Avtor: Nejc Mravlja
1. 2. 2023, 11.05
»Kmalu se bomo vrnili v Ligo prvakov.« Megalomanska izjava Rocca Commissa ob nastopu funkcije prvega moža uprave dvakratnega italijanskega prvaka v začetku poletja 2019 je slaba štiri leta zatem bolj ali manj oddaljen spomin. Ameriški poslovnež, čigar korenine izhajajo z Apeninskega polotoka, je s sodelavci kmalu uvidel, da glasno govorjenje samo po sebi še ne prinaša uspeha in se je moral hočeš nočeš zadovoljiti s tolažilno nagrado: lanskim prebojem v Uefino Konferenčno ligo. Po dobri polovici te sezone se toskanski klub nahaja na žalostnem dvanajstem (!) mestu z debelimi trinajstimi točkami zaostanka za šestouvrščeno Romo, ki v pisani kompoziciji zaključuje evropski vagon. Ne toliko nedeljski remi v Rimu pri Laziu, ki mu je zmago odvzela pretkana poteza matadorja v vijoličastem Nica Gonzáleza (1-1), zato pa precej bolj predhodna ničla z domače tekme proti Torinu (0-1) nazorno in v celoti povzema Fiorentinino tekmovalno obdobje. Lilije so nasprotnika vsebinsko nadvladale (62% posest in 19 strelov), si priigrale najlepše priložnosti, a znova položile orožje. »V zadnji tretjini igrišča bomo preprosto morali biti krvoločnejši. Vse skupaj postaja jezljivo, prihajamo do ugodnih situacij, a jih prepogosto zapravljamo,« je po dvoboju jedrnato, a dovolj povedno ocenil trener Vincenzo Italiano. Le ena zmaga na (vključno s poznejšim remijem z Laziem) zadnjih šestih ligaških tekmah pričakovano ni navdušila zvestih Violinih tifozov, ki so tretji poraz v omenjenem nizu pospremili s festivalom žvižgov in neodobravanja. Celo Italiano je navijaško kakofonijo označil za utemeljeno. »Občinstvo kakopak pričakuje, da bomo na tovrstnih obračunih zmagovali. Naše prevlade nismo znali izkoristiti. Pošteno povedano so žvižgi gledalcev povsem na mestu.«
Mikavno, a brez značaja
Od konca poletja so Fiorentinine tekme med najbolj gledljivimi v Serie A. Italianova zasedba ima žogo v povprečju v nogah slabih 60% igralnega časa, kar je drugi najboljši dosežek v ligi za vodilnim Napolijem. Vijoličasti na papirju premorejo docela popolnjen in vsega spoštovanja vreden igralski mozaik (Milenkovič, Amrabat, Jović, Cabral, že omenjeni González in ne nazadnje francoski dejavnik X Jonathan Ikoné), ki pa mu za kakovostni preskok v širši vrh opazno primanjkuje čvrste(jše)ga značaja. Ob (pre)pogosti obrambni krhkosti ključna pomanjkljivost tiči še v bližini tekmečevih vrat. Toskanci po odhodih Dušana Vlahovića in Federica Chiese v soočanjih z nasprotnikovimi vratarji preveč grešijo. »V Vlahovićevi eri smo tekme pričenjali z 1-0 še pred prvim sodnikovim piskom,« je v nedavnem pogovoru za najbolj poslušano toskansko radijsko postajo navrgel nekdanji kapetan Fiorentine in bivši italijanski reprezentant Manuel Pasqual. »Takšen tip igralca ti na izenačenih tekmah – ko moštvo ne blesti – prinaša zmage. Letošnja Fiorentina je v tem pogledu podhranjena.«
Kronična neučinkovitost v napadu je proti najmočnejšim konkurentom pogosto kaznovana. Lep primer je novembrsko gostovanje v prestolnici mode, kjer je Fiorentina po dolgem in počez nadigrala AC Milan, a so se treh točk veselili domačini (2-1). V dobri polovici sezone so Jović in druščina na tekmah proti višjeuvrščenim ekipam na prvenstveni lestvici ostali celo brez zmage in proti zgornji enajsterici zbrali pičle štiri točke. Pomanjkanje vodstvenih figur na igrišču se tudi po Pasqualovem mnenju čuti zlasti v najbolj perečih trenutkih tekem. »Takrat, ko ti ne gre, v slačilnici potrebuješ avtoritativne vodje, ki soigralcem znajo hipoma dvigniti moralo. Že res, da napadalci še zdaleč niso v formi, a mora to vrzel z vso odločnostjo in zavzetostjo zapolniti ekipa. Fiorentinine težave niso samo napadalne narave.« Če je trener Italiano z igralci glavni krivec za stoično stopicanje v sredini prvoligaške konkurence, pa je plaz očitkov upravičeno zajel tudi glavne odločevalce v upravi ikoničnega kluba.
