Ukrajina

Trije dnevi, dolgi eno leto

Ljubljana, 24. 02. 2023 08.00 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 32 min
Avtor
Mirko Vorkapić
Komentarji
4

365 dni, na stotine uničenih mest in vasi ter več deset tisoč mrtvih vojakov in civilistov kasneje, od začetnega ruskega poskusa bliskovite vojne do krvavega boja za vsak meter ukrajinske zemlje. Če je v Moskvi pred začetkom "posebne vojaške operacije" prevladovalo prepričanje, da bodo sunkoviti prodori v prvih dneh Ukrajino hitro spravili na kolena – ali pa v Kijevu in na zahodu, da bodo oblast v Kremlju pokopale sankcije in žrtve med vojaki – so se načrti vseh bolj ali manj izjalovili. Druga največja armada na svetu ne zmore zlomiti odpora vse bolj oboroženega nasprotnika, na drugi strani Ukrajina in zahod trepetata zaradi kritično nizkih zalog streliva. Pred nami je vojna izčrpavanja med Rusijo ter Ukrajino in zahodom na drugi strani.

Več videovsebin
  • Iz 24UR ZVEČER: Dobran Božič in Jelena Juvan o letu vojne
    12:57
    Iz 24UR ZVEČER: Dobran Božič in Jelena Juvan o letu vojne
  • Iz SVETA: Pogovor z Jeleno Juvan iz Katedre za obramboslovje
    06:23
    Iz SVETA: Pogovor z Jeleno Juvan iz Katedre za obramboslovje
  • Iz SVETA: Leto vojne v Ukrajini
    04:47
    Iz SVETA: Leto vojne v Ukrajini

V jutranjih urah 24. februarja 2022 je ruski predsednik Vladimir Putin naznanil začetek "posebne vojaške operacije". Njeni jasni cilji še danes ostajajo neznanka. Ruski vožd je omenjal denacifikacijo, dekomunizacijo, demilitarizacijo, dedolarizacijo, zatrtje izvajanja domnevno spornih dejavnosti v bioloških laboratorijih in tudi snovanje nove multipolarne svetovne ureditve, vendar v Kremlju nikoli niso pojasnili, kaj natančno vse te ohlapne skovanke pomenijo in kaj so, v vojaškem smislu, sploh cilji ruske invazije. Je (bila) to zasedba Kijeva in strmoglavljenje oblasti? Okupacija ozemelj vzhodno od Dnepra? Priključitev Donbasa? Uničenje ukrajinske vojske in države? 

O večini odgovorov lahko zgolj ugibamo, več kot očitno pa je, da marsikaj ne gre po načrtih in da je vojna daljša, kot so pričakovali v Kremlju. Pa tudi na zahodu. Načelnik Združenega štaba oboroženih sil ZDA general Mark Milley je pred ruskim napadom dejal, da bo Kijev padel v 72 urah. Da se njegova napoved, ki so jo mnogi kasneje pripisali Putinu, ni uresničila, so odločile nepredvidljive malenkosti.  

Ruski desantniki tik pred izkrcanjem na letališču Gostomel
Ruski desantniki tik pred izkrcanjem na letališču Gostomel FOTO: Telegram

Stvari ne gredo po načrtih in to ni presenetljivo, ocenjuje naš sogovornik generalmajor Dobran Božič. Za tak potek dogodkov na bojnem polju obstaja več razlogov, med njimi tudi odsotnost jasnega cilja ruske vojske. Z nekdanjim načelnikom generalštaba Slovenske vojske smo govorili o najpomembnejših bitkah, ki so zaznamovale prvo leto vojne, vojaških lekcijah in o tem, kakšen razvoj dogodkov na bojišču lahko pričakujemo v nadaljevanju letošnjega leta. 

Desant na Gostomel: Nepredvidljive malenkosti, ki so preprečile hitro rusko zmago

O usodi Kijeva je odločil prvi dan, okoli katerega se še vedno vije gosta megla vojne, viri pa si niso povsem enotni. "To je vojna po (Carlu von) Clausewitzu. On je dejal, da je vojna megla. Vse lahko načrtuješ, in ko stopiš ven, je megla in ne vidiš ničesar pred sabo," Božič vleče vzporednice iz naukov slovitega pruskega generala in vojnega teoretika.

Na letališču Antonov, ki se nahaja pri kraju Gostomel, le streljaj od ukrajinske prestolnice, se je 24. februarja 2022 odvilo eno najbolj dramatičnih dejanj vojne. Po uvodni raketni in letalski pripravi ter uporabi elementov elektronskega bojevanja, ki so prizadejali močan udarec ukrajinski protiletalski obrambi, je ruska vojska vdrla na ukrajinsko ozemlje, hkrati pa iz severne smeri globoko v zaledje poslala okrog 200 helikopterjev v nizkem letu s pripadniki elitnih zračno-desantnih enot (VDV). Ti so hitro prevzeli nadzor nad večino letališča pri Gostomelu in kazalo je, da bo Rusija lahko vzpostavila zračni most, preko katerega bo na kijevsko preddverje izkrcala več tisoč vojakov in težko bojno opremo. Na letališčih v bližini ukrajinske meje je motorje ogrevalo 18 transportnih letal Iljušin il-76. Zdelo se je, da je usoda ukrajinske prestolnice zapečatena. 

Toda v vojni, ki je prepredena z nepredvidljivimi situacijami, odločajo malenkosti, pojasnjuje Božič. "Vse lahko načrtuješ, potem pa se nekaj zalomi in je vse drugače." Letališče so sicer branile slabše opremljene ukrajinske enote, ki niso bile kos elitni VDV. Kljub opozorilom Cie in pripravi na napad na letališče, je sila ruskega naleta branilce presenetila. Napad je sicer paraliziral obrambo, ni pa uspel nevtralizirati ukrajinskih enot v okolici letališča. "Bitka za Gostomel oz. Kijev se je v nekaterih momentih lomila in ostanki nekih enot, ki tam sploh ne bi smele biti, so rešili spopad."  Božič ocenjuje, da sama operacija z ruske strani sicer ni bila slabo načrtovana.

"Če bi Rusi bolj agresivno in načrtno šli na letališče, takoj postavili zračno obrambo in začeli dovažati opremo, bi imeli resne možnosti za zmago. Ukrajinci so vedeli, da če bodo prišla letala, je konec. Če bi Rusi vzpostavili bazo 10 kilometrov od Kijeva, bi se zgodba verjetno čisto drugače odvijala." 

