Pravi, da je poletni, junijski otrok, rojen na isti dan kot naša Slovenija, da ima nadvse rad morje, sonce, vse poletne užitke. Letošnje poletje je zanj še posebej dejavno, saj z monokomedijo Inšpektor Jaka gostuje po različnih koncih Slovenije in tako hočeš nočeš s svojimi oboževalci, ki jih je še vedno povsod veliko, obuja tudi spomine na neke druge, pretekle čase. Politični satiri ostaja zvest, a kot opaža, so v novem tisočletju, čeprav živimo v demokraciji, politiki zelo hitro užaljeni. Nikoli ni bil komunist, je pa zelo kritičen do komunistov, ki so se spreobrnili. Rad obiskuje cerkve po svetu in poskuša ujeti utrip tistega časa, a ne hodi k mašam. Praznuje družinske praznike in se, kot pravi, poskuša v življenju držati desetih božjih zapovedi. Naslovno stran njegovega mobilnega telefona krasi podoba Marije z Brezij.
Z likom inšpektorja Jake ste že lani na radiu, letos pa še na gledališkem odru obuditi legendarnega Šraufcigerja. So po tem morda klicali tudi časi, v katerih smo se znašli?
To je bila v bistvu ideja Radia Maribor in odgovornega urednika Roberta Levstka, ki se je spomnil name. Začeli smo na feljtonu. Mariborski feljton je bila včasih, ko so v njej nastopali še Arnold Tovornik, Milena Muhič in vsi ti imenitni igralci, najbolj priljubljena oddaja ob nedeljskem kosilu. Potem dolgo ni bilo nič, pa je rekel, zakaj pa ne bi vi poskusili z inšpektorjem Jako. In res sem začel s tem in moram reči, da se je odlično prijelo. Bi pa moral pri tem še naprej upoštevati nasvet Nele Eržišnik, ki si je izmislila lik Jake Šraufcigerja. Rekla je namreč, reci nesposobnemu, da je nesposoben, in videl boš, za kaj je sposoben. V teh časih se to še toliko bolj odraža. Mislim, da so bili v prejšnjem režimu politiki večje osebnosti. Čeprav sem, normalno, tudi takrat imel težave. Zdaj pa se vsi nekako bojijo, so hitro užaljeni.
Ne razumejo satire? Kar precej kritik k oddaji je bilo, češ da se z Inšpektorjem Jako spravljate na Janeza Janšo.
Velik človek si takrat, ko znaš sprejeti tudi humor, ki ga je nekdo naslovil nate. To je očitno neduhovitost ali pomanjkanje nekega gena, ki bi naj bil vsakemu dan ob rojstvu. Če se ne smejiš, če nisi dobre volje, kako lahko živiš to življenje, hodiš po tem planetu, na katerem smo tako in tako samo na obisku? In se vseskozi ukvarjaš s tem, kdaj bo kdo o tebi povedal kaj, kar ti ne bo všeč? To, kar včasih počne Janša, da se spravlja na dve novinarki, to je precedens v svetovnem merilu. Nobenega predsednika vlade ni, ki bi se tako prepiral z novinarji, ker bi o njem recimo nekaj napisali.
Na radiu ste si nekoliko privoščili tudi Heleno Blagne, Jonasa Žnidaršiča in še koga, ne ukvarjate se samo z Janšo. Kako gledate na to, da je zdaj v politiko zajadral še Jonas?
Zdaj pri tej svobodi je, kot pravijo v Partljičevem Kulaku, hudič. Ko je bila diktatura, smo vedeli, kaj lahko rečemo in kaj ne, v svobodi je pa hudič, saj ne veš, kaj smeš in česa ne. Jaz pa pravim, da so bili tudi poslanci v začetku vsi malo večje osebnosti kot danes. Verjetno bi tudi jaz prišel v politiko, če bi se prijavil pri Svobodi in kandidiral. Zelo malo je bilo tistih, ki niso uspeli. Imamo boksarja, Jonasa in še marsikoga. Jonasa sem malo »zašimfal« kot inšpektor Jaka, ker je na začetku rekel, da nič ne zna, ampak se bo sproti učil. Potem se je popravil, ko se je naslednjič oglasil. Biti poslanec je vseeno resna stvar.
