Hiša Gucci: Modni imperij med pohlepom in umorom

Kriminalno dramo Hiša Gucci je navdihnila resnična zgodba družinskega imperija italijanske modne hiše Gucci, ki je bila polna škandalov, režiser Ridley Scott pa v njej razkriva razburljiva tri desetletja v zapleteni zgodovini večgeneracijske družine.  

Zgodba filma se prične v poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, na kritični točki v zgodovini slavnega italijanskega modnega imperija, ko se med globalnim širjenjem pojavijo namigi o finančnih nepravilnostih, zadušenih inovacijah in pocenitvi blagovne znamke. Guccijev posel vodita brata, z vsemi žavbami namazani Aldo (Al Pacino) in konservativnejši in zagrenjeni Rodolfo (Jeremy Irons). Pretkani Aldo posla niti slučajno noče prepustiti sinu Paolu (Jared Leto), čigar želja je oblikovanje oblačil, temveč v tej vlogi bolj vidi nečaka Maurizia (Adam Driver), ki pa ga bolj mika študij prava kot prevzem modnega imperija.  

Maurizia na neki zabavi omreži prikupna in ambiciozna Patrizia Reggiani (Lady Gaga), on pa se kljub ostremu nasprotovanju očeta, ki mu grozi celo z razdedinjenjem, z njo poroči. V pretkani Patrizii najde sorodno dušo stric Aldo, skupaj pa jima uspe prepričata Maurizia, da se pridruži podjetju in postane njegov vodja. Nesrečni Paolo ne zmore uresničiti svojih ambicij, četudi se zdi, da mu je že skoraj uspelo, ker je konkurenca drugih modnih hiš vedno hujša, pa bosta zakonca primorana ukrepati. Vse to pripelje do serije dogodkov, ki ju začnejo razdvajati. Zgodba nas popelje prek ambicij, panike, obupa, pa do izdaje, maščevanja in na koncu – umora. Film je nastal po knjižni uspešnici The House of Gucci avtorice Sare Gay Forden.

Scott je poznan po kultnih ZF mojstrovinah, kot so Osmi potni, Iztrebljevalec ali Prometej, a je tokrat stopil v povsem drugačne čevlje. Gre za njegov drugi film letos, zgodovinski Zadnji dvoboj se je neslavno potopil, četudi v njem igrajo Matt Damon, Ben Affleck in Adam Driver. Scott je gnev zaradi neuspeha filma stresel na milenijce, ki "ne štekajo" in raje gledajo "neumne filme s superjunaki". No, Driver pa ima osrednjo vlogo tudi kot Maurizio Gucci v pričujočem filmu, saj je z likom ustvaril kompleksno podobo nekoga, ki dobi na svoja pleča vso prihodnost družinskega podjetja. Driver lik pelje z navidezno naivnostjo, po drugi strani pa spretno skriva bogato notranje življenje lika, ki je vse kaj drugega, kot se sprva zdi.  

Lady Gaga, s svojimi italijanskimi koreninami vred, je kot Patrizia Reggiani s svojo zagnanostjo idealna za vlogo pretkane povzpetnice, ki jo najbolj zanimata bogastvo in blišč. Četudi so nekateri kritizirali njen naglas, da ta prej cika na vzhodnoevropskega kot na italijanskega, je s svojo trmoglavo zavzetostjo, v filmu ji pomaga še Salma Hayek kot vedeževalka Pina, prepričanostjo v lastne laži, dobro odpeljala lik ženske, ki jo na koncu v luči lastne prizadetosti in želje po maščevanju zanese predaleč.

Še bolje se je z naglasom in neverjetno predanostjo liku Paola Guccija zlil oskarjevec Jared Leto. Tako dober, kot je Leto v svojih vlogah, spomnite se ga le iz filmov, kot so Rekvijem za sanje, Klub zdravja Dallas, Klub golih pesti ali v vlogi Jokerja v Klubu odpisanih, je le malokdo. Njegovo metodično pristopanje do vlog se kaže vsakič posebej, po drugi strani pa zaradi dobre igre takoj pozabimo, da je v običajnem življenju modrooki skoraj abrahamovec, ki je za povrhu pravi strup za ženske.  

Če k vsemu temu zamešamo še odlična veterana, Ironsa (zakaj ga tako malo vidimo v filmih zadnjih desetletij?) in Pacina, potem vemo, da je pred nami filmska poslastica, ki ponekod celo spomni na velike družinske sage, kot sta mafijska Coppolova trilogija Boter ali Bilo je nekoč v Ameriki Sergia Leoneja. Piko na i vsemu prida še odlična izbira glasbe, ki sledi letnicam v filmu, saj so vanj izvrstno vkomponirali tako disko 70. leta (Black Machine, Donna Summer, Blondie) kot klasična 80. leta (David Bowie, George Michael, Eurythmics, New Order).

Ob tem dolžina filma, debeli dve uri in pol, sploh ni moteča, kot tudi ne, da so si ustvarjalci dovolili nekoliko umetniške svobode, kar se tiče samih zgodovinskih dejstev, s čimer se večina tako ali tako ne ukvarja. Nekateri filmski kritiki so sicer mnenja, da bi to moral biti italijanski film in ne ameriški, v katerem se trudijo z italijanskimi naglasi. Kar ima svojo logiko, vseeno pa je filmu uspel zgleden vpogled v klan Gucci, v prestiž, pohlep in vse, kar jih je zgradilo, skoraj pogubilo in ultimativno iz njih naredilo eno vodilnih prestižnih svetovnih modnih znamk našega časa.