Ukrajinski generalštab je namreč odredil bombardiranje aerodroma, na pomoč so priskočili 72. mehanizirana brigada, 4. brigada za hitro posredovanje in ukrajinsko vojno letalstvo, ki se je pobralo po uvodnem šoku. Nekaj sto ruskih padalcev se je tako znašlo v obroču pod močnim ognjem in brez težke opreme, glavnina ruskih sil pa se je šele prebijala kakšnih 90 kilometrov severno skozi černobilska močvirja. Ukrajinsko topništvo je medtem razdejalo letališče in pristajalno stezo, kar je onemogočilo pristanek ruskih okrepitev. Bitke še ni bilo konec, a uvodni načrt je spodletel. 

Mladi ukrajinski vojaki, ki so branili letališče in sodelovali v protinapadu.
Mladi ukrajinski vojaki, ki so branili letališče in sodelovali v protinapadu. FOTO:

Viri sicer različno pojasnjujejo nadaljnji potek bitke. Po splošno sprejeti verziji je ukrajinski protinapad ruske padalce zrinil z letališča in jih potisnil v kritje bližnjih gozdov, kjer so dan kasneje dočakali prihod kopenskih enot, ki so se naposled prebile skozi ukrajinsko obrambo. Primarni vir teh informacij je nekdanji svetovalec ukrajinskega predsednika Aleksij Arestovič. Kljub temu pa so se že 25. februarja zgodaj zjutraj pojavili posnetki pripadnikov ruskih padalcev, ki so že postavili kontrolne točke v samem kraju Gostomel, kar bi lahko pomenilo, da nadzora nad letališčem nikoli niso izgubili. Toda to je bila definicija pirove zmage.

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.

V dneh, ki so sledili ruski okupaciji letališča Gostomel, je nastradalo tudi največje letalo na svetu Antonov An-225 Mrija. Rusija trdi, da je za uničenje letala odgovorno ukrajinsko obstreljevanje ruskih položajev, Ukrajina, da je bila Mrija uničena v prvih urah ruskega napada. 

Poskus obleganja Kijeva in 64-kilometrski oskrbovalni konvoj

Rusi so nato v prihodnjih dneh osvojili več kijevskih predmestij, med drugim Bučo, vstopili so v Irpin. Ruska vojska je sicer imela v bitki za Kijev številčno premoč kar 12:1, precej drugače, v korist Ukrajincev, pa je bilo na drugih smereh napada. "Razmerje sil je bilo za celotno fronto absolutno premajhno. Rusi pa so na splošno imeli preveč razpršene sile in bi, namesto štirih smeri delovanja, morali recimo imeti dve," ocenjuje nekdanji načelnik generalštaba SV.

Iz nekaterih drobcev podatkov, ki so sedaj že na voljo, lahko ugotavljamo, da so se majhne skupine oz. enote ukrajinske vojske že prej pozicionirale na glavnih smereh delovanja, pojasnjuje Božič. "Vse so imele jasen cilj – braniti Kijev in vse so vedele, kaj narediti, tudi če so ostale odrezane od drugih enot. Medtem je bila na ruski strani živa zmeda. Ko je ena smer prodora padla, niso vedeli, kaj narediti, ker niso imeli jasnega cilja. Ni bilo načrtovanja v smislu: 'To je tvoj cilj in vse moraš narediti, da prideš do Kijeva. Če ne boš dosegel svojega cilja, najdi drugo pot, da prideš do Kijeva.' Oni pa tega niso imeli, tam so obstali in so bili čakajoče tarče. Vojska se mora premikati."

Ukrajinci so takoj onesposobili številne mostove in porušili jezove ter poplavili širša območja v okolici Kijeva. Rusko vojsko so tako spravili v žepe oz. v t. i. killing zones (območja ubijanja ali uničenja), kjer so jo lahko osredotočeno napadali. "Če imaš manevrsko enoto, mora imeti strelivo in gorivo in Ukrajinci so napadli enote za logistiko. Prav tako je bil teren zaradi ukrajinskih sabotaž zelo neprehoden in razmočen, zato niti cistern niso mogli pripeljati do enot. Ostali so brez goriva. Niso imeli nobenega plana B, C ali kakršnega koli rezervnega načrta. Nato so poskušali improvizirati z nekakšnim cevovodom. V Natu jasno povedo, da je napaka zanemarjati logistiko in misliti, da so pomembni borci. Toda borca brez kruha in vode izgubiš kmalu. Ta del se v vojskah preveč zanemarja."

Satelitski posnetki ruskega konvoja v Ukrajini
Satelitski posnetki ruskega konvoja v Ukrajini FOTO: AP

Božič poudarja, da sta bitko za Kijev odločila jasen cilj branilcev, odsotnost taistega pri Rusih in predvsem ukrajinska morala. "Ukrajinski fantje so vedeli, da branijo Kijev in da je od njih odvisno, ali bo Ukrajina preživela. Dali so svoje življenje na mizo. Na ruski strani so nekateri vojaki odšli v cerkev po odpustek, ker niso želeli biti tam in ubijati. Tudi obveščevalni podatki, ki so jih Rusi imeli, so bili drugačni. Informacije, ki so jih imeli na voljo, so jim govorile: Pojdite notri, vsi vas bodo fotografirali in bili veseli. Zato so bile tudi ruske sile relativno majhne."  

Po mnenju našega sogovornika so eden od usodnih trenutkov vojne tudi dogodki v Buči, kjer so zločini nad civilnim prebivalstvom, "verjetno storjeni iz frustracije, poenotili ukrajinski narod in dokončno skovali njegovo identiteto, ki jim jo Rusija odreka".

Bitka za Černigov: Poraz armade proti brigadi

Bitka za mesto s 300.000 prebivalci se je odvijala v senci spopadov v okolici Kijeva ter na jugu, zato o njej ni veliko znanega. Še največ informacij je dostopnih iz študije bitke, ki jo je objavil londonski institut Royal Unted Services. Mesto na severu Ukrajine je napadla ruska 41. kombinirana armada, ki je imela na voljo več sto tankov in 20.000 vojakov. Njen cilj je bil osvojiti mesto, prodreti naprej proti ukrajinski prestolnici ter sodelovati v njeni obkolitvi z vzhodne strani Dnepra. 

Mesto je sprva branila približno 2000-glava 1. tankovska brigada, opremljena s 100 modificiranimi tanki T-64B in T-64BM. Tik pred ruskim napadom so se ukrajinske enote razpršile in se izognile uničenju v prvem silovitem valu raketiranja. Obrambne položaje so postavili na poljih in v gozdovih v okolici Černigova. Ruske oklepne kolone so postale žrtve več zased na pristopih k mestu. Ker so poveljniki sprevideli, da frontalni napad terja preveč žrtev, so sklenili mesto obkoliti, kar jim je tudi uspelo, enote pa so naposled vendarle krenile proti Kijevu. Toda od tu naprej ruska vojska ni vedela, kaj početi z mestom, ki se je še kar krčevito upiralo v zaledju ruskih sil. Nekateri viri navajajo, da naj bi branilcem pred obkolitvijo mesta uspele priskočiti na pomoč tudi druge enote. 

V omenjeni študiji ugotavljajo, da je ruski neuspeh v okolici Černigova posledica slabega poznavanja razmer na terenu in pomanjkanja aktivnega patruljiranja ruskih enot, ki so bile neuspešne pri odkrivanju zased.

Rusija je konec marca naznanila umik iz okolice Kijeva ter iz regij Černigov in Sumi. Ukrajinske enote pa so po ruskem umiku odblokirale avtocesto 31. marca. 1. tankovska brigada je sicer utrpela hude izgube, kar priznavajo tudi Ukrajinci. Uradno naj bi v bojih padlo od 300 do 350 njenih borcev. Ruske sile naj bi prav tako izgubile okrog 350 vojakov, od tega so jih Ukrajinci zajeli 250. 

Trdnjava Harkov: Rusi dosegli središče mesta, nato končali v zasedi

Harkov, prva prestolnica sovjetske Ukrajine, je drugo največje ukrajinsko mesto, v katerem ob državnem udaru leta 2014 vsi niso bili ravno navdušeni nad novo oblastjo. Odvilo se je več proruskih protestov, zato je ruska vojska pri načrtovanju verjetno sklepala, da ji bo naklonjenost lokalnega prebivalstva omogočila olajšano napredovanje skozi pretežno ruskogovoreče območje. V mestu je sicer prišlo do nekaterih incidentov med pripadniki teritorialne obrambe in posamezniki, vendar je ukrajinska vojska razmere uspela obdržati pod nadzorom. 

Prvi boji so se odvili v okolici mesta. Ruski poskus je bil zaustavljen 25. februarja v severnem predmestju pri vasi Tsirkuni. Iz Pentagona so takrat sporočili, da prav v Harkovu potekajo najhujši spopadi od začetka ruske invazije. Četrti dan vojne so Rusi poskušali znova in dejansko prebili ukrajinsko obrambo v okolici mesta. Ukrajinsko notranje ministrstvo je sporočilo, da v središču mesta potekajo poulični boji. Rusko obrambno ministrstvo je trdilo, da se je predalo 471 ukrajinskih vojakov, kar pa so v Kijevu ostro zanikali. 

Nadaljevanje bitke še danes razbesni marsikaterega ruskega vojaškega blogerja. Poveljniki 2. stražne Spetsnaz brigade so proti središču mesta brez kritja poslali kolono vozil, ki je padla v ukrajinsko zasedo. Pri tem je bila po ukrajinskih trditvah uničena polovica vozil. Ruski viri navajajo, da je bilo samo v tej zasedi ubitih okrog 120 vojakov. Istega dne popoldne so Ukrajinci prevzeli popoln nadzor nad mestom, potem ko so se ostanki ruskih enot uspeli prebiti nazaj do izhodiščnih položajev v okolici. Predalo naj bi se tudi več demoraliziranih vojakov.  

Rusko obstreljevanje ciljev v mestu se je sicer nadaljevalo vse do maja, ko so se njihove enote umaknile iz okolice Harkova, onkraj uradne državne meje. Rusija je nato obnovila napade in zasedla manjši obmejni pas severno in vzhodno od mesta. Medtem so se srditi boji odvijali v jugovzhodnem delu harkovske oblasti za strateško izjemno pomembni Izjum. Nadzor nad tem mestom je bil namreč ključnega pomena za rusko osvojitev Donbasa, ukrajinske enote od Slovjanska do Severodonecka pa so se s padcem Izjuma in ruskim prihodom na bregove reke Severski Doneck znašle v žepu, ki mu je grozilo uničenje. 

Ruski uspehi na jugu: padec Hersona

Simultano z dvema vdoroma na severni strani proti Kijevu in enim na severovzhodu proti Harkovu so ruske čete prvega dne vojne sprožile napad tudi na jugu. Skupaj naj bi južna skupina ruske vojske štela okrog 20.000 vojakov. V spopade je bila aktivno vključena tudi črnomorska flota, ki je podpirala prodor enot s Krima na zahod proti Hersonu, na sever proti Energodaru in Zaporožju ter na vzhod proti Melitopolu, Berdjansku in Mariupolu. Južna operacija, ki jo je vodil general Sergej Surovikin (kasneje imenovan za poveljnika celotne operacije), je bila verjetno tudi najuspešnejša za rusko vojsko, čeprav ni dosegla Odese, kar naj bi bil njen maksimalni cilj.

Ruski vojaki v Hersonu
Ruski vojaki v Hersonu FOTO: AP

V prvih urah spopadov so ruske enote zasedle Severni krimski kanal in polotoku omogočile ponovno oskrbo z vodo iz reke Dneper, ki jo je Ukrajina zaustavila po ruski aneksiji Krima leta 2014. Čeprav je o tem malo podatkov, naj bi po besedah Pentagona ruska mornarica na obali Azovskega morja, približno 70 kilometrov zahodno od Mariupola, izvedla izkrcanje marincev. 25. februarja so ruske enote že dosegle Dneper in Antonovski most, ki vodi v Herson. Ukrajinski protinapad jih je začasno ustavil, toda medtem so Rusi že prečkali Dneper pri Novi Kahovki in se usmerili proti Nikolajevu in do večera dosegli njegovo predmestje. V severni smeri so se ruske enote prebile do Energodarja, jugozahodno od Zaporožja, kjer se nahaja največja jedrska elektrarna v Evropi.  

Naslednji dan je padlo hersonsko letališče, samo mesto pa je bilo vse bližje obkolitvi. Medtem so ruske enote prodirale proti Mariupolu z zahodne strani. Ob zasedbi pristaniškega mesta Berdjansk je v ruske roke padlo vsaj osem ukrajinskih vojaških ladij. 27. februar je dan, ko je uradno začelo obleganje Mariupola, na katerega so z vzhodne strani pritisnile enote upornikov iz Donecka. Dan kasneje se je začela bitka za jedrsko elektrarno Energodar, ki jo je bilo mogoče celo spremljati v živo preko nadzornih kamer elektrarne. Med večurnim obstreljevanjem je celo izbruhnil požar na vsaj enem izmed poslopij, vendar reaktorji k sreči niso bili neposredno ogroženi, poleg tega pa je bilo delovanje elektrarne zaustavljeno. Mednarodna agencija IAEA je sporočila, da niso zaznali povišanja sevanja. Nadzor nad Jedrsko elektrarno Zaporožje je prevzela ruska vojska. 