Niste nikoli razmišljali, da bi se aktivno podali v politiko, tako kot vaš pokojni prijatelj Martin Sagner, vsem bolj poznan kot Dudek?
Ne, jaz mislim, da bi se v politiki dolgočasil. Verjetno bi počel preveč neumnih in neprimernih stvari. Ne bi bil za to.
Nimate te t. i. strankarske discipline?
Ne, nimam. To je prvo. Drugo pa je, da imam v tem pogledu tudi premalo znanja.
Ste bili kdaj član komunistične partije?
Ne, nikoli.
Ste tudi zato v teh oddajah tako kritični do spreobrnjenih komunistov? Omenjate recimo tudi Ivana Krambergerja.
Zelo sem kritičen do tega. Kramberger je lepo povedal, ne tisti komunisti, ki so še vedno ostali to, najhujši so spreobrnjeni komunisti. Danes noče nihče ničesar priznati. Pa lahko piše, da je bil komunist, šel na pot v Jajce, bil zraven pri Titu, nihče ničesar ne ve o tem, temveč reče, da so tisti, ki to poudarjajo, najslabši ljudje. Oni pa so bili tisti, ki so se pajdašili.
Vam pa lahko po drugi strani kaj hitro pripnejo oznako komunist, če kritizirate kakšnega desnega politika, tudi če je bil drugače kot vi nekdaj res v partiji.
Tako je, to se hitro zgodi. Nikoli nisem bil strankarsko opredeljen. Niti me ni nihče nikoli vabil, da bi postal komunist.
Niste bili »na liniji«, če se nekoliko pošalim?
Ne, nikakor! (smeh) Sem pa imel ob petkih rubriko v mariborskem Večeru. Takrat je bil časopis Spiegel v Jugoslaviji prepovedan, a v enem je nekoč pisalo, da ob Ženevskem jezeru gradijo 80 vil, od tega 57 z jugoslovanskim potnim listom. Jaz sem to seveda kar objavil v Večeru, in nastal je velik škandal. Franc Šetinc je potem v Delu pisal, da neki mladi novinar Šimek nima pojma in piše stvari, ki niso resnične.
Potem je vse skupaj prišlo tako daleč, da so v Švico celo poslali delegacijo, da bi preverila, če je to res. Seveda se tega ni dalo kar tako ugotoviti, za to bi potrebovali posebno kodo. Je pa bil kar velik halo. Zaščititi so me morale mariborske delegatke, ki so bile tedaj v skupščini.
Kakšni pa so odzivi na aktualno predstavo Inšpektorja Jake? Gre tudi pri tej za oziranje v preteklost, morda nekaj nostalgije, ali se ukvarjate bolj z aktualnimi zadevami?
Odzivi so dobri. Nedavno smo imeli predstavo v Zavrhu, kraju, kjer je zadnja leta preživel Rudolf Maister. Mislil sem si, da ne bo dosti ljudi, saj je poletje in časi dopustov, a je bilo nabito polno. Ljudje so prišli k meni, se hoteli slikati z mano, z vsakim bi moral popiti po en špricar, ampak potem bi me morali nesti domov. (smeh)
Seveda imamo tudi nekaj nostalgije v predstavi, bivšo državo, to, kako je bilo nekoč, ko je delavec še imel moč in ga ni bilo mogoče vreči iz službe. Na začetku predstave je tudi ena šala. Napovedovalec Radia Maribor pove »nocojšnjo prireditev so omogočili«, potem pa začne naštevati: Tovarna avtomobilov Maribor (TAM), Metalna, Lilet in tako naprej, vse firme, ki jih seveda ni več. Potem jaz o tem povem, da so to bile pravzaprav firme, ki so jih pokopale in prodale tako leve kot desne vlade in, zanimivo, po vseh teh letih ni za to nikoli nihče nič odgovarjal. Pošalim se tudi, ko rečem, da je Kristjan Čeh edini Čeh, ki je kdaj kaj dobrega naredil za Slovenijo. Čehi so včasih na morje s sabo nosili celo paštete, zdaj pa kupujejo vse pri nas; Radenska je v njihovih rokah, Alpina, tovorni del Slovenskih železnic, POP TV.
