Smrt Lupe Velez še danes buri duhove
Lupe Velez je v Hollywoodu orala ledino za igralce latinskoameriškega porekla, preden je leta 1944 novica o njeni smrti pretresla svet.
»Drama« je Lupi Velez sledila, kamorkoli so jo ponesle noge – v rojstno Mehiko in Hollywood. Sape ni izgubila niti, ko je Velezova izdihnila. Nič nenavadnega torej, da je Velezova nekoč zase dejala, da je hudičevka.
Zaslovela je že v Mehiki, pozornost pa ji je pripadla tudi v Hollywoodu. A čeprav se je imela za svojo slavo zahvaliti svoji veliki ambicioznosti, ki ji je tudi prinesla ljubimce, kot je bil Gary Cooper, je bila ta zanjo usodna. Noseča in obupana, ker se oče otroka ni hotel poročiti z njo, si je s pomočjo tablet za spanje leta 1944 vzela življenje.
Njena smrt pa še vedno buri duhove. Nekateri govorijo, da je zanosila s Cooperjem, spet drugi, da se je utopila v straniščni školjki.
»Moja življenjska zgodba?« je nekoč dejala. »To je zgodba hudičevke. Kdo pa hoče natisniti zgodbo hudičevke? Divja sem, ne morem si pomagati.«
Rojena med nevihto
Lupe Velez se je kot Maria Guadalupe Villalobos Velez rodila 18. julija 1908. Menda med silovito nevihto. Njen rojstni kraj je San Luis Potosi. Še kot deklica naj bi očeta Jacoba Villalobosa Reyesa spremljala v bitke, ki so bile del mehiške revolucije. Zaradi teh izkušenj je postala neustrašna, se je spominjala pozneje.
Ko je videla prvi film, je postala igralka, je povedala leta 1922. V krajevnih gledališčih je začela nastopati, ko je imela le 12 let.
Že od malega se je znala zabavati – tako zelo, da sta jo starša, ko je imela 13 let, poslala v samostan v San Antoniu v Teksasu, saj je imela 21 let starega fanta. Ni jim je uspelo streti.
Domov se je vrnila, da bi pomagala družini, ko je oče med boji izginil. Vrnila se je na gledališke deske, od koder si je tlakovala pot do zvezdništva. Ni minilo dolgo, preden jo je ameriški igralec Richard Bennett povabil, naj svojo srečo poskusi še v Hollywoodu.
Leta 1927 je z Douglasom Fairbanksom zaigrala v filmu The Gaucho. Kritiki so ji pisali slavospeve, s tem pa so se ji odprla vrata Hollywooda in Broadwaya. In kako ognjevita je bila: stanovski kolegici je grozila, da ji bo prerezala vrat, ker je na zabavo v belem prišla v rdeči opravi; z drugo se je v muzikalu You Never Know stepla; med nekim boksarskim dvobojem je sodnika napadla z dežnikom.
Moški so se ji le težko upirali. Poleg omenjenega Cooperja je »klonil« tudi Tarzan Johnny Weissmuller. Obe zvezi sta bili burni. Preden se je leta 1931 razšla s Cooperjem, ga je zabodla – tudi streljala je nanj. Verjetno ni treba poudarjati, da se z njegovo mamo ni razumela. Weissmuller, s katerim se je poročila dve leti pozneje, je do leta 1939 imel težave z ugrizi in praskami.
Vsemu uspehu navkljub pa je še vedno najpogosteje dobila vloge »etničnih« likov. Med letoma 1939 in 1943 je v seriji Mexican Spitfire igrala stereotipno Latinoameričanko, ki je govorila zmes angleščine in španščine. Pa tudi Hollywood se je začel spreminjati: medtem ko se je dobro znašla v filmih 30. let prejšnjega stoletja, ki so veliko stavili na mesene užitke, ji dušebrižništvo sledečega desetletja ni šlo na roke.
Nato pa je leta 1944 ugotovila, da je noseča.
V zvezi z očetovstvom se pojavljata dve imeni: Ramondovo in Cooperjevo. Verjetno ne bomo nikoli vedeli.
Dve poslovilni pismi
Zgodilo se ji je, ko je bila v zvezi z avstrijskim igralcem Haraldom Ramondom. Razšla sta se decembra 1944. 13. decembra je kosila s prijateljicama Estelle Taylor in Venito Oakie. Taylorjeva se je spominjala, da je Velezova bila depresivna. Dan pozneje si je nadela haljo, použila 75 tablet za spanje, spila kozarec vinjaka in legla na v svilo odeto posteljo. Tam jo je mrtvo našla njena tajnica Beulah Kinder.
Za seboj je pustila dve poslovilni pismi. Prvega je naslovila na Haralda: »Naj ti Bog odpusti, odpusti pa naj tudi meni, a raje vzamem svoje življenje in življenje najinega otroka, kot pa da pride na svet v sramoti ali pa da ga ubijem. Harald, kako si lahko hlinil tako veliko ljubezen do mene in najinega otroka, če pa naju nisi hotel. Druge poti ven ne vidim, zato zbogom in srečno.« Drugo je bilo namenjeno Kinderjevi – v njem so bila navodila, kako naj poskrbi za njena psička.
Ramond se je zaklinjal, da je nedolžen. Bil naj bi pripravljen na poroko, a si menda ona ni želela otroka. Zato naj bi šla narazen. Je pa priznal, da jo je nekoč zaprosil, naj podpiše dokument, da se bosta poročila le zato, da bi otrok imel »ime«, a naj bi to izrekel v jezi.
Utopitev?
A to ni bila edina nenavadnost v zvezi z njeno smrtjo. Zasluge za to gredo Kennethu Angerju, ki je v svoji knjigi Hollywood Babylon zapisal, da ji je po zaužitju tablet postalo slabo in da se je utopila med sklanjanjem nad straniščno školjko. Čeprav je mogoče to interpretacijo zaslediti na več mestih, pa je ne podpirajo pričevanja ljudi, ki so Velezovo našli mrtvo; tudi edina fotografija s kraja njene smrti je ne.