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.

28. februarja so se pojavili prvi znaki, da je ruski prodor na jugozahodu začel izgubljati zalet. Nikolajev, ki je bil praktično obkoljen, ni padel, začeli pa so se ukrajinski napadi na izolirane oklepne enote ruske vojske, ki so se prebile predaleč in tam ostale brez zaščite. Ruski vojaki so povedali, da so zaradi prehitrega in preglobokega prodora začele pešati njihove raztegnjene oskrbovalne linije. Več enot severno od Nikolajeva je ostalo brez goriva, zato so zapustili vozila in se peš odpravili večdeset kilometrov nazaj proti najbližjim položajem. 

2. marca je padel Herson, prva regionalna prestolnica. Čeprav se je fronta kasneje stabilizirala in popolnega ukrajinskega kolapsa na jugu ni bilo, v Kijevu vlada prepričanje, da je za ruske uspehe na jugu kriva izdaja nekaterih poveljnikov in predstavnikov lokalnih oblasti, ki naj bi sodelovali z Rusi. "Zagotovo bi lahko bila izdaja nekaterih poveljnikov razlog za ruski preboj. Beremo lahko, da je na začetku veliko Ukrajincev tudi dezertiralo. Po drugi strani pa so imeli Rusi zelo dobro oskrbovalno pot, zelo močno raketno in topniško podporo z morja in močno zaledje Rusov v regiji," na vprašanje o razlogih za ruske uspehe na jugu odgovarja Božič. 

'Batalja' za Mariupol: apokalipsa ob Azovskem morju

Mesto Mariupol leži ob Azovskemu morju in je včasih veljalo za administrativno središče doneške oblasti. Bilo je tudi prizorišče upora proti dogodkom na Majdanu in je veljalo za pretežno prorusko mesto. Leta 2014 so nacionalistični bataljoni vodili juriš proti upornikom in zatrli vstajo prebivalstva. Temu je po podatkih mednarodnih organizaciji sledilo več zločinov nad civilisti. Mesto je bilo zato poleg strateškega tudi simbolni cilj za Ruse, še posebej za upornike iz Donecka. 

Eno od središč upora proti vstaji v Kijevu leta 2014 je bil Mariupol.
Eno od središč upora proti vstaji v Kijevu leta 2014 je bil Mariupol. FOTO: AP

V bojih za Mariupol je sodeloval zelo pisan nabor vojaških enot. Obrambi mesta denimo ni neposredno poveljevala ukrajinska vojska, ki je tam sicer imela več tisoč pripadnikov, ampak člani bataljona Azov. Poleg njih so bili v ukrajinskih vrstah tudi prostovoljci iz tujine. Skupno naj bi mesto branilo okrog 12.000 vojakov. Na drugi strani se je rednim enotam ruske vojske in uporniške Doneške ljudske republike pridružilo več bataljonov 'Kadirovcev' iz Čečenije, ki so napovedali dokončen obračun s pripadniki Azova. V tako napetem ozračju sovraštva, simbolike in spominov na leto 2014 je bilo jasno, da mesto čakajo najbolj črni dnevi v njegovi zgodovini. 

Do 18. marca so ruske enote popolnoma obkolile Mariupol in zahtevale predajo obkoljenih branilcev. Ti so seveda to zavrnili, v Kijevu pa so obljubljali pomoč in deblokado. Ta ni nikoli prišla. 24. marca so se začeli spopadi v mestu. Boji so potekali praktično za vsako stavbo, zato je bilo trpljenje civilnega prebivalstva, ujetega med dvema ognjema, še toliko večje. Rdeči križ je razmere označil za "apokaliptične", več poskusov evakuacije prebivalstva je spodletelo. Kljub temu je v bilo v nadaljevanju obleganja razglašenih več prekinitev spopadov in tudi (pretežno) uspešnih evakuacij. 

27. marca so ruske sile prodrle v mesto, Ukrajincem pa je začelo primanjkovati hrane in pitne vode, a so kljub temu nadaljevali s trdovratnim branjenjem. Do konca meseca je bila obramba razbita v več izoliranih žepov. Žarišča odpora so postali tovarni Azovstal in Ilič ter mariupolsko pristanišče. Do 7. aprila sta se vdala dva bataljona in napadalci so prevzeli nadzor nad središčem mesta. Tri dni kasneje je padlo pristanišče.

V noči z 11. na 12. april so se enote, obkoljene v tovarni jekla Ilič, odločile za preboj, ki pa se je klavrno končal, saj so enote končale v ruski zasedi. Vdalo naj bi se okrog 1000 pripadnikov 36. brigade, skupaj s poveljnikom Vladimirjem Baranjukom. Kar ni uspelo ukrajinskim marincem, pa je uspelo nekaterim pripadnikom 17. tankovske brigade, ki so se odločili, da ne bodo sledili Baranjukovi skupini. Z dvema tankoma, protiletalskim orožjem in več avtomobili so se prebili iz obroča in nato odpešačili kar 175 kilometrov do naslednjih ukrajinskih položajev. Polkovnik Oleg Grudzevič je bil zaradi tega odlikovan z nazivom Heroj Ukrajine. 

Na polovici aprila se je upirala le še tovarna Azovstal, kamor so se zatekli pripadniki enot Azov in nekateri ostanki 36. brigade. Toda kompleks je bil močna trdnjava znotraj mesta. Azovstal se namreč razteza skozi velik jugovzhodni del mesta. Kljub temu, da je ruska vojska uporabljala letalstvo in tudi strateške bombnike, je imela težave pri uničevanju branilcev, ki so se skrili v delavnicah in številnih podzemnih predorih. Po ruskih ocenah naj bi se v tovarni nahajalo do 3000 vojakov, medtem ko je BBC poročal o približno 400 preostalih branilcih. Ukrajinska vojska je sicer izvedla več poskusov evakuacij in oskrbovanja s helikopterji, vendar je šlo za nezadostno pomoč, poleg tega pa so nekateri postali žrtev ruske protiletalske obrambe. Do 18. aprila je bilo po nekaterih podatkih uničenih kar 95 odstotkov stavb v mestu.

Življenje v razrušenem Mariupolu.
Življenje v razrušenem Mariupolu. FOTO: AP

21. aprila je Putin odredil  zaustavitev frontalnih napadov in blokado Azovstala, operacijo pa označil za uspešno. Ruske enote so sklenile počakati, da branilci ostanejo popolnoma brez hrane, vode in streliva. Kljub temu so izbruhnili posamezni spopadi na območju tovarne, zaostrilo pa se je bombardiranje iz zraka. V noči na 28. april so v bombardiranju sodelovala letala Su-25, Su-24 in Tu-22M3. Branilci so po napadu sporočili, da se je število ranjenih povečalo s 170 na kar 600. V naslednjih dneh je bilo iz tovarne evakuiranih več sto civilistov.