Tega si nekoč res ne bi mislil. Ampak pri vsem tem jaz pravim tako: takrat nas je bilo veliko in smo na malo kradli, zdaj nas je malo in na veliko krademo. Ne mi, ampak drugi. Za vse večne čase, prejšnje in bodoče, pa velja eno: banke bodo vedno poskrbele, da bomo zadolženi do konca življenja, farmacevtska industrija si bo vedno izmislila virus, da bomo lahko vedno bolni. Orožarska industrija bo poskrbela, da se bomo tepli, in bodo vojne. In vse vlade tega sveta bodo vedno poskrbele za to, da bo vse to vedno zakonsko urejeno.
Ko že omenjate viruse in farmacijo, kako ste preživeli najhujše obdobje pandemije novega koronavirusa?
Malo pred korono sem bil bolan, imel sem težave s slinavko. Na srečo ni bilo rakavo, je pa bilo kar hudo. Prvič v življenju sem bil v bolnišnici, trajalo je kar šest mesecev, tako da sem nadomestil bivanje v bolnišnici še za vsa leta nazaj. Očitno me tam gori še ne potrebujejo, vse to sem preživel. Med korono sem po vsem tem začel razmišljati, da sem že toliko star, da bi lahko napisal knjigo. Danes namreč knjige pišejo tridesetletniki, kar je tako, kot da bi pisal zgodovino za naprej. Lotil sem se dela in ugotovil, da je ogromno materiala. Bilo je veliko lepih in zanimivih stvari, pa tudi manj lepih. Knjiga naj bi luč sveta končno ugledala v začetku naslednjega leta.
Boste tudi v knjigi tako pikri in neusmiljeni kot ste sicer?
Zagotovo. To so takšne zgodbe, ki jih skoraj nihče ne pozna. Tudi o ljudeh, ki sem jih srečeval v življenju. In tistih, ki jih ni več, Dudek, Nela Eržišnik, Oliver Dragojević, s katerim sva bila dobra prijatelja in celo sostanovalca na skupni turneji na ladji. On je bil takrat pravi morski volk, igral je na kitaro in prepeval, jaz pa sem kozlal v kabini.
Tudi vaša generacija v Mariboru je bila svojčas zelo dejavna. Kar precej znanih imen je med vašimi mariborskimi vrstniki, manj znano je recimo, da je bil vaš sošolec celo pisatelj Drago Jančar. Bo tudi to našlo mesto v vaši knjigi?
To je generacija, ki je, kot jaz pravim, ne delajo več. Od Jančarja, s katerim sva celo skupaj igrala šah, dalje. Naša OŠ Janka Padežnika je bila takrat celo republiški prvak v šahu. Jaz sem igral na prvi deski, Drago je bil na drugi – in ponosno smo iz Ljubljane v Maribor prinesli pokal. Šah sem igral tudi s slovitim velemojstrom Svetozarjem Gligorićem. Shranjen imam članek iz Arene z naslovom Velemajstor se ljuti (Velemojster se jezi, op. a.), v njem pa so opisane moje poteze.
Z Dragom sva skupaj »na rampi« igrala tudi nogomet. Dal sem mu celo knjigo Mali vitez Henryka Sienkiewicza, nekaj sva začela celo skupaj pisati, a potem s tem nisva nadaljevala, ker sem bil jaz »razdvojena« oseba, ki je hotela početi vsemogoče. Nekje imam še nekaj zapiskov in morda bom kdaj delček tega objavil v knjigi.
Berete Jančarjeve romane, spremljate njegovo pisateljsko pot?