»Zaslužimo si več«
Po treh letih in pol manevriranja s Fiorentino je Rocco Commisso dočakal prve protestnike na obrobju stadiona Artemio Franchi. »Zaslužimo si več. Smo prava sramota. Rocco, Baroneju in Pradèju niti slučajno ne daj prostih rok pri upravljanju s financami,« se je glasila ena od parol po porazu s Torinom. Projektu ameriško-italijanskega gospodarstvenika se navzlic silni vznesenosti slednjega od začetka uresničevanja majejo tla. Minila so že skoraj štiri leta, Violinega napredka na igriščih in zunaj njih pa ni od nikoder. Še več, klub stagnira in po mnenju naraščajoče večine celo izgublja tla pod nogami. Začenši z dogajanjem na nogometni tržnici, kjer je trenutna upravna garnitura za okrepitve skupaj zapravila nič manj kot dobrih 150 milijonov evrov. Kot potrjujejo povečini slabo izbrani novinci, gre za orjaški znesek: petnajst milijonov za Arthurja Cabrala, dva in pol manj za Ericka Pulgarja, enajst za poškodbam sklonega Pedra in celo pet za fantomskega Rusa Sašo Kokorina … S povečini kockarskimi izbirami se lilije skušajo otresti slovesa poraženk predhodnega prestopnega roka, a se že v naslednjem poprava vtisa vselej pretvori v nov sprehod v slepo ulico. Ujetost v začaranem krogu pa očitno ne moti prvopostavljenega športnega šefa Danieleja Pradèja: »Povejte mi, kaj bi lahko storili bolje v lanskem poletnem trgovanju?! Delujemo v okviru naših zmožnosti.« Za razliko od številnih državnih rivalov se vijolice lahko pohvalijo z eno od najuspešnejših klubskih akademij na Apeninskem polotoku. Dokaz je nedavna lovorika mladinske zasedbe – prejšnjo sredo je v superpokalni bitki ugnala Inter –, ki jo vodi nihče drug kot še en bivši Fiorentinin as in reprezentant Alberto Aquilani. Institucija, ki zna vzgojiti kakovostne nogometaše (Chiesa, Bernardeschi, Castrovilli, Zaniolo), a nadobudnih mladcev ne zmore – ali noče – postaviti v središče vizije, torej nekaj, po čemer že vrsto let slovi Atalanta.
Kot pravi Američan, ki prekipeva od samospoštovanja, je Commisso pred kratkim zaigral na karto prikupne komunikativnosti. Ustanovitelj gremija Mediacom je navijačem namesto tradicionalnega božičnega voščila najavil rojstvo pompoznega Viola Parka, ki bo luč sveta ugledal ob koncu leta. »Gre za vadbeno središče prihodnosti s pisarnami za zaposlene in pripadajočimi igrišči, na katerih se bodo kalile nove generacije nogometašic in nogometašev. Viola Park bo postal dom zaljubljencev v Fiorentino.« Faraonski projekt, ki v vsem drastično odstopa od trenutne klubske realnosti, kot je v zgoraj omenjeni radijski oddaji v Pasqualovi družbi izpostavil vselej tankočuten novinar in odličen poznavalec toskanske nogometne stvarnosti Beppe Calabrese. »Prihajajoči meseci bodo odločilno vplivali na razumevanje in sprejetje Commissovih namer in ambicij. Bahati se z najmodernejšim vadbenim centrom ne pomeni nič, če člansko moštvo zaostaja za visokimi pričakovanji.« V nadaljevanju je ostro puščico uperil neposredno v vse bolj brezsenčno – po vzoru von Chamissovega Petra Schlemihla – Fiorentinino upravo. »Zadržati jedro najboljših igralcev bo vse prej kot enostaven proces. Vodstvo kluba je na prelomnici: sprašujem se, ali si bo znalo pravočasno razjasniti trenuten položaj in se z njim spoprijeti, v nadaljevanju pa sprejeti primerno odločitev v luči koraka naprej. Je oziroma bo zanj sploh sposobno? Kot mnogi zaljubljenci v klub želim, da nam vodilni možje jasno in jedrnato pojasnijo svoj pogled na lepšo prihodnost.« Sredi omejujočega povprečja bo Fiorentina v prvi vrsti morala čim prej poiskati ustrezne rešitve za dvig nad gladino. Leporečiti in z narejenim nasmeškom na obrazu prodajati sanje Firenčanom zagotovo ne bo zadostovalo. Vprašajte rodbino Della Valle.
Foto: Massimo Paolone LaPresse via Guliver Images
