Kar se tiče domače ozimnice, pravzaprav ni vprašanje, ali se jo sploh splača pripraviti, ampak, ali je prav domača ozimnica način, da postanemo v naši deželi spet samooskrbni, kot smo nekoč davno že bili. Marija Merljak trdi, da je to vsekakor prava pot in poudarja, da je prvi korak v to smer spoštovanje sebe, ljudi in narave, da bi morali ponovno navezati stik z živo zemljo in vsem tistim, kar je na tej zemlji zraslo: »Zlasti tisti, ki se oskrbujejo predvsem v veleblagovnicah, so namreč začeli pozabljati, da imajo pravo bogastvo okoli sebe. Kmet, ki je vedno obdeloval zemljo, še vedno ve, kaj pomeni pridelati stvari doma, je pa pri njih vseeno težava miselnost, da se nič ne splača, da se da vse, pripeljano od drugod, kupiti po akcijskih cenah v trgovini. Ampak živilski tehnologi moramo ljudem dopovedati, da ni vse isto. Denimo vložnine, ki jih doma pripravimo sami iz svežih pridelkov, so zelo bogate s hranilni in blagodejno vplivajo na zdravje. Ko denimo vložimo papriko ali skuhamo marmelado, v vložnini ostanejo vsi minerali, vlaknine in antioksidanti. Slednji postanejo celo še bolj aktivni kot v sveži zelenjavi, denimo paradižniku.«
Pa je to danes smiselno, ko se svežo zelenjavo dobi vse leto?
»Sliši se hecno, ampak več zdravja na dolgi rok je v vložninah kot v sveži zelenjavi. Res je, da pri kuhanju izgubimo nekaj vitaminov, ampak pomembnejši so antioksidanti, ki na dolgi rok preprečujejo kvarjenje našega genetskega materiala in nasploh celičnega delovanja. Vpliv na dolgoročno zdravje je pri vložninah večji kot pri sveži zelenjavi. In še nekaj je. Pri vložninah, ki jih ne pripravimo doma, opažam eno samo barvo, recimo samo rdečo papriko. Če pa vložnine pripravimo sami in imamo v istem kozarcu rdečo, rumeno in zeleno papriko, dobimo tri vrste antioksidantov. Ta raznolikost je pomembna tudi na vrtu in je pravi užitek. Poleg tega je pomembno, da pridelke poberemo in vložimo v času njihove popolne zrelosti, saj imajo takrat največ hranilnih snovi. Pri industrijski pridelavi to ni vedno mogoče.«
Kako pa se pravzaprav lotiti ozimnice?
»Čim bolj moramo razmišljati o raznolikosti. Denimo v marmeladi se da kombinirati različne sadeže, tako nam tudi ni treba dodajati veliko sladkorja. Včasih so ljudje pri kuhanju marmelade recimo stopili še do soseda, ki je imel na voljo jabolka, dodali so jih, pa je bilo dovolj pektina. Danes marsikdo sploh ne pomisli na tovrstno sosedsko sodelovanje, kar je škoda. Zelo pomembno pri samooskrbi namreč ni le sodelovanje z naravo, ampak tudi s sosedi, saj nekomu bolje uspeva nekaj, drugemu pa nekaj drugega. Pomemben vidik tega je tudi druženje; ljudem manjka pogovorov, ob tem se spije kakšen kozarček – ampak to je vse za zdravje! Ob tem se pri samooskrbi med sosedi rado pojavi celo nekakšno zdravo tekmovanje in iskanje novih okusov z različnimi novimi kombinacijami sestavin. Priprava ozimnice naj bo pravzaprav družabni dogodek, kot je nekoč že bilo.«
Tudi domači okusi so nekaj posebnega …
»Samooskrba z ozimnico ima res ogromno prednosti. Ko denimo pozimi odpreš kozarec paprik ali ajvarja, pripravljenega po svojem receptu, je namreč nekaj izjemnega. Če to združimo z domačim kruhom in maslom, pa sploh! Vse to prinese tudi dosti večjo povezanost v družini in teh okusov ter vonjav nikoli ne pozabimo, spominjamo se jih že od otroštva in nas med seboj povezujejo vse življenje.«
Kaj pa ljudje, ki nimajo vrta?
»Tudi ti lahko pripravijo domačo ozimnico, najbolje tako, da se s sestavinami oskrbijo pri kmetu ali pa jih v trgovini poiščejo na oddelku s svežimi domačimi, slovenskimi pridelki. Pozabili smo namreč spoštovati žulje domačega kmeta, ki se vse leto trudi za pridelek, pa ga pestijo razne suše, toča in pozebe. Domačemu kmetu moramo pomagati tako, da kupujemo njegove pridelke in plačamo za njegov trud; to je nekaj najlepšega, kar lahko potrošniki storimo za slovensko samooskrbo