Seveda. Drago je bil tisti, ki je za šolske spise vedno dobil 5, saj je pisal o partizanskem junaštvu svojega očeta. Bil je zaprisežen za to. Potem se je malo spremenil.
Vas je to presenetilo?
Vsak ima svoje odločitve in razloge za to, me je pa presenetilo. Tudi Janez Švajncer mlajši, ki je bil urednik na Večeru in mi je pomagal pri moji kabaretni dejavnosti v teatru Ropotarnica, se je malo spremenil. Bil je tudi mariborski urednik Komunista, potem pa je postal Janšev. Ne vem, kako pride kasneje v življenju do tega, da se tako spremeniš …
Kaj pa vaš pogled na politiko in življenje, se je z leti kaj spremenil, navsezadnje se tudi človek z leti spreminja, zori?
Zdaj v teh letih ugotavljam, da si samo pikica v prostoru, da si v resnici nemočen. Imamo demokracijo, lahko kričiš, ampak tisti, ki so zgoraj, te ne slišijo. Bolj ali manj je vseeno. Lahko pa te onemogočijo. Zdaj je premalo to, da si upaš nekaj povedati. To je žalostna ugotovitev, da si v bistvu nemočen, ničesar ne moreš narediti. Na koncu vidiš, da si veliko vsega mogočega prebral, vseeno pa boš nazadnje kot nevednež umrl.
Se je zaradi vsega tega morda spremenil tudi vaš pogled na politično satiro pri nas? Za vas pogosto pravijo, da ste celo pionir standupa in da ste v prejšnji državi, ko je bila svoboda govora omejena, hodili po robu.
Takrat je bil Šraufciger mlad fant, najbrž malo neumen, ki je hodil po robu ali še čez in povedal tisto, o čemer so se ljudje pogovarjali v gostilni, na cesti, med štirimi zidovi. To je povedal na televiziji in celo v živo. Seveda to ni bilo vedno prijetno. TV-križanka je bila ena najbolj gledanih zabavnih oddaj v zgodovini. V nekem obdobju je imela 86-odstotno gledanost, kar pomeni, da je verjetno samo tisti, ki so bili na smrtni postelji, niso gledali.
Z Mišo Molk sta se v zavest gledalcev zapisala kot nepozabni tandem.
Še danes, po toliko letih se naju mnogi spominjajo prav po TV-križanki. Slavko Avsenik nama je posvetil celo pesem o Jaki in Mišiki.
O vas je v svojih pesmih prepevalo celo več narodno-zabavnih ansamblov …
Res je. Vesel sem, da so mi Štirje kovači posvetili pesem Mož iz Maribora, pa Ansambel Rž pesem Jaka, lojtro brž. Tega je bilo veliko. V sodelovanju PGP-RTBsmo naredili poskus in izdali govorno kaseto Jake Šraufcigerja. Bil oje noro, to so vsi kupovali. V Ljubljani pri železniški postaji je bila trgovina s ploščami, kjer so prodali od 3 do 4 tisoč teh kaset tedensko. Danes je to nepojmljivo. Niti zavedal se nisem, kaj se dogaja. To je bila najbolj prodajana kaseta v Jugoslaviji, kar podeljevali so mi zlate plošče, osem jih je bilo vseh skupaj. Pripravili so mi sprejem v Slonu, vsi so me trepljali po rami. Vesel sem bil, da sem to dobil. Bilo je v vseh časopisih. Nihče ni takrat razmišljal o nekem denarju.
Za mnoge ste še danes junak, navsezadnje je bil Šraufciger glas delavskega razreda.
Zanimivo je, da je Šraufciger še vedno ostal v srcih in zavesti ljudi. Na to sem najbolj ponosen. Veliko ljudi me še danes zaustavlja na ulici in pove kakšen vic s kasete, ki sem ga sam že zdavnaj pozabil. Pravijo, da sem bil zanje zakon, da so takrat vsi morali to gledati. Zanimivo je, da je bil lik Jake Šraufcigerja smešen tudi otrokom, predvsem moje ime in dialekt. Nisem imel ovir, nisem poznal niti nekih meja, včasih je prišlo po oddaji skoraj do fizičnega obračuna, ker sem kaj preveč povedal. Rekli so recimo, da bi moral zaključiti, ker je v živo, jaz sem pa rekel, kaj bomo zaključili, fino se imamo, bom še malo podaljšal. To je bilo, jasno, nesprejemljivo. Biti moraš nor za kaj takšnega.
