Po dnevih naporne vožnje so včeraj zjutraj v Ljubljano prispeli prvi glasbeniki Mladinskega simfoničnega orkestra Ukrajine, stari od 12 do 22 let. Prvotno naj bi jih prišlo 95, a so bile logistične in administrativne težave na meji iz mesta Čop na zahodu Ukrajine prevelike. Prevladovala so predvsem dekleta, bilo je nekaj mater, dečkov precej manj. Na njihovih obrazih je bilo zaznati hvaležnost, utrujenost in nemir. Trenutno so nastanjeni v dveh mladinskih hotelih, a to je le začasna rešitev. Zanje namreč iščejo nadomestne domove, najprimernejši bi bili tisti, kjer bi imeli možnost druženja s sovrstniki. Kogar zanima, lahko ponudi možnost namestitve na spletni strani www.smo.ngo. Tukaj bodo tudi zbirali donacije podjetij in posameznikov za nadaljnje financiranje prehrane, osnovnih potrebščin, namestitev, asistence mladoletnim glasbenikom, prevajanja in omogočanje glasbenih aktivnosti. »Zelo trdno in odločno bomo delali, da bomo lahko tem mladim ljudem, ne samo tem, ki so že tukaj, ampak tudi drugim, ki še pridejo, ponudili perspektivo, ne samo evakuacijo,« je povedala Živa Ploj Peršuh, dirigentka Slovenskega mladinskega orkestra.
Evakuirali bi radi še 300 mladih, ki so trenutno na čakalnem seznamu in ki bežijo pred kaosom vojne doma, kjer ni več sledov o glasbenih akademijah. »Zelo veliko ljudi me je spraševalo, kako lahko pomagajo, tudi svetovno znani glasbeniki, organizacije in orkestri, kot so berlinska filharmonija, bavarska opera, različne akademije, mladinske organizacije. To je fantastičen občutek, ko živimo solidarnost in je ne le razglašamo v EU. Imamo resnično situacijo, kjer zares potrebujemo vašo pomoč in za katero smo zelo hvaležni,« so bile besede Oksane Liniv, svetovno priznane dirigentke Mladinskega simfoničnega orkestra Ukrajine in umetniške vodje Teatra Bologna. Oba orkestra si bosta s skupnimi močmi prizadevala za dobrobit mladih talentov. V okviru projekta Music for future, ki je nacionalna iniciativa obeh držav, bosta organizirala koncerte, festivale, mojstrske tečaje, druženja, iskanje možnosti štipendij na različnih glasbenih akademijah po svetu. »Nimamo upanja, da se bo ta morija končala v treh dneh, zato moramo poskrbeti za te ljudi, ki jim lahko z našim znanjem pomagamo, da ostanejo pokončni. Da imajo upanje, žar v očeh, ne pa da jim prilepimo samo nalepko begunci,« še pravi Živa Ploj Peršuh.
Da se umijem, zjočem in zaspim
Devetindvajsetletna slikarka Oksana Rura na svoji poti, ki se je začela nedaleč od Kijeva, do Slovenije ni spala tri dni. »Minulo noč sem preživela sede na koridorju med vagoni na vlaku, kjer je bilo tako malo prostora. Tam je bilo še osem ljudi, otrok in čelo. Bili smo v čisti temi in bilo je tako mrzlo. Počutila sem se, kot da sem v filmu. A to ni bil film, bilo je moje življenje.«
Njen brat igra v orkestru pozavno, a sam ni mogel pobegniti, ker je star 23 let, zato je poznanstva in priložnost za pobeg izkoristila Oksana. »Danes sem hodila po Ljubljani, ki mi je zelo všeč, a vse, na kar lahko mislim, je to, da bi rada šla domov.« Povedala je, da je bila pot težka, bilo je veliko čakanja na postajah in veliko ljudi, ki so bili vsi panični. »Moj načrt je bil, da pridem sem, se umijem, zjočem in zaspim.«
Nihče si ne more predstavljati, da je kaj takega mogoče, pripoveduje, a hkrati izpostavlja, da je ključna stvar, kako je vojna zbližala ukrajinski narod. »Tudi mi, ki smo zapustili dom, se bojujemo na svoj načine, pomagamo naši državi, kolikor moremo. Poskušam pomagati prijateljem, da pridejo z nevarnih točk, po spletu se udeležujem prostovoljnih dejavnosti in dajem vse od sebe. Ponosna sem, da sem Ukrajinka.«