V začetku maja so ruske enote obnovile napade napade s kopenskimi enotami, zasedle nekatera poslopja in se prebile do vhodov v podzemne predore. Branilci so krivdo za ruski uspeh pripisali nekemu električarju, ki naj bi "sovražniku zaupal informacije o predorih". Ruska vojska je uporabila tudi termobarično orožje. Pogovori o vdaji so se pričeli 8. maja, potem ko je poveljnik preostalih pripadnikov 36. brigade Sergej Volinski pozval Kijev, naj najde način za rešitev vojakov. "Počutim se, kot da sem pristal v peklenskem resničnostnem šovu, v katerem se naši vojaki borijo za življenja, ves svet pa opazuje to zanimivo epizodo. Bolečina, trpljenje, lakota, žalost, solze, strah in smrt. Vse to je resnično." Zelenski je obljubil, da so že sprožili načrt za "evakuacijo" obkoljene vojske. 9. maja so doneške oblasti v mestu izvedle parado ob dnevu zmage, medtem ko je bilo v Azovstalu po ukrajinskih podatkih še vedno obkoljenih več kot 1000 vojakov. 

Ker se nekateri niso želeli vdati, je ruska vojska 16. maja obnovila napade. 20. maja so se vdali še zadnji branilci pod Svajtoslavom Palamarjem, namestnikom poveljnika enot Azov. Rusko ministrstvo za obrambo je trdilo, da se je v zadnjih dneh vdalo 2439 ukrajinskih vojakov. Ob koncu bitke je namestnica ukrajinskega obrambnega ministrstva Hanna Maliar dejala, da si je Ukrajina, zahvaljujoč branilcem Mariupola, pridobila zelo pomemben čas za oblikovanje rezerv in prerazporejanje enot na drugih bojiščih, v tem času pa je prispela tudi vojaška pomoč iz drugih držav. "Izpolnili so svojo nalogo," je dejala. In Božič se s tem strinja. Kot pojasnjuje, je Mariupol "naredil svoje". Ob tem dodaja, da je pri tem prišla do izraza še ena od taktičnih pomanjkljivosti ruske vojske, ki je ogromno časa, opreme in ljudi izgubila v pouličnih bojih, namesto da bi Mariupol zablokirala. "Recimo Nemci bi v drugi svetovni vojni mesto obkolili, pustili na miru in šli dalje. Rusi tega niso naredili, ker na to niso taktično pripravljeni."   

 Vse oči na Donbasu: "roža" pri Popasni ter padec Severodonecka in Lisičanska

Glavnina ruskih sil se je iz Mariupola proti severu in severovzhodu odpravila že pred koncem obleganja Azovstala. Naslednji cilj ruske vojske je bil prevzem nadzora nad celotno regijo Lugansk in nato še Doneck. Dve najpomembnejši mesti v prvi fazi te operacije sta bili Severodoneck in Lisičansk. A ključ za osvojitev Luganska je bilo majhno mesto Popasna, ki je pred vojno imelo 22.000 prebivalcev. Ta leži na strateško ugodni vzpetini in velja za pomembno regionalno vozlišče, brez osvojitve katerega Rusija ni mogla upati na uspeh. 

Srditi boji za Popasno so potekali dva meseca, od začetka marca do 7. maja, ko je Rusom uspelo streti ukrajinski odpor. Pri tem naj bi ključno vlogo odigrali Wagnerjevi plačanci, ki so se tako prvič pojavili v središču pozornosti od začetka ruskega napada. Padec Popasne je odprl vrzel v ukrajinski obrambi, zato so ruski vojaški blogerji preboj v več smereh poimenovali "Roža pri Popasni".

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.

Ruske enote so se tako začele približevati Lisičansku z juga in ogrozile njegove oskrbovalne poti. Prav tako je ruska zmaga na tem odseku fronte vojno vihro ponesla na prag Bahmuta. Bitka za Severodoneck se je pričela po padcu naselja Rubižne, kjer so večino dela opravili Kadirovci. Severodonecku in Lisičansku, sestrskima mestoma, ki ju ločuje reka Doneck, so se napadalci približali s severa in juga. Ukrajinci so napovedovali, da bo Severodoneck postal drugi Mariupol, vendar se je generalštab po več neuspešnih protinapadih vendarle odločil za umik enot, ki so v zadnjem trenutku ušle ruskemu poskusu obkolitve. 

Ukrajinska vojska je organizirala novo obrambno linijo na črti Seversk–Soldear–Bahmut in tam za več mesecev zaustavila rusko napredovanje. Arestovič je dejal, da je to zadnja zmaga Rusije v tej vojni.

Rusija izgubi ofenzivni zalet, diverzija pri Hersonu

Dolgi in krvavi boji za Mariupol in Lugansk, ki so terjali velik davek na obeh straneh, so utrudili ruski vojaški stroj v Ukrajini. Vzdolž celotne, več kot 1000 kilometrov dolge fronte, ni bilo večjih poskusov prebojev. Ukrajina se je pripravljala na protiofenzivo. To je bilo jasno tudi ruskim poveljnikom, zato so začeli krepiti obrambne položaje pri Hersonu. Zakaj? Že od pozne pomladi je namreč stekla močna informacijska kampanja, v kateri so predstavniki oblasti v Kijevu in številni uporabniki družbenih omrežij širili informacije o skorajšnji ofenzivi na ruske položaje na zahodnem bregu Dnepra. Rusko poveljstvo je zato v Herson prestavilo dve diviziji zračno-desantnih enot VDV in druge okrepitve. Skupina je štela okrog 30.000 vojakov. 

Ukrajinci so sprožili več oklepnih napadov na različnih odsekih fronte in tudi utrpeli hude žrtve. Kot je postalo značilno za to vojno, so oklepne enote brez ustreznega kritja iz zraka v ravnicah lahka tarča za nasprotnikovo topništvo. "Takoj, ko si na čistini in nimaš nekega zavetja, je s tankovsko kolono konec. V ravnicah deluje samo, če tank globoko vkoplješ in zelo dobro maskiraš," pojasnjuje sogovornik. Kljub izgubam v Hersonu pa je Ukrajincem uspelo rusko pozornost preusmeriti drugam od dejanske smeri napada.

"Rusija ima v tej vojni velike težave z letalstvom, čeprav je njegov potencial res velik. Zaradi protiletalske obrambe se ga bojijo uporabiti v globini. Ko gre v vojno ameriška vojska ali pa Nato, je najprej ključno zagotoviti prevlado v zraku. Vojska spodaj ve, da iz zraka ne bo nič priletelo. Rusom to ni uspelo."

Ukrajinska protiofenziva v Harkovu

6. septembra je ruske Telegram kanale preplavilo urgentno poročanje o silovitem ukrajinskem napadu pri kraju Balakleja v harkovski oblasti. Ruska obramba na tem delu fronte je bila močno razredčena. Položaje naj bi branili le luganški mobiliziranci, pripadniki Rosgvardije (nacionalne garde) ter prostovoljci. Še danes ni jasno, zakaj rusko poveljstvo, ki je bilo odgovorno za to območje, ni okrepilo položajev. O kopičenju in razporeditvi udarnih pesti ukrajinskih formacij na območju so namreč že tedne pred protiofenzivo poročali številni neodvisni vojaški blogerji in Telegram kanali, predvsem ruski. Glavnina ruskih čet na območju je "kampirala" pri Izjumu, medtem ko je bil ves severni del, do reke Oskol in mesta Kupjansk, zelo slabo branjen. 

Ukrajinci so zabili klin v rusko obrambo in hitro napredovali skozi gozdnato harkovsko pokrajino proti Kupjansku. Kaotični odzivi z ruskih položajev ter ostre kritike na račun vojaškega poveljstva so preplavili rusko informacijsko sfero. Na površje so prišla prva nesoglasja na ministrstvu za obrambo, kar sta močno kritizirala Kadirov in Prigožin. Pojavile so se kritike na račun popolne birokratizacije poveljstva, ki je čas za sprejemanje nujnih odločitev porabljalo za izpolnjevanje obrazcev in poročil. "Administracija ubije človeka. S tem se vse bolj srečujemo tudi pri nas. Ne more se dogajati, da oddaš zahtevek za strelivo in moraš za to izpolniti pet obrazcev. V miru moraš delovati kot v vojni," je jasen Božič.

Ker je večji bojni skupini ruskih sil na območju strateško pomembnega Izjuma grozila obkolitev, je rusko poveljstvo ukazalo umik za reko Oskol, kjer naj bi stabilizirali fronto. Ukrajinske sile so v le nekaj septembrskih dneh povrnile več kot 8000 kvadratnih kilometrov ozemlja in dosegle rusko mejo. Pri tem je ruska vojska za seboj pustila ogromne količine bojne opreme, ki je nato prešla v ukrajinske roke. Harkovska katastrofa je za ruske načrte v Donbasu imela hude posledice. Izpostavljeni levi bok ukrajinskih sil, kjer sta bila v nevarnosti Slovjansk in Kramatorsk, je bil praktično zavarovan. 

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.

Za popoln uspeh pa je morala pasti še ena domina. Mesto Liman. Ukrajinci so dolgo časa preizkušali rusko obrambo mesta, nato pa "zamahnili" s severa in jugovzhoda. Pri tem je bila ključna osvojitev Novoselivke (12 kilometrov severozahodno do Limana) ter Jampila (osem kilometrov jugovzhodno). Ruske enote so se zato morale umakniti v samo mesto in grozila jim je obkolitev. Ruske okrepitve so prišle v zadnjem trenutku in s protinapadi so omogočile umik večine branilcev. Padec mesta 1. oktobra je še toliko bolj simboličen, saj so v Moskvi le dan pred tem razglasili priključitev štirih ukrajinskih regij Rusiji, Liman pa se nahaja v severnem delu doneške oblasti.  

Pri harkovski operaciji je morda zanimivo tudi dejstvo, da jo je zasnoval general Aleksander Stanislavovič Sirski, po rodu Rus. Sirski je prav tako poveljeval obrambi Kijeva. 

Ukrajinska vrnitev v Herson
Ukrajinska vrnitev v Herson FOTO: AP

Ruski umik iz Hersona: simbolični triumf Ukrajine

Hersonsko bojišče, ki je najprej služilo za navezovanje prisotnosti najboljših ruskih enot, je po padcu zastorov v harkovskem teatru bojevanja postalo prizorišče novega ukrajinskega uspeha. Ko je general Surovikin prevzel poveljstvo nad ruskimi operacijami v Ukrajini, je med vrsticami dal vedeti, da bo vojska morala sprejeti boleče odločitve. Surovikin, ki sicer velja za generala, ki "varčuje" z moštvom, je napovedal stabilizacijo ruske obrambne linije. Ob tem so se takoj pojavila ugibanja, da ruski generalštab načrtuje umik na drugo obalo Dnepra in predajo Hersona. Skupina med 20.000 in 30.000 vojakov je bila namreč v veliki nevarnosti, da ostane odrezana na desnem bregu velike reke in uničena. Poleg tega zadrževanje položajev na tej strani reke ni bilo logično v odsotnosti ofenzivnih načrtov za prodor vzdolž obale črnega morja proti Odesi. 

V začetku novembra so tako Rusi v regiji Herson razstrelili več mostov, obrambni minister Sergej Šojgu pa je napovedal umik na drugi breg reke. Ker je Rusija javno naznanila umik, so mnogi ugibali, ali se ta pravzaprav zares dogaja in ali morda ne gre le za slepilni manever. V tem času, ko je na podlagi obveščevalnih podatkov Ukrajine in njenih zahodnih podpornic vladala negotovost, je Rusija čez pontonske mostove (večina mostov čez reko je bila poškodovana z natančnimi ukrajinskimi raketnimi napadi) spravila več kot 20.000 vojakov in zatrdila, da je uspešno evakuirala tudi vso bojno opremo. V naslednjih tednih in mesecih so Ukrajinci odkrili več zapuščenih tankov, oklepnikov in drugih vozil, a precej manj kot v Harkovu, kar kaže na to, da je bil umik vendarle bolje organiziran. Poleg tega naj bi bilo veliko zapuščenih vozil onesposobljenih ob umiku. 

Mobilizacija in napadi na kritično infrastrukturo

V jesenskem obdobju, ko je bila stabilnost fronte za Rusijo močno ogrožena, je ruska vojska začela izvajati napade na kritično infrastrukturo, Putin pa je odredil delno mobilizacijo. Kot je znano, je proces mobilizacije povzročil številne težave, škandale in preglavice. "Problem ruske vojske je tudi velika korupcija. Pri mobilizaciji smo denimo videli vojake v gumijastih škornjih in supergah."