Ste bili preveč nepredvidljivo za oddajo v živo?
Totalno nepredvidljiv. Zato so potem rekli, da bodo samo še snemali, sploh te telefone, križanko. Takratni direktor Pošte je rekel, to ne gre, kaj bo, če pride do državnega udara, ker so vse linije pokale in je ven metalo. Včasih so bili tudi drugačni problemi, recimo ko je predsednik predsedstva postal Sergej Kraigher. Križanka in telefoni so potekali v živo, klical je mlad fant in rekel, da mu je ime Sergej. Vprašal sem ga, koliko je star in je rekel 16, jaz pa: »16 let pa si že Sergej? Pred tabo pa je lepa bodočnost!« To je bila taka nedolžna zadeva, ki pa je sprožila velik halo.
So klice v oddajo kdaj tudi cenzurirali?
Kako da ne! To se je kar naprej dogajalo. Jasno. Mene je na televizijo nekako spravil dramaturg Bogdan Gjut in z njim ter žal že pokojnim režiserjem Jožetom Klobovsem smo delali Lojtrco domačih, Marjance. Bili smo trije mušketirji, ki smo si marsikaj privoščili. Tega, česar ne bi smel povedati v oddaji, je bilo ogromno. Ko je šla oddaja v živo, sem obljubil, da ne bom, pa mi je potem vseeno zletelo ven. Ja, bil sem zelo nepredvidljiv, in tudi zavoljo vseh teh mojih pod narekovaji kiksov sem ostal v spominu ljudi nekega časa. To je dejstvo. Tu moram biti malo domišljav in reči, da pri nas ni veliko takih posameznikov, ki so ostali tako zelo v zavesti ljudi.
Je sodelovanje z Mišo Molk povzdignilo tudi njeno televizijsko kariero?
Ja, to je tudi sama rekla. Jaz sem bil tisti, ki si je v dialektu zamislil, da je ona Mišika. Vedno se je zelo prijazno smejala, in to je bilo ljudem všeč. Z Mišo sva tedaj veljala za sanjski televizijski par.
Veliko je bilo na ta račun tudi opravljivih tračev…
Ja, tega je bilo veliko. Spomnim se, da so celo govorili, da sem verjetno Ulin oče in podobno, da sem skozi v Ljubljani in da samo ob koncu tedna pridem pogledat družino v Maribor. To pač sodi zraven medijske prepoznavnosti.
Kako se danes razumeta z Mišo?
Nedolgo sva se po dolgem času spet videla. Običajno ji za rojstni dan in novo leto napišem kakšno čestitko. Ko sva se nazadnje videla, je rekla, da bi si želela, da bi se večkrat videla, kaj skupaj naredila. Matjaž Latin, režiser, s katerim sem delal Inšpektorja Jako, že ima idejo, da bi eno zgodbo naredila tudi z Mišo Molk. Mnenja je, da bi bilo dobro, da to obudimo.
Kako to, da se v vsem tem času ni nikoli pojavila ideja, da bi vaju z Mišo h kakšnemu dogodku povabila RTV Slovenija? Menite, da na televiziji niste najbolje zapisani?
Zagotovo ne. Tudi pri t. i. levih sem imel v preteklosti veliko težav.Predvsem uredniki so bili tisti, ki so se bali za svojo pozicijo, položaje in so seveda rekli, opala, to pa ne. Vem, ko je zmanjkalo Križanke, so jo ukinili, da so se rešili mene. Pozneje sem na eni od prireditev srečal Staneta Dolanca in me je začudeno vprašal, kako to, da ni več Križanke. Rekel sem, da ne vem, da bi morda on moral kaj vedeti o tem, pa mi je odgovoril, da bi Križanka morala ostati na televiziji. O njem sem vedno govoril vice, on pa je bil ob tem vedno nasmejan, drugače od Franceta Popita, ki za tistimi črnimi naočniki ni premaknil ustnic. Sem pa pred leti na TV Ljubljana, pozneje TV Slovenija, sodeloval pri različnih zabavnih in glasbenih oddajah ter celo pri oddaji TV zrno, pa v Kmetijski oddaji in v Kulturnih diagonalah Jožeta Hudečka. Povsod sem nekako sodeloval, seveda tudi na radiu. Takrat smo imeli recimo Marjanco, ki smo jo »šibali« po več lokalnih radijskih postajah. Veliko tega je bilo, ampak pri nas je drugače kot v tujini, kjer znajo ceniti junake svojega časa in marsikdo ostane na televiziji skoraj do smrti. Marsikdo mi je rekel, da bi na televiziji že zdavnaj moral imeti neki svoj šov.
V stilu Rudija Carrella?
Ja, recimo. Ali pa Petra Alexandra, ki mi je bil vzornik, ali Haralda Juncke.
Marsikdo je še danes mnenja, da so vas pred leti na televiziji malo načrtno »pospravili« v narodno-zabavno glasbo …
Ja, res je, celo Miša je rekla, da me je bilo škoda. Ko sem študiral na Dunaju, sem imel v mislih čisto drugačno glasbo. Ob sredah zvečer sem v Štefanovi cerkvi poslušal orgelske koncerte in v mislih ponavljal vloge. Narodno-zabavna glasba res ni bila moja prva ljubezen, je bil pa potem tudi zaradi Lojtrce cel halo, ker sem bil strašno popularen na jutranjem programu. Takrat so zjutraj še vozili delavski avtobusi, in ljudje niso hoteli zapustiti avtobusa, dokler niso slišali, kaj bom povedal. Klicali smo direktorje, če so zjutraj že prisotni na delovnem mestu in vse sorte smo si domislili. Lojtrca je bila preveč popularna, tako da je bil to najbrž prvi primer na svetu, da so o takšni oddaji razpravljali v skupščini. Tam je bilo namreč postavljeno delegatsko vprašanje, kako je mogoče, da so Mariboru ukradli Lojtrco domačih. V Nedeljskem dnevniku je bil nato komentar, da samo čakajo, da bo to vprašanje postavljeno še pred skupščino Združenih narodov. Ampak ko ste rekli, da so me malo pospravili v narodno-zabavno glasbo … Tudi zato sem v Marjanci malo prekinil s tem.
Imeli smo celo muzikale in balet. Imel sem izvrstnega koreografa Ika Otrina, v Marjanci je plesal celo Edward Clug. Nekateri gledalci in poslušalci so bili zaradi tega morda razočarani, ker so hoteli tisti hojladri-hojladra, ampak to sem naredil predvsem za svojo dušo. V Marjanci so nastopili tudi Dunajski dečki, Oliver Dragojević, Dudek je bil redni gost in seveda Nela Eržišnik, pa Ivo Robič, Ivica Šerfezi, celo Karl Moik, največji mojster narodno-zabavnih oddaj, je v Marjanci praznoval 60. rojstni dan. To je bila oddaja, na katero sem bil res ponosen. Poleg mojega sodelovanja z SNG Maribor, kjer sem v muzikalu My Fair Lady igral Alfreda Doolittla. To je spet dvignilo nekaj prahu, češ kako bo zdaj v Talijinem hramu nastopal Šraufciger, kako je to grozno in nemogoče, saj je on bolj za to, da nastopa z onimi harmonikarji.
Vas je lik Šraufcigerja toliko zaznamoval, da se vam je zaradi tega izmuznila kakšna druga vloga, da niste dobili priložnosti na drugih področjih?
