Življenjska doba lesenih gradbenih konstrukcij je odvisna od kakovosti materiala, obdelave, načina vgradnje in vzdrževanja. Pravilno obdelan gradbeni les ima na suhem mestu zelo dolgo življenjsko dobo in na starejših objektih brez posebnega raziskovanja najdete smrekova ostrešja, stara krepko čez petdeset let.

Les naj bi bil ob vgradnji suh

Najpogostejša drevesna vrsta za izdelavo ostrešja je smreka. Za uporabo na strehi mora biti pravilno posekana, razžagana in posušena. Najprimernejši je les, ki je rastel na senčnih legah, ki niso izpostavljene vetru, sekan pa mora biti pozimi, ko les miruje. Tak les je manj nagnjen h krivljenju, a to ni bistven pogoj za kakovosten gradbeni les, ki se ne krivi. To namreč dosežemo zgolj s pravilnim sušenjem in razrezom. Večina tesarjev svetuje vsaj eno leto sušenja hlodovine, ki se jo razžaga tik pred vgradnjo. Da bo krivljenja manj, za izdelavo leg in škarnikov uporabimo sredino hloda s strženom, deske pridobimo iz zunanje strani hlodov pri žaganju tramov. Najdebelejši del hloda uporabimo za izdelavo drobnejših letev, škarnike in trame pa žagamo iz vrha ali sredine drevesa.

Svež les na ostrešju?

Svežega lesa na ostrešju so se v preteklosti vedno izogibali. Hitrost izvedbe projektov je bila pred desetletji počasnejša, manipulacija s težkim svežim lesom pa neprimerno zahtevnejša. Danes se ostrešja dela hitro in počasno sušenje je največkrat izvedljivo zgolj pri nabavi lesa v lastni režiji. Na ostrešja se vgrajuje tudi povsem svež les, ki je bil razžagan neposredno po poseku in takoj uporabljen. Mnenja glede opisanega postopka so deljena – na eni strani ga nasprotniki vidijo kot hitenje tesarjev v časovni stiski, v praksi pa tako izdelana ostrešja tudi po deset in več letih ne kažejo nobenih težav, povezanih z zvijanjem ali pokanjem lesa. Kvalitetno zvezano ostrešje prepreči zvijanje lesa, saj pravilno izvedene vezi in teža kritine poskrbijo, da se les ne premika. Pogoji pod kritino (vlaga in visoke temperature) v sončnem obdobju naj bi še dodatno prispevali k stabilizaciji lesa.

Kemična impregnacija obvezna na zaprtem ostrešju

Potreba po kemični impregnaciji je odvisna od vrste lesa in pogojev po vgradnji. Smreka sama po sebi ni najbolj odporen les in kemični premazi so potrebni v vseh primerih, kjer je les dalj časa izpostavljen vlagi. Potrebe po kemičnih sredstvih ni, če je izdelano ostrešje (ali druga konstrukcija) zračno in izpostavljeno vetru, ki morebitne presežke v vlagi hitro posuši. Slabosti uporabe kemikalij sta dodatno delo in strošek. Kemična zaščita lesa je nujna na zaprtih ostrešjih, kjer nastajajo zaradi toplote in vlage ugodnejši pogoji za škodljivce, medtem ko se pri odprtih ostrešjih s pretokom zraka temu lahko izognemo. Najbolje je zaščiten les, ki je bil obdelan v proizvodnji z vakuumsko-tlačnim postopkom. V pogojih vakuuma se lesne pore odprejo, da sredstvo globinsko prodre v les. Takšna zaščita je dolgotrajna in se tudi na dežju težko izpere. Zaradi lažje izvedbe se les velikokrat impregnira pred samo montažo na ostrešje neposredno na delovišču, premazuje se ga s čopičem ali potaplja. Slednje je nekoliko bolj učinkovito, a še vedno neprimerljivo s tovarniško obdelanim (in precej dražjim) tlačno impregniranim lesom.

Termična modifikacija – odporna, a neprimerna za konstrukcije

Ob vakuumsko-tlačno impregniranem lesu se pri gradnji uporablja tudi termično modificiran les, ki pa ni nadomestek impregniranega konstrukcijskega lesa. Razlog je v slabši upogibni trdnosti tako obdelanega lesa, ki ima sicer zavidljive lastnosti. Ko je les izpostavljen temperaturam okrog 200 °C, se spremeni struktura lesnih molekul. Les je zaščiten pred napadom škodljivcev, je dimenzijsko stabilen, ima manjšo toplotno prehodnost in privlačen temnejši videz, zaradi česar je brez dodatnih premazov zanimiv za lesene fasade, stavbno pohištvo in drugo uporabo v zahtevnih pogojih.