Pri preskrbi s pitno vodo ne sme biti vojnih dobičkarjev
O družbenih problemih se začnemo vse prepogosto resneje pogovarjati šele, ko je že zelo pozno ali prepozno. Ni res, da ni nikogar, ki bi jih pravočasno opazil in opozoril nanje ter celo predlagal rešitev ali dve. Tako je tudi letos, ko se srečujemo s sušo in pomanjkanjem vode. Ironija je, da imamo v slovenščini prispodobo, da nam teče voda v grlo, kadar smo v časovni stiski. Ko vode primanjkuje, prispodoba res ni najboljša. Lahko pa rečemo, da nam gre za nohte. V tolmačenju tega frazema najdemo obrazložitev, da je to besedno zvezo mogoče povezovati z nekdanjimi mučilnimi postopki, pri katerih so mučitelji žrtvam zabadali igle za nohte. Odvzeti je treba kanček pretiravanja, a vendarle lahko pritrdimo: ko vode zmanjka, smo nemočni.
Če se postavimo v čevlje upravljavcev javnih vodovodov, pa lahko sklenemo, da gre v suši za nohte tudi njim, saj je odgovornost za nemoteno in varno preskrbo s pitno vodo velika. Kako dobro upravljavci vodovodov obvladujejo svoje delo, se pokaže predvsem v izrednih razmerah. Če jim ne gre najbolje na običajen dan, ni pričakovati, da se bodo dobro odrezali, kadar so v škripcih. Mimogrede, tudi biti v škripcih je v prenesenem pomenu biti na natezalnici, ki je mučilno orodje.
Da vode lahko zmanjka, vemo. Pomanjkanje vode je še v našem kolektivnem spominu, saj še ni preteklo mnogo desetletij od takrat, ko so bili javni vodovodi zgrajeni. V nekaterih družinah se bodo še spomnili časov, ko redukcije vode niso bile prav nič neobičajnega, ko se še nismo prhali vsak dan ali celo večkrat na dan, saj kopalnic še ni bilo.
Povsem se motnjam pri preskrbi z vodo težko izognemo, čeprav imajo upravljavci vodovodov postopke za ukrepanje v teh primerih. Vodovodi naj bi obratovali z rezervnimi kapacitetami vode v rezervoarjih, tako imenovanih vodohranih, ki naj bi zadoščale vsaj za 24 ur. V tem času se da odpraviti zelo zahtevna okvara, prav tako se najde nadomestni del za okvarjen del vodovoda v katerem od skladišč ponudnikov materialov in naprav na trgu. Vsi slovenski javni vodovodi takih rezerv nimajo. Še večji problem nastane, kadar se kakovost vodnih virov tako zmanjša ali spremeni, da voda tudi po pripravi ni pitna, ali se zmanjša njihova količina, s čimer se v letošnjem poletju spopadamo skoraj po vsej Sloveniji.
Slovenska zakonodaja zahteva, da ima vsaj javni vodovod rezervne vodne vire. Rezervni vodni vir ni nujno vir, ki je v presežnih količinah glede na vsakodnevne potrebe javnega vodovoda ali večji del leta neuporabljen, ampak rezerve lahko predstavlja tudi drug javni vodovod. Če je imel javni vodovod istega upravljavca, morda celo znotraj občine, je bilo problem lažje razumeti in tudi obvladati, saj je bil interes za izboljšanje razmer dovolj velik, ukrepi pa izvedljivi. Povezovanje javnih vodovodov z različnimi upravljavci, njihovo sodelovanje ter predvsem pobude lastnikov komunalne infrastrukture, to je različnih občin, pa pri spodbujanju tovrstnih medobčinskih projektov v Sloveniji zamujajo za več desetletij. Eden od vzrokov je razdrobljenost upravljanja vodovodnih sistemov in trenutno razumevanje upravljanja, ki se še vedno prepogosto konča na občinskih mejah. Tehnične karakteristike vodovodnega omrežja na mejah mnogokrat ne dopuščajo večjih odvzemov iz omrežja, ker za to ni bilo načrtovano. Kar je bilo z vidika pristojnosti občine razumljivo, saj se obveznosti občine, to je izvajanje javne službe preskrbe s pitno vodo, tam končajo. Lahko pa si predstavljamo, da bi bil problem preskrbe slovenske Istre rešen že pred desetletji, če bi bil za celotno območje Krasa in slovenske Istre pristojen en sam deležnik.
Kot pristojno ministrstvo za opisano grenko jabolko je ministrstvo za okolje in prostor tok dogodkov doslej prepuščalo upravljavcem vodovodov, ki probleme dobro poznajo, pristojnosti za izvedbo ukrepov pa nimajo. Občine v celotnem obdobju veljavnosti zakonodaje, ki jim pripisuje obveznosti kot lastniku komunalne infrastrukture, niso pokazale interesa. Bi pa to projekte zagotovo resneje premaknilo z mrtve točke. Kot kaže, doslej v slovenski javni preskrbi s pitno vodo ni bilo deležnika, ki bi imel za povezovanje vodovodov dovolj velik interes in hkrati v rokah ustrezne vzvode. Zato slovenski javni vodovodni sistemi niso povezani, kot bi lahko bili, naša preskrba s pitno vodo pa je manj varna, kot bi lahko bila. Najbolj izrazito je to v priobalnih občinah. Tako stanje ni v našem skupnem interesu, zato moramo kot uporabniki pitne vode zahtevati, da se razmere izboljšajo.
Ministrstvo za okolje in prostor bi se moralo prepoznati kot pristojno za opisane razmere in začeti izvajati ukrepe, ki bodo povezovanje javnih vodovodov med občinami in regijami omogočali. Dopolniti je treba zakonske podlage za financiranje investicij in vzdrževanje transportnih vodovodov, ne zgolj med občinami in regijami, morda tudi meddržavnih; vzpostaviti pregled območij, kjer so povezave smiselne in izvedljive, tudi z namenom ocene finančnih potreb za izvedbo; in vzpostaviti ustrezne finančne mehanizme za realizacijo upravičenih projektov. Strinjamo se, da je preskrba slovenske Istre in Krasa s pitno vodo med prioritetnimi projekti, ne smemo pa se kot država omejiti na le en projekt. Problemov se je treba lotiti sistemsko in sistematično. Potrebujemo pa merljive cilje, ki bodo pokazali, kako uspešni bomo pri povezovanju javnih vodovodov med različnimi občinami z različnimi upravljavci na območju celotne Slovenije.
***
dr. Brigita Jamnik, članica UO Slovenskega društva za zaščito voda, zaposlena v Voki Snagi
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
