Sanja Ajanović Hovnik je sedaj že nekdanja ministrica. Odnesli sta jo dve zadevi. Prva je bila njeno razsipno potovanje v New York, ko je skupaj s štirimi sodelavkami za udeležbo na neki konferenci o trajnostnem razvoju potrošila več kot 33.000 evrov davkoplačevalskega denarja. Pri je bila vprašljiva smotrnost samega potovanja. Kot prvo, na dogodku je bilo mogoče sodelovati na daljavo. Poleg tega ministrica ali katera druga članica njene ekipe na njem ni imela kakšne aktivne vloge, da bi morala biti fizično navzoča. In kot drugo, tematika dogodka ni sodila na področje, ki ga je pokrivalo njeno ministrstvo. Skratka, šlo je ta tipičen politično-uradniški turizem.
Druga, še bolj sporna zadeva pa je bilo razdeljevanje javnih sredstev po prijateljski liniji. Iz nekakšnega sklada za nevladne organizacije je prek razpisa za »krepitev aktivnih državljanskih pravic in opolnomočenje nevladnih organizacij« podelila znatno vsoto (300.000 evrov) neznanemu Inštitutu za proučevanje enakosti spolov, ki ga »čisto po naključju« vodi njena dolgoletna sodelavka, s katero sta imeli tudi skupno firmo (nekdanja ministrica je sicer kasneje svoj delež podarila svoji mami). Za ta namen so se celo naknadno priredili razpisni pogoji (saj v prvi rundi ta prijavitelj ni bil izbran).
Ministrica je odstopila, a situacija ni zato prav nič boljša. Sumimo lahko, da so bili njeni škandali javno izpostavljeni zato, da bi odvrnili pozornost od dejanskih problemov, ki presegajo samo neprimerna ravnanja določene osebe na pomembni politični funkciji.
Ekstenzivno trošenje javnega denarja za zasebne potrebe je namreč v sedanji vladajoči garnituri zelo razširjen pojav. Spomnimo se samo uporabe vladnega letala za obisk predsednice parlamenta Urške Klakočar Zupančič na novoletnem koncertu na Dunaju. Primat pri stroških za svoje polete pa ima nihče drug kot premier Robert Golob, saj naj bi bil v enem samem mesecu za najeme letal porabil več kot njegov predhodnik Janez Janša v celotnem mandatu. In pri tem obstaja sum, da vse te poti niso bile službene narave.
Izpostavljanje dodelitve javnih sredstev kolegici tedanje resorne ministrice pa v svojem bistvu prikriva problematičnost samega javnega razdeljevanja davkoplačevalskega denarja »izbranim« nevladnim organizacijam. Zgoraj omenjeni javni razpis je bil zastavljen tako, da je bilo za financiranje mogoče izbrati tako rekoč kogarkoli. Takšne ohlapne opredelitve omogočajo visoko stopnjo arbitrarnosti pri razdeljevanju sredstev. A to ni naključje. Omogoča namreč, da vladajoča politika vzdržuje svoje podpornike v vrstah t. i. nevladnikov.
Če samo pogledamo seznam prejemnikov sredstev na omenjenem razpisu, zlahka opazimo, da na njem izrazito prevladujejo levičarske nevladne organizacije, ki so blizu sedanji vladajoči koaliciji. Inštitut kolegice tedanje ministrice glede tega prav nič ne izstopa. Med izbranimi so takšne, katerim je politično-ideološki aktivizem ne samo glavno, ampak praktično edino poslanstvo; ki se javno oglasijo in agitirajo vsakokrat, ki gre za uveljavljanje agende levice (z malo in veliko začetnico). Le-te se bile tudi ena od udarnih pesti protestniškega gibanja, ki si je intenzivno prizadevalo za zrušitev prejšnje vlade.
Zato takšni razpisi ne pomenijo nič drugega kot mehanizem za nagrajevanje »naših«. Gre seveda za tiste, ki so sedanji vladajoči garnituri pomagali na oblast. Na ta način si slednja zagotavlja njihove usluge tudi v prihodnje, ko bo spet kdaj treba preprečiti, da bi »nazadnjaška« desnica sestavila vlado. Z razvojnega vidika pa tovrstni nevladniški projekti ne prispevajo praktično ničesar. Zato je treba takšno financiranje bodisi ukiniti bodisi javno povedati, da je v javnem interesu financirati politični aktivizem. A v slednjem primeru je treba podpirati vse – ne samo levih, ampak tudi desne (in tiste vmes).
Dr. Matevž Tomšič