Ruskim oblastem je na koncu vendarle uspelo zbrati vsaj 300.000 novih vojakov. Da je Rusija uspešno zaključila mobilizacijo, je priznal tudi načelnik ukrajinskega generalštaba Valerij Zalužni

Toda preden je lahko Rusija na bojno polje efektivno spravila večstotisoč novih rekrutov in jih vključila v obstoječe enote, kot je to uspelo Ukrajincem, so morali ti na večmesečno usposabljanje. Kot priznava rusko obrambno ministrstvo, to za več deset tisoč pripadnikov še vedno poteka. V medčasju pa je Rusija prvič od začetka vojne začela izvajati napade na kritično infrastrukturo. Tarče so bile predvsem elektrarne in transformatorske postaje na ozemlju celotne Ukrajine. Po dolgem času so se sirene oglasile tudi na skrajnem zahodu države.

So imeli ruski raketni napadi pomemben učinek na potek bojev na fronti? Naš sogovornik meni, da nikakor. "Do neke mere so ruski raketni napadi sicer učinkoviti, vendar gre predvsem za civilne cilje, ki nimajo veliko skupnega z ukrajinsko vojsko. Še več, takšni napadi še bolj utrjujejo prepričanje civilnega prebivalstva v smiselnost obrambe države, čeprav si Rusija prizadeva ravno nasprotno. Napadi na delovanje ukrajinske vojske na fronti nimajo večjega vpliva." 

Rusi zaustavijo Ukrajince na vratih Luganska: bitka za Svatovo in Kremino

Po zmagi v bitki za Harkov se je za Ukrajino odprla priložnost za prodor v osrčje Luganska. Ključni cilji pri tem so bili nadzor nad cesto P-66 in mesti Svatovo in Kremina. V primeru padca mest bi bile ruske povezave v regiji tako močno oslabljene, da ne bi bil izključen niti ukrajinski preboj do izhodiščnih položajev z začetka invazije. 

Ruska vojska je na območje pripeljala okrepitve in poskušala stabilizirati položaj. Ukrajinskim enotam je nekajkrat uspelo doseči cesto in se skozi Serebrjanski gozdi prebiti praktično do Kremine, a so jih ruske enote vselej potisnile nazaj. Rusom je bržkone znova pomagal tudi 'General blato', ki je v deževnih jesenskih mesecih bojišče spremenil v skoraj neprehodno 'blatno morje'.

Ukrajinska stran trdi, da je Rusija v teh bojih izgubila več bataljonov, ki naj bi bili sestavljeni iz mobilizirancev, a teh podatkov, prav tako kot ruskih trditev o velikih ukrajinskih izgubah, ni mogoče preveriti. Fronta se je do konca decembra stabilizirala, z januarjem pa je ruska stran izvedla več protinapadov in bojne linije ponekod pomaknila nekaj kilometrov zahodno. 

Kot poročajo lokalne ukrajinske oblasti, naj bi Rusija na tem odseku zbrala veliko število enot, ki naj bi se pripravljale za preboj v smeri Kupjanska, Limana in Izjuma. Rusi naj bi si tako prizadevali za povrnitev izgubljenega ozemlja v harkovski protiofenzivi. Na območju so bile v preteklih tednih opažene nekatere elitne enote ruske vojske. Še vedno pa ni jasno, ali se pripravlja velika ofenziva ali gre za 'aktivno obrambo položajev', kot pravijo nekateri.

Verdun pri Bahmutu: Velika bitka za strateško (ne)pomembno mesto

Omenjeni preboj pri Popasni je ruskim enotam omogočil, da so se približale mestu Bahmut z vzhoda, a frontalni napad je zaradi dobro utrjenih linij prinašal le majhen napredek za visoko ceno. Da bi ruska vojska lahko resneje ogrozila Bahmut, bi morala prebiti obrambo, bodisi pri Soledarju ali pri Seversku, in poskušati mesto obkoliti, kar pa skozi leto 2022 ruski vojski in Wagnerjevim plačancem ni uspelo. V svet so medtem prišli številni prizori, ki so marsikoga seznanili z realnostjo visokointenzivnega vojskovanja v 20. letih 21. stoletja. Z izjemo tehnološko naprednejše vojaške opreme so fotografije in posnetki močno spominjali na prizore pozicijskega bojevanja iz prve svetovne vojne.

V začetku januarja pa je ruskim enotam, natančneje pripadnikom Wagnerja, uspel preboj v Soledarju. Mesto je po nekaj dneh krvavih spopadov padlo, s tem pa je bil neposredno ogrožen tudi Bahmut. Ruske sile so začele prodirati s severa in juga. Več poročil navaja, da pripadniki Wagnerja pri tem uporabljajo taktiko človeškega vala in da so žrtve med njihovimi pripadniki ogromne. "Kar vidimo pri Wagnerjevem načinu bojevanja, je nehumano. Podobno je kot v Stalingradu. Naprej pošiljajo tiste najmanj izkušene in največje obsojence (Wagner novači v ruskih zaporih op. p.). Ti nato jurišajo proti odrejenim točkam. Med jurišem jih veliko pade, a ko pridejo do določene točke, se začno vkopavati. Za njimi pride naslednja skupina, ki ponovi postopek. Imajo 50- do 70-odstotne izgube. Vsi vedo, da če dezertiraš, te ubijejo. Uradna ruska vojska ni tako kruta do svojih vojakov, je pa Wagnerjevce izkoristila za preboje," pravi Božič. 

Pri ocenah nekaterih zahodnih uradnikov v Washingtonu in Londonu je Bahmut strateško nepomembno mesto, ki v primeru padca Rusiji ne bo prineslo večjih strateških in taktičnih koristi. Kljub temu pa se zastavlja vprašanje, zakaj je Ukrajina v "mlelnico mesa", kot jo imenujejo Rusi, poslala ogromno število enot. Po nekaterih podatkih naj bi bilo v vse bolj obkoljenemu Bahmutu in njegovi okolici več kot 30 ukrajinskih brigad, ali z drugimi besedami okrog 100.000 vojakov (odvisno od popolnjenosti posameznih enot). Ustanovitelj skupine Wagner Jevgenij Prigožin je pred dnevi dejal, da naj bi vsak dan v Bahmut in njegovo okolico prispevale ukrajinske okrepitve v velikosti enega bataljona oz. okrog 500 vojakov. 

Rusko obstreljevanje ukrajinskih položajev v Bahmutu.
Rusko obstreljevanje ukrajinskih položajev v Bahmutu. FOTO: AP

Božič, ki je leta 2009 zaključil šolanje na prestižnem National War Collegeu v Washingtonu, ne zanika pomembnosti Bahmuta, ki se nahaja na križišču več pomembnih in strateških poti v Donbasu. "Padec Bahmuta pa ne pomeni, da bo Ukrajina izgubila vojno. Zanje je Bahmut pomemben, ker tam zadržujejo Rusijo in povzročajo večje izgube, kot jih imajo sami. Rusi potrebujejo Bahmut, da zadržujejo ukrajinske sile, ker kopičijo svoje sile za neko močno protiofenzivo." 