Zagotovo. Ampak to se je recimo dogajalo tudi Dudeku, ki je igral v Gruntovčanih. Ko je prišel na oder, so se začeli vsi smejati in je moral narediti najprej tisto Dudekovo »Isusek, Isusek«, da so se nasmejali in je lahko igral naprej. To je ena taka, ne ravno tragedija, ampak označitev nekoga. V mariborski predstavi My Fair Lady je prevajalec Bruno Hartman naredil tekst v prleškem dialektu. Imenitni časopisni kritiki, ki me morda niti videli niso, pa so potem pisali, kako je bil fajn ta Šimek in hvala bogu, da ni uporabil lika Šraufcigerja. No, to je bila laž, ker tisto v predstavi je bil čisti Jaka Šraufciger.
Komika v vas so menda prepoznali že med študijem na Dunaju.
Kot študent sem normalno hotel igrati Fausta, Mefista ali Hamleta. To so tiste vloge, za katere si vsak igralec reče, da se mora preizkusiti v njih. Fritz Muliar, sloviti televizijski Švejk in prvak dunajskega Burgtheatra, me je nekoč, ko sem bil še suhljat fantič, videl in mi rekel, da je sicer imenitno igrati vse te vloge, ampak če hočeš, da te imajo ljudje radi, moraš biti komik. Tako sem začel igrati v komedijah in mi je kar šlo. Potem pa je naključje hotelo, da je v Mariboru v hotelu Slavija nastopala Nela Eržišnik in povpraševala, če imajo koga, ki bi znal med njenim nastopom postavljati vprašanja, pa je direktor rekel, da imajo enega študenta. Pripeljali so mene, vsega »okravatenega«, da je bila ona ob tem še bolj smešna, in tako se je začelo najino sodelovanje. Čez čas je rekla, če bi bil lahko »nekdo, ki šraufa«, delavec Šraufciger, in to je bilo to. Šraufciger se je zgodil povsem spontano.
Vam je bilo kdaj žal, da ste šli v te vode, da niste izživeli Fausta in vseh drugih vlog, o katerih ste sanjali kot študent?
Glede na tempo življenja, ki ga imam, moram reči, da mi je predvsem žal, da je to življenje tako kratko, da sem pravzaprav že v tretjem polčasu življenja. Kot je nekoč rekel Herbert von Karajan, če obstaja še drugo življenje, potem bom še prišel nazaj, ker še nisem vsega naredil. Žal mi je, da se mogoče nisem še kateremu drugemu področju bolj posvetil. Preveč je bilo vsega. Tudi klavir sem igral, velikokrat razmišljam, kaj vse bi bil lahko še naredil. Ampak potem sem bil uokvirjen v Šraufcigerja in rekli so, saj drugega ne more narediti, on bo Šraufciger.
Kako to, da ste se v tistih časih sploh odločili za študij na Dunaju?
Moja mama je bila tista, ki me pravzaprav usmerjala naprej. Sam niti nisem bil tak, da bi silil v ospredje, tudi na televizijo ne. Vedno sem čakal, da drugi pridejo pome. Se je kar dosti dogajalo, nisem se pa silil. Mama je bila prevajalka iz nemščine in je rekla, zakaj pa ne bi šel gor študirat. Čisto spontano je neka misel o tem prišla. Šel sem na Dunaj na avdicijo in bil sprejet. Takrat niti jezika še nisem znal kdo ve kako dobro.
Mama je najbrž mislila, da boste potem ostali tam, ne pa da boste postali Šraufciger? Je bila pozneje kaj razočarana ali kljub vsemu ponosna na vaše uspehe?
Res je pričakovala, da bom ostal tam, se je pa potem veselila zame. Najboljše bi bilo, da bi bil ostal. Mogoče bi bil tam tretjerazredni igralec in bi nosil vedro vode čez oder in mirno živel, mogoče pa bi bil zvezda. Ampak to se ni zgodilo. V igro je prišla televizija. Za novo leto 1976 sem imel prvi nastop Jake Šraufcigerja. To je bil pravi bum. Takrat so seveda vsi gledali novoletni program – nenadoma se je pojavil neki Jaka Šraufciger, ki je govoril v dialektu, in to takrat, ko so na televiziji govorili še v lepi slovenščini. Pripovedoval sem vice o tašči in zadeva je bila uspešna. Potem sem po teh stopničkah lezel naprej, tukaj je bila tudi družina, dva sinova. Potem sem pozabil na to, da bi ostal na Dunaju. Je pa to ena od stvari, za katero mi je zdaj mogoče žal.
