DL: Napad na žel. postajo Mirna Peč mu bo za vedno ostal v spominu

3.11.2022 | 14:40

Viljem Hrastar je železniško postajo v Mirni Peči obiskal malo pred obletnico napada. (Foto: osebni arhiv)

Viljem Hrastar je železniško postajo v Mirni Peči obiskal malo pred obletnico napada. (Foto: osebni arhiv)

Družinska slika Hrastarjevih iz leta 1947 – oče, mama in devet otrok,  eden je bil na Koroškem, dva pa sta umrla. Viljem je prvi v drugi vrsti z  leve.

Družinska slika Hrastarjevih iz leta 1947 – oče, mama in devet otrok, eden je bil na Koroškem, dva pa sta umrla. Viljem je prvi v drugi vrsti z leve.

»Bilo je na mali šmaren leta 1943, ko smo prišli domov od maše iz Trebnjega. V naši vasi, v Jezeru, je bilo polno Italijanov, imeli so tudi top. Kot radoveden 14-letni fantič sem šel malo pogledat, kaj delajo, pa še starejši sosed Mihael Kastelic, ki se je iz Jablana priženil v vas, je bil zraven. Med Italijani so bili tudi Primorci, ki so znali slovensko. Ni minilo prav veliko časa, ko so nama rekli, naj greva z njimi in pokaževa, kako se pride do tunela na železniški progi malo pred Mirno Pečjo. Pravzaprav nisva imela izbire, ali greva ali ne. Šla sva z njimi in tudi kazati ni bilo prav nič treba, saj so vedeli kam,« je pripoved o dogodku izpred 79 let začel 93-letni Viljem Hrastar.

Bil je vroč dan, počasi so hodili do tunela in potem do železniške postaje Mirna Peč, tam pa jih je pričakalo razdejanje. »Bila je porušena, ponekod je še tlel ogenj, sicer pa je bilo naokoli vse mirno. Ni bilo nobenega vpitja, le pogovarjali so se med sabo,« se spominja. S sosedom nista vedela, kaj bi, zato je ta čez čas vprašal nekega Primorca, ali gresta lahko domov, saj sta svoje že pokazala. »Šel je k nadrejenemu in se kmalu vrnil, rekoč, da lahko greva. ‘Pojdita nazaj po progi, a počasi, in ne glejta nazaj,’ je dejal. In sva šla, počasi, ko sva prišla do ovinka, da naju niso več videli, pa sva jo ucvrla proti domu, kolikor so naju nesle noge. Naslednji dan, 9. septembra, smo izvedeli, da je Italija kapitulirala.«

BILA STA TALCA

Morda Hrastarju vse to niti ne bi tako ostalo v spominu, če ne bi naslednji dan v Jezero prišli partizani in njegovemu sovaščanu, s katerim sta bila dan prej skupaj, povedali, da sta imela res veliko srečo, saj so ju Italijani imeli za talca. »Na hribu nedaleč stran so bili partizani in vse skupaj opazovali, eden od njih je bil tudi iz Jablana in je prepoznal soseda. Soborcem je rekel, da ne bi sprožili kakšnega strela, ker sta med Italijani njegov sosed in še en fant. Če bi se to zgodilo, bi bilo za naju usodno,« je pripovedoval. Po tem dogodku vse do nedavnega ni več obiskal mirnopeške železniške postaje.

Viljem Hrastar takrat ni vedel, da so borci Gubčeve brigade v noči na 8. september napadli mirnopeško postajo, kar je bil zadnji boj brigade pred italijansko kapitulacijo. Kot je zapisal Lado Ambrožič - Novljan v knjigi o Gubčevi brigadi, je 15. divizija v bojnem povelju z dne 7. septembra sporočila svojim trem brigadam načrt in zamisel za napad na dolenjsko železnico. »Gubčeva brigada je bila na težišču napada in je imela nalogo ponoči na 8. september uničiti železniško postajo v Mirni Peči. Postajo je branilo kakih 50 vojakov. Razen postaje je morala brigada uničiti še bunkerje nad Mirno Pečjo in predorom ter med Mirno Pečjo in Češenjcami,« beremo v knjigi. Akcija, kot nadaljuje, ni imela popolnega uspeha, ker so Italijani pobegnili iz bunkerja in čakalnice v utrjeno zgradbo poleg železniške postaje, od koder jih partizani niso mogli pregnati. Iz čakalnice so pobegnili skozi okna, ki so jim že prej odstranili železne mreže. V knjigi Zorana Hudalesa Občina Trebnje v NOB lahko preberemo, da v zadnjem poročilu italijanske vojske med drugim piše, da so bili porušeni čakalnica, signalnica in blagovno skladišče ter poškodovane tirnice in kretnice, promet na razdejanem delu proge pa so znova vzpostavili ob 15. uri.

IZUČIL SE JE ZA KOVAČA

Čez dve leti se je takrat 16-letni Viljem Hrastar šel učit v Lukovek za kovača, se izučil in nato sedem mesecev, do odhoda svojega brata na služenje vojaškega roka, delal pri kovaču v Bršljinu v Novem mestu. Moral se je vrniti domov na kmetijo, bili so številna družina, od 12 otrok je danes živ le še Viljem. Doma je ostal dve leti, potem je šel v Ljubljano, se zaposlil in si ustvaril družino na Studencu pri Ljubljani. Z že pokojno soprogo Marijo sta dobila tri otroke, ima sedem vnukov in tri pravnuke. Z življenjem je zadovoljen, pravi pa, da pogreša petje. Odkar se je leta 1958 poročil, je namreč pel v cerkvenem mešanem pevskem zboru župnije Ljubljana Polje, kar je leta 2019 prekinila korona.

Članek je bil objavljen v 37. številki Dolenjskega lista 15. septembra 2022

M. Žnidaršič, foto: osebni arhiv

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava