Peter Stephen Paul Brook (1925–2022). Foto: EPA
Peter Stephen Paul Brook (1925–2022). Foto: EPA

Brookov vpliv na gledališče je velik tudi zaradi njegove knjige Prazen prostor iz leta 1968, poroča The Guardian.

Rodil se je v Londonu 21. marca 1925 judovskima znanstvenikoma, ki sta se izselila iz Latvije. Kot režiser je debitiral leta 1943 s predstavo Faust Christopherja Marlowa in kmalu postal eden najbolj profiliranih gledaliških režiserjev, čeprav ga je ustvarjalnost ponesla tudi v filmsko režijo in literaturo.

Sorodna novica Gospodar muh: parabola o drobnem koraku med civilizacijo in divjaštvom

Prvo Shakespearovo igo, Kralja Johna, je režiral leta 1945. Angleško občinstvo je seznanil z avantgardnimi deli Jeana Cocteauja in Jean-Paula Sartra, v letih 1948–1950 je kot direktor Kraljeve operne hiše v Covent Gardnu pripravil več opernih inscenacij, najbolj odmevna je bila Saloma Richarda Straussa s scenografijo Salvadorja Dalija. Ustvarjalnost mu je omogočilo tudi samostojno gledališče Bouffes du Nord, ki je začelo delovati leta 1974 v Parizu.

Vedno s svežim in inovativnim pristopom je v 50. letih uprizoril več Shakespearovih del, med njimi Milo za drago, Zimsko pravljico, Tita Andronika, Hamleta in Kralja Leara.

Zanj sta bila ključna moderna dramatika Samuel Beckett in Antonin Artaud. "Gledališče krutosti", ki ga je predstavljal Artaud, je oblikovalo dve novosti, na katerih je Brook gradil svoje delo sredi 60. let. Pod temi načeli je leta 1964 režiral dramo Marat/Sade Petra Weissa, s katero si je pridobil mednarodno slavo. Dela, ki so bila tedaj zelo sporna zaradi svojih prizorov golote in nasilja, vključno z zažiganjem metulja, zdaj na splošno veljajo za sramotna dela iz svojega obdobja.

Med njegovimi poznejšimi odrskimi produkcijami, ki so bile večinoma uprizorjene v Parizu, kjer je ustanovil raziskovalni center za gledališče, so bile Kaspar Petra Handkeja, Shakespearov Timon Atenski in leta 1985 deveturna dramatizacija indijskega epa Mahabharata, pozneje prirejena tudi za televizijo.

Foto: EPA
Foto: EPA

Režiral je tudi muzikale, na oder postavil protestno igro proti vietnamski vojni, soustvaril eksperimentalno različico mita o Prometeju s Tedom Hughesom in v francoskem kamnolomu leta 1985 postavil slavno deveturno različico Mahabharate. K sanskrtskemu epu se je vrnil s svojo produkcijo Battlefield iz leta 2016, ki jo je uprizoril s svojo dolgoletno sodelavko Marie-Hélène Estienne.

Brookovi filmi so bili večinoma filmske različice njegovih uprizoritev, med njimi Marat/Sade, igra proti vietnamski vojni Tell Me Lies (1968), Kralj Lear, leta 2002 je za BBC režiral televizijsko produkcijo Hamleta z Adrianom Lesterjem v glavni vlogi. Pomembna izjema je bila njegov črno-beli Gospodar muh, ekranizacija kultnega romana Williama Goldinga leta 1963.

Sorodna novica Ko se Čarobne piščali loti "prevratniški" Peter Brook

Leta 1984 je prejel nagrado emmy za La tragedie de Carmen na podlagi gledališke predstave in leta 1990 še emmyja za miniserijo Mahabharata.

"Uprizarjanje klasik se je spremenilo za vselej"
Brook se je v svojem režijskem konceptu oddaljil od konvencionalnega odrskega podajanja besedil. V svojih uprizoritvah je pogosto uporabljal akrobacije, pantomimo, ritualne elemente in s tem preusmeril pozornost od besed k dejanjem. Kot je leta 2005 zapisal časopis New York Times, mu je uspelo avantgardne pristope v uprizarjanju in igranju prenesti na institucionalne odre in prek teh do mainstream občinstev: "Rezultat je bil revolucionaren; uprizarjanje klasik se je spremenilo za vselej."

V intervjuju z Michaelom Billingtonom leta 2017 je Brook govoril o tem, kako pomembno je "plavati proti toku in doseči vse, kar lahko na izbranem področju. Usoda je narekovala, da je zame to gledališče, in znotraj tega imam odgovornost, da sem čim bolj pozitiven in ustvarjalen. Vdati se obupu je največje izogibanje.”

Leta 1965 je bil odlikovan z redom britanskega imperija in leta 2013 s francosko legijo časti. Brook je bil tudi osrednji lik dokumentarca iz leta 2014, Peter Brook: The Tightrope, ki ga je posnel njegov sin Simon in predstavlja Brooka pri njegovem delu z igralci.

Brook se je leta 1951 poročil z igralko Natasho Parry in imela sta dva otroka, poleg Simona še Irino, oba sta filmska režiserja. Natasha Parry je umrla leta 2015.