pogrešali demokracijo. Pogrešali smo, da smo skupaj. Videli boste, da bo v to deželo danes prišla pomlad, ki bo trajala večno,« je potem, ko je oddal svoj glas na volišču v Ankari, novinarjem povedal predsedniški kandidat združene opozicije (Nacionalna zveza) Kemal Kılıçdaroğlu. Predsednik največje turške opozicijske stranke CHP je bil prepričan v svojo zmago, svojim volivcem pa je skozi celotno predvolilni kampanjo obljubljal, da bo v Turčijo »prišla pomlad«.

Kılıçdaroğlu, ki ga je koalicija šestih opozicijskih strank, združenih le v odnosu do predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana, sorazmerno pozno poslala v predsedniško tekmo, je upal, da bo do volilne zmage morda prišlo že po prvem krogu glasovanja. Zadnje napovedi javnega mnenja so mu namreč napovedovale zmago s petimi odstotnimi točkami prednosti – potem, ko se je v četrtek iz volilne tekme taktično umaknil četrti kandidat Muharrem Ince, so v Kılıçdaroğlujevem taboru prvič začeli resneje računati na zmago že v prvem krogu.

Toda predvolilne napovedi so v Turčiji tradicionalno nenatančne. V primeru, da ne Kılıçdaroğlu ne Erdoğan ne bosta osvojila več kot 50 odstotkov glasov, bodo volivci o novem (starem?) predsedniku države odločali v drugem krogu 28. maja.

Kılıçdaroğlu o pomladi, Erdoğan o božji volji

»Po vsej Turčiji volitve potekajo nemoteno. Najbolj pomembno je, da lahko volijo tudi ljudje, ki živijo na področju, ki ga je prizadel potres. Priti na volišče je pomemben znak moči turške demokracije. Za dobro turške demokracije naj bo, pri božji volji, miren dan,« je na volišču v Istanbulu, kjer je kot župan začel svoj silovit politični vzpon, po oddaji svojega glasu dejal predsednik Recep Tayyip Erdoğan. Skupaj s svojo Stranko pravičnosti in razvoja (AKP) državo vodi že dobrih dvajset let – v tem času se je država povsem preobrazila. Zdaj, po letih gospodarske krize in močnih notranjih trenjih in ob občutljivem bivanju na globalni geostrateški os(t)i, je njegova iz leta v leto bolj avtoritarna in konservativna vladavina resno ogrožena. Številni Turki se – predvsem zaradi izkušnje množičnih čistk in izrednega stanja po propadlem poizkusu vojaškega državnega udara pred sedmimi leti – bojijo, da se Erdoğan in Stranka pravičnosti in razvoja v primeru volilnega poraza ne bosta hotela odreči oblasti

Tudi zato je Erdoğan, ki je iz Istanbula odpotoval v Ankaro, v svojih prvih besedah po oddaji glasu omenil (po)potresno območje: to je njegova tradicionalna volilna baza. Obenem bo opozicija, ki je vse prej kot enotna, za zmago – tako na predsedniških, kot na parlamentarnih volitvah – nujno potrebovala veliko večino kurdskih glasov. Kurdski volivci predstavljajo namreč predstavljajo četrtino izmed 64 milijonov volilnih upravičencev. Tudi na voliščih v kurdskih mestih in vaseh je vladala huda gneča. Politični predstavniki turških Kurdov (stranka HDP, katere voditelji so v zaporu) so javno podprli opozicijskega predsedniškega kandidata Kılıçdaroğluja, katerega republikanska stranka je bila tista, ki je proti Kurdom v osemdesetih letih sprožila nikoli končano vojno.

Podobnih paradoksov je bilo na letošnjih volitvah, ki se vsekakor še niso končale, še precej.