Česa ne počnemo

Pretirano gnojenje: Preveč pognojen paradižnik je bolj občutljiv za bolezni. Pred sajenjem tal ne gnojimo s hlevskim gnojem, lahko ga posadimo tja, kjer na gredice jeseni nismo vnesli več kot 1,5 litra gnoja na m². Domači, povsem razgrajeni kompost je zaželen. Uporabimo ga lahko 10 l na m², precej ga dodamo kar v jamico. Kupljena gnojila doziramo le do količine v navodilih.

Ne cvetoče sadike: Cvetoče sadike ne pomenijo prednosti, temveč šok ob sajenju. Dobre sadike so visoke največ od 20 d0 30 cm in nimajo velikih presledkov med listi, niso pretegnjene. Steblo naj bo za svinčnik debelo.

Ne najprej sajenje, potem količek: Količke za visoke sorte paradižnika si pripravimo vnaprej, zapičimo jih globlje od dna jamice, in sicer preden sadiko posadimo. Pri obratnem vrstnem redu je precej verjetnosti, da bomo poškodovali korenine ali del stebla. Takoj po sajenju privežemo sadiko z mehko vrvico ob količek.

Ne zalivamo po malem: Ob in po sajenju moramo paradižnik obilno zaliti. Obilno pomeni v vročih dneh liter ali več na sadiko. Ko se ta vraste, kar vidimo po napredovanju rasti, zalivamo 3-krat tedensko obilno, ne le malce po površini tal. Obilno je pri odrasli rastlini poleti tudi po več litrov.

Ne zalivamo po listih: Paradižnika nikoli ne zalivamo po listih, saj vlaga pospeši razvoj glivičnih bolezni, ki so zadnja leta precej neobvladljive. Zelo fino je kapljično namakanje nekajkrat na teden, počasi po več ur, saj gre voda v globino.

Ovijanje rastlin v kopreno ali folijo pred dežjem: Z obojim naredimo več škode kot koristi. Rastlina mora imeti zrak, da se hitro posuši, pod folijo ali kopreno (ta prepušča vodo) bi se spotila in postala občutljivejša.

Ne dotikamo se mokrih rastlin: Paradižnika ne privezujemo ob količek, ne obtrgujemo zalistnikov in ne smukamo se ob rastline po dežju ali v jutranji in večerni rosi.

Ne puščamo zalistnikov: Zalistniki so poganjki, ki zrastejo v pazduhi lista. Če jih pustimo, zraste iz njih novo steblo, paradižnik se izčrpa, rastlina je zaraščena, kar pomeni več škodljive zračne vlage. Izjemi sta dve: ne trgamo jih pri grmastih nizkih paradižnikih za lonce in korita, dva dodatna poganka pri dnu rastline lahko pustimo pri cepljenih sadikah.

Prezgodnje sajenje: Sajenje takrat, ko nočne temperature še padejo pod 10°, je za paradižnik šok, zato bo pozneje manj odporen. Ta nevarnost je za letos večinoma za nami.

Kaj lahko naredimo

Izbira odporne sorte: Paradižnikovih sort je nešteto, njihova odpornost na paradižnikovo plesen je različna. V vrtnariji vprašajmo za odporne sorte, v povprečju so drobnoplodne (češnjevci) bolj odporne, priljubljeno volovsko srce pa je denimo med najbolj občutljivimi sortami. Cepljene sadike bolezni napadejo nekoliko pozneje v rastni dobi.

Zalivanje v jamico ob sajenju: Pred sajenjem najprej zalijemo jamico, posadimo sadiko, pritisnemo zemljo, potem zalijemo vso gredico, najraje čez zastirko. Ne po listih!

Globoko sajenje, del stebla v zemlji: Če so sadike paradižnika malo višje, naredimo večjo jamico in vanjo položimo sadiko tako, da bo v njej tudi del stebla, liste s tega dela prej oberemo. Zagrnjeno sadiko potem privežemo ob količek, s čimer jo ukrivimo v obliki črke L. Tako bodo dodatne korenine zrasle tudi iz dela stebla pod zemljo. Tega ne počnemo pri eni izjemi: pri cepljenih sadikah, tu mora biti cepljeno mesto nad zemljo.

Zaščitni nadstrešek: Če naredimo paradižniku zaščito pred dežjem (npr. PVC-fojija), mora biti njena konstrukcija višja, kot bodo odrasle rastline, najbolje je, da je odprta ob vseh stranicah, da se pod zaščito ne bo nabirala vlaga in da bodo do cvetov prišli opraševalci.  

Zastirka: Takoj po sajenju tla okoli paradižnikov na debelo zastremo s senom, slamo, listi plevela ali grmičevja, kar zelo zmanjša izhlapevanje vode iz tal. Zalivali bomo lahko redkeje, rastline Bode zaradi vlage pod zastirko enakomerneje oskrbljene z vodo.