Kaj bi si še želeli uresničiti v prihodnosti? Nekje sem zasledila, da je vaša velika želja narediti mednarodni šov.
Res je, tega si zelo želim. Upam, da me prej kaj ne preseneti. Rad bi naredil šov t. i. odpisanih, na katerem bi bili vsi, od Tereze Kesovije do Miša Kovača. Mislim, da bi se našlo nekaj takih, ki so bili junaki svojega časa. Tiste, ki jih ni več med nami, pa bi vključili z videoposnetki ali pa naredili kakšen hologram. To je moja želja. Vse drugo me ne zanima. Marsikdo mi reče, zakaj ni še enkrat Lojtrce domačih ali Marjance. Saj je lepo, da se tega spominjamo, ampak to je bilo takrat. Zdaj so drugi časi.
BIOGRAFIJA
Vinko Šimek, komik, moderator, televizijski in radijski voditelj, pevec, besedilopisec in režiser, se je rodil 25. junija 1948 v Mariboru. Na Dunaju je obiskoval igralsko šolo, kjer sta komika v njem odkrila Fritz Muliar, sloviti televizijski Švejk, in Jolanda Wührer. Deloval je v kabarejskih predstavah, radijskih satiričnih oddajah, na javnih prireditvah, manjših hotelskih odrih in še kje. Med drugim je nastopal tudi v muzikalu My Fair Lady, kjer je igral Alfreda P. Doolittla. Z Mišo Molk je predvsem kot lik Jaka Šraufciger vodil priljubljeno oddajo TV Križanka. Kot lik Jaka Šraufciger je izdajal tudi zelo uspešne kasete, za katere je dobil 8 zlatih plošč oz. kaset (najmanj 50.000 prodanih za eno). Kot pevec, humorist in moderator je več let na njihovih turnejah po Sloveniji in nemško govorečih deželah ustvarjal z Avseniki in Alpskim kvintetom.
Med drugim je vodil oddaje Mladi mladim, Ropotarnica, TV-zrno, 28 oddaj TV-žehtnik, oddaje Lojtrca domačih, Morska viža Bernardina in 20 oddaj Marjance. Deloval je tudi na VTV Rajka Đorđevića iz Velenja, kjer je vodil oddajo Parada humorja in Naj vižo stoletja.
Dolgo je urejal svojo rubriko v reviji Stop, bil pa je tudi del ekipe Nedeljskega dnevnika. Leta 1983 je dobil prvega viktorja revije Stop, prejel pa je tudi zlati ekran. Med drugim je dobitnik avstrijski nagrad Oberkreiner Award (2015) in Eurostar Award – združenja avstrijskih komponistov, besedilopiscev in umetnikov VÖV (2012). Je častni občan dunajskega Grinzinga.
Vodil je prireditve Pop delavnica (to sta si zamislila z Dejvijem Hrušovarjem), Slovenska popevka, kar 12-krat Festival narečnih popevk v Mariboru, od začetka je vodil avstrijski Oberkreiner Award Rudolfa Mallyja, moderiral pa je tudi na radiu MM 2, dvojezičnem radiu iz Maribora, ki so ga poslušali tudi v Avstriji. 30 let je bil tudi v odboru Zlate lisice ter celo napisal himno zanjo z naslovom Horuk in hura.
Je član avstrijskega društva glasbenikov in umetnikov. Še vedno ureja tudi strani o slovenski glasbi za avstrijski glasbeno revijo Musik Post. Na Radiu Maribor ima ob nedeljah satirično oddajo Inšpektor Jaka, nastopa pa tudi v istoimenski monokomediji, ki sta jo zasnovala z režiserjem Matjažem Latinom.