Pri bojih za Bahmut je do izraza znova prišla še ena od težav, ki zavirajo učinkovito delovanje ruskih enot. Tako kot številni drugi strokovnjaki in marsikateri ruski kritik vojske, Božič izpostavlja, da Rusom primanjkuje znanja v skupnem delovanju pehote, letalstva in topništva. "Združeno bojevanje je bistvo našega usposabljanja v Natu. Torej, kako letala, v sozvočju oz. skupaj, delujejo s pehoto in artilerijo." Kot primer navaja streljanje čez pehoto, ki napada sovražnikove položaje, kar je sicer izredno tvegano. "Toda, ko ima pehota zaščito nad glavo, ko za njenim hrbtom na nasprotnikove položaje strelja z ognjem za onemogočanje (suppressive fire), obvladuje bojišče.  Če bi Rusi znali implementirati vso udarno moč, ki jo imajo, oklepne enote, artilerijo in podporo iz zraka porinejo tik-tak do Dnepra. Rusi tega ne počnejo. Oni bombardirajo ukrajinske položaje in šele potem napadejo s pehoto. Ukrajinci se vmes skrijejo in se nato spopadejo z napadalci, ki imajo velike žrtve."

Za ukrajinske vojake na vseh odsekih fronte je izrednega pomena tudi satelitska komunikacija, ki omogoča obveščevalno podporo in izbiranje oz. določanje ciljev. Ukrajincem so na voljo dobri obveščevalni podatki, ki jim jih zagotavlja zahod. 

"Rusko vojaško moč smo precenili, ekonomsko oz. gospodarsko pa podcenili," ocenjuje Božič. 

Vojna na izčrpavanje: "Rusi se hitro učijo, čas je na njihovi strani"

Kaj lahko pričakujemo v drugem letu vojne? Po mnenju nekdanjega poveljnika 15. kontingenta SV v Afganistanu bo Rusija počakala, da zbere dovolj tehnike in sil. Rusija naj bi sicer izgubila dve tretjini svojih modernih tankov, vendar je zagnala svojo vojno industrijo, česar pa na zahodu nismo, priznava. "Šli so v vojno industrijo in bodo čez pet let boljši, kot bomo mi." Božič ocenjuje, da bodo Rusi zbrali dovolj sil, da bodo udarili krepko čez Bahmut. "Kar pa jim bodo na nek način Ukrajinci tudi dovolili. Taktika je namreč ta, da delaš zadrževalno obrambo in izkoriščaš najboljše reliefe, da nasprotnika zadržuješ na prvi, drugi, tretji liniji. Ukrajinci se bodo po vsej verjetnosti iz Bahmuta umaknili in za sabo pustili manjše sile, ki so dobre v bojevanju v naselju. Ukrajinci so dobro izpilili našo zahodno taktiko, verjetno v tem celo postali veliko boljši." Meni, da bi lahko uporabili podobno taktiko kot v Mariupolu.

Rusija ima za zdaj kratko oskrbovalno linijo, ker je fronta relativno blizu Rusiji. Ko bodo prodrli globje, pa se bodo začele vrstiti težave, linije se bodo raztegnile. "Te linije bodo nato Ukrajinci tolkli in pohabili logistiko. Dobivajo tudi natančno strelivo z dolgim dosegom. Ko bodo dobili tanke z zahoda, lahko poleti pričakujemo novo protiofenzivo. In potem gremo verjetno nazaj na Bahmut in se spet vidimo tam. V tem trenutku, v fazi zadrževalne obrambe, pa zahodni tanki še niso ključni." Ob tem dodaja, da so tankovske enote, kljub vsem svojim ranljivostim, srčika združenega bojevanja, Ukrajinci pa jih bodo lahko uporabili kot rezervo za zaustavitev nasprotnika ali pa za udarno pest v naslednji protiofenzivi.  

Ruska vojska v Ukrajini
Ruska vojska v Ukrajini FOTO: AP

Kljub vsemu Rusom ne kaže slabo, čeprav niso izpolnili svojih pričakovanj. Božič pravi, da je čas na njihovi strani. "Putin je v Ukrajini in njemu se doma ne dogaja nič slabega. Ekonomija se je vrnila, imajo veliko ljudi, Rusi se, kot vsi slovanski narodi, hitro učijo in so vedno boljši. Putin ima na voljo vire, da vojno vzdržuje. Vprašanje pa je, ali ima zahod primerljive vire in voljo vztrajati. Rusija denimo lahko proizvede 60 vodenih raket na mesec in to je dovolj za napade na cilje. Ukrajina v enem mesecu porabi 90.000 izstrelkov, Rusi pa 20.000 na dan. ZDA in celo zahodni svet skupaj jih naredijo 30.000. To pomeni 60.000 minusa. To bo vojna na izčrpavanje. Optimisti sicer pravijo, da se ob protiofenzivah to lahko spremeni. Vprašanje je, kje so te naslednje točke napada Ukrajine. Ali bodo uspeli presekati ozemeljski koridor do Krima. Če jim to uspe, lahko Krim pade v njihove roke. Vprašanje pa je, ali so to sposobni narediti. Prav tako se ne ve, kaj bo potem naredil Putin. To je verjetno zanj rdeča črta."  

"Sun Tzu je rekel, da nasprotnik potrebuje zlati most, preko katerega se lahko vrne domov in konča vojno. Vprašanje je, kaj je ta zlati most za Putina."

"Če Ukrajina želi premagati Rusijo na jugu in vzhodu, jo mora premagati v Moskvi. Dokler ne bodo preprečili pošiljanja virov na bojišče, ne bo konec. Prav tako je za Ukrajino lahko konec, če ji nehamo pošiljati pomoč. To bi pomenilo, da Ukrajina ne more braniti svojega ozemlja, da bo padla in bomo imeli ranjenega ruskega medveda na svojih vratih. In tam se Rusija ne bo ustavila," opozarja Božič.

Dosedanjih uspehov Ukrajincev ne pripisuje slabosti ruske vojske. "Za vsakega vojaka in zame je najhuje soditi ruske vojake in rusko vojsko in govoriti o tem, koliko so slabi. Po bitkah smo lahko vsi generali. Ukrajincem je treba priznati, da jim je uspelo ne zato, ker so bili Rusi slabi, ampak zato, ker so bili oni dobri. In verjamem, da je bilo to zaradi usposabljanja."

  • image 4
  • image 5
  • image 6
  • image 1
  • image 2
  • image 3