V letu 2023 se za kamero vračajo tudi nekatera uveljavljena imena slovenskega filma: Vinci Vogue Anžlovar se po lanskem izidu komedije Dedek gre na jug loteva projekta Tartinijev ključ, Jani Sever napoveduje mladinski film Čao Bela, Klemen Dvornik pustolovski otroški film Blok 5, Urša Menart pa še en portret milenijske generacije, Vse, kar je narobe s tabo. (Film je bil izbran za predstavitev na evropski filmski tržnici na februarskem Berlinalu.) Darko Štante bo po Posledicah letos začel snemati Izgubljenega sina, Boris Petkovič pa nogometno dramo z begunsko tematiko, NK Svoboda. Ne nazadnje je tu še Gregor Božič, ki je svoj drugi celovečerec naslovil Sadni film.
Na razpisih za leto 2022 je Slovenski filmski center (SFC) podprl sedem igranih celovečernih projektov v skupni vrednosti 3,13 milijona evrov, je na četrtkovi novinarski konferenci povedala direktorica Nataša Bučar. Poleg zgoraj omenjenih projektov Tartinijev ključ, Čao bela, NK Svoboda in Sadni film še ekranizacijo uspešnice Belo se pere na devetdeset v režiji Marka Naberšnika, 20 metrov v režiji Damjana Kozoleta in Dekle noči v režiji Luke Marčetiča.
V sofinanciranje sta bila sprejeta tudi dokumentarna celovečerna projekta v skupni vrednosti 270.000 evrov Nekoč v Posočju režiserke Eme Kugler in OHO Damjana Kozoleta ter trije kratki igrani filmi v vrednosti 150.000 evrov: Rimbaud z mojega dvorišča Matjaža Jamnika in Gaje Naje Rojec, Odpostajanje Ivane Vogrinc Vidali in Dobrodošli doma Filipa Jembriha.
S 123.700 evri pa bo SFC podprl še štiri animirane kratke filme: Nihče ni nikoli gledal slonov kot ti Sandre Jovanovske, Dekle, ki se ni balo medvedov Lee Vučko, Plavutarji Veronike Hozjan in Distopije Sare Bezovšek.
Direktorica SFC-ja Nataša Bučar je na novinarski konferenci razgrnila podatke o lanskem filmskem letu z načrti za letos. Leto 2022 je bilo po njeni oceni eno najuspešnejših v 30-letni zgodovini samostojne države in obeta si, da se bo pot navzgor samo še nadaljevala. Tudi proračun za film se je, kot je napovedala vlada, zvišal, na skoraj 8,8 milijona evrov, dvakratno v primerjavi z letom 2014. Ob tem je treba povedati, da še vedno ne dosega minimalnih 11 milijonov, kot si je država zastavila v prejšnjem nacionalnem programu za kulturo (2013–2017). Na to so lani opozarjali tudi predstavniki Zveze društev slovenskih filmskih ustvarjalcev, ki nedoseganje obljubljenih 11 milijonov pripisujejo pomanjkanju politične volje.
Ocenjujem, da je slovenski film v zelo dobri kondiciji in na dobri poti.
Če bo vlada še povečevala sredstva, to lahko pelje v svetlo prihodnost slovenskega filma, je optimistična Nataša Bučar, ki je prepričana, da se je slovenska filmska ustvarjalnost že lepo zasidrala v evropsko zavest. Tudi z udeležbo na različnih festivalih, treh pomembnih filmskih tržnicah (v Cannesu, Berlinu in Clermont-Ferrandu), na katerih bo sicer skupaj s še nekaterimi državami, ter v Londonu, kjer se Slovenija predstavlja kot filmska lokacija.
Kratki filmi so lažje mednarodno konkurenčni
Festivalski uspeh kaže, da več nagrad prejemajo kratki filmi, ki jih ni težko finančno podpreti v okvirih, primerljivih s tujino. Pri celovečernih filmih pa najpomembnejšo vlogo igra višina sredstev, ki jih v Sloveniji ni mogoče dosegati, je navedla Nataša Bučar.
Lani se je slovenski film predstavil na devetih retrospektivah v tujini in prejel kar nekaj nagrad (Luzarjev orkester v Pekingu, Mencejeva Jezdeca v Herceg Noviju ter nagrade za mladinske filme Kapa, Vesolje med nami in Gajin svet 2).
Med kratkimi filmi je izstopal film Urške Djukić, ki je bil nagrajen tudi na festivalih na Finskem in Nizozemskem. Opaženi so bili še Sestre Katarine Rešek - Kukle, Steakhouse Špele Čadež, ki je bil v izboru 15 animiranih filmov doslej najbližje nagradi oskar, Tako se je končalo poletje Matjaža Ivanišina ter Love in Plane Sight Mateja Rimanića. Zadnji je z nagrado za najboljši tiktok film v Cannesu opozoril na filmsko aktivnost mlade generacije.
Lani daleč največja gledanost domačega filma v samostojni Sloveniji
Podatki za lansko leto so med drugim pokazali še, da je slovenski film v kinematografih prvič v zgodovini samostojne države presegel desetodstotni delež vseh gledalcev – natančneje, delež je bil kar 17,49 odstotka. (Slovenske filme si je v kinu ogledalo 307.776 od 1.760.000 kinematografskih obiskovalcev).
Delež 17,5 odstotka je dosegel predvsem na račun komercialnega projekta Pr'Hostar 2, a mu že takoj sledita Gajin svet 2 in Kapa.
SFC se bo vključil v financiranje TV-serij
Na SFC-ju letos načrtujejo temeljito prenovo pravilnikov o izboru projektov, s katerimi bodo lahko začeli podpirati tudi vse bolj priljubljene serije, direktorica pa se nadeja še, da bi pristojni prisluhnili opozorilom, da je za uspeh potreben dober servis. Od trenutne kadrovske slike na SFC-ju tega ni mogoče pričakovati. "Če želimo podpreti slovenski film, ga bomo morali okrepiti v vseh njegovih delih," je prepričana Nataša Bučar.
Kaj bomo v kinu lahko videli še letos?
V teh dneh lahko v domačih kinematografih še ujamete Pošvedrani klavir (r. Miha Vipotnik), Dedek gre na jug (r. Vinci Vogue Anžlovar), v kratkem pa tudi dokumentarec Smučarske sanje (r. Haidy Kancler). Aprila v redno distribucijo prihaja s štirimi vesnami ovenčani film ceste Jezdeca, ki ga je režiral Dominik Mencej.
Do konca leta bodo v distribuciji še igrani filmi Zbudi me (r. Marko Šantić), prvenec Mož brez krivde (r. Ivan Gergolet), eksperimentalni film Ptičar (r. Robert Černelč), Šterkijada (r. Igor Šterk), Vzornik (r. Nejc Gazvoda), Poslednji heroj (r. Žiga Virc) in dokumentarci Pero (r. Damjan Kozole), Konoplja osvobaja (r. Miha Čelar), Telo (r. Petra Seliškar), Miza (r. Neli Maraž) in prvenec Cent'anni (r. Maja Doroteja Prelog).
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje