1. Vaš prvi singel se imenuje 'Sledi svojim sanjam'. Včasih to ni lahko, ko se svet na vse pretege trudi, da smo statisti v sanjah drugih. Kako sami vztrajate na tej poti?

Dokler živimo, upamo, se borimo. Če imaš sanje, potem se je boriti lažje!

2. Zakaj ste si izbrali takšno ime? Vas daje nostalgija? Ali gre za človeško večno težnjo po romantiziranju in olepševanju preteklosti, ki je vedno ''lepša'' in ''boljša'' kot sedanjost?

V imenu je skrito tudi nekaj nostalgije, vendar živimo tukaj in zdaj in poskušamo ujeti in živeti vsak trenutek našega življenja. Navsezadnje prva beseda v našem imenu nakazuje, da tudi v dobrih starih časih ni bilo vse rožnato in se je kdaj pa kdaj tudi zapletlo. (smeh)

3. Kaj lahko pričakujemo od vaše prve zgoščenke? Kaj bo njegova rdeča nit?

Na prvi plošči se bo zvrstilo 13 avtorskih pesmi, pristno rockerskih, a melodičnih in lahko poslušljivih. Gre predvsem za to, da imamo namen in željo poslušalcem predstaviti glasbo, v katero verjamemo in jo ustvarjamo z ljubeznijo. Opredelili bi jo kot precej pozitivno naravnano, čeprav besedila opozarjajo na marsikateri problem sodobne družbe. Na radijske postaje se je naselilo ogromno melanholične glasbe, ki je sicer pogosto kakovostna. Mi vseeno raje zabavamo sebe in skušamo zabavati druge.

4. Je v današnjih časih, ko imamo na voljo pretočne vsebine, po vaše CD sploh še relevanten izdelek, ali potreben format, ki zaokroža neko zgodbo in sklene krog?

Gre bolj za osebno izbiro vsakega posameznika, vendar pa imajo nosilci zvoka predvsem neko vrednost celostne podobe. Kot je slika izdelek slikarja, so oprijemljivi izdelki glasbenikov nosilci zvoka. Čar tega se je, ob pretočnih vsebinah in ostalih medijih, nekoliko izgubil. Vseeno mislimo, da je za ljubitelje ''izdelkov'' CD prava izbira, ostali bodo seveda do naše glasbe lahko dostopali preko ostalih medijskih platform.

5. Nam lahko zaupate kaj več o skupini? Kako ste nastali, kje oz. kako ste se našli?

Bobnar, basist in kitarist smo sodelovali že v prejšnji skupini, ki je prenehala z delovanjem. Že proti koncu obstoja te skupine so se pri nas treh pojavljale težnje po ustvarjanju nekoliko drugačne glasbe. Vzporedno smo se začeli dobivati tudi sami, ob tem pa smo iskali pevca. Po nekaj poskusih, ki niso obrodili sadov, smo se preko oglasa spoznali z Vikijem. Začutili smo pravo energijo, zadeve so stekle naprej. Drugega kitarista Tomaža smo poznali iz zasedbe, s katero smo si včasih delili prostor za vaje. Zdel se nam je prava izbira in izkazalo se je, da smo imeli prav. 

6. Ali po vaše država stori dovolj za kulturo, glasbenike, kot ste sami? Imajo v Sloveniji mladi bandi pogoje za razcvet ali si je težko izboriti svoj prostor pod soncem?

Kot pravi pregovor: ''Vsak je sam svoje sreče kovač.'' Ne bi pretirano pljuvali čez sistem in pogoje. Skozi leta igranja v različnih zasedbah smo se naučili, da brez velikega vložka časa in nenazadnje tudi nekaj denarja ni mogoče pričakovati rezultatov. Smo na začetku te poti in zavedamo se, da je, poleg glasbe, pomembna tudi celostna podoba skupine, konstantna prisotnost na družbenih omrežjih in ostalih medijih. 

Je bilo pa včasih bistveno več koncertnih prizorišč, za vsako stvar je sedaj zadaj ogromno birokracije, radijske postaje pa večinoma sledijo globalno začrtanim smernicam glasbene industrije in vrtijo nekaj 100 pesmi iz tega nabora in peščico slovenski izbrancev za izpolnjevanje kvote. Novim skupinam brez poznanstev in denarnega vložka ni lahko. Verjamem, da jih veliko prav zaradi tega prekine z ustvarjanjem. Obstajajo pa seveda tudi izjeme, ki imajo določen vpliv in ohranjajo entuziastičen pristop. Hvaležni smo jim.

7. Ste šli v glasbo oz. projekt Presnete kasete z določenimi iluzijami in načrti?

Bolj kot z iluzijami smo šli v projekt z vizijami. Želimo si prepoznavnosti, želimo si nastopov in želimo si, da se našo glasbo predvaja. Primarno smo vsi veliki ljubitelji glasbe, radi se družimo na vajah, radi ustvarjamo glasbo, vendar to za obstoj skupine ni dovolj. Treba je stremeti k več. Glasbo želimo predstaviti čim širšemu krogu poslušalcev, ob tem pa bomo ostali zvesti sebi. Nečesa, kar nam v osnovi ni všeč, ne bomo izdali.

8. Kaj je za glasbenika/skupino najtežje? Morda to, da si ustvari svoj slog? 

Z ustvarjanjem lastnega sloga mi nismo imeli težav. Enostavno igramo tisto, kar tudi radi poslušamo. Z zvrstmi se ne obremenjujemo in se ne predalčkamo. Pomembno se je prepustiti domišljiji, se ne obremenjevati, hkrati pa poslušati drug drugega in sprejemati kompromise. Na takšen način ostaja energija v skupini pozitivna, delo pa je konstruktivno. Člani skupine prihajamo iz precej različnih zvrsti, a smo našli skupno pot in ustvarili glasbo, ki je nam je vsem všeč. Verjamemo, da obstaja tudi večji bazen poslušalcev, do katerih ušes se bomo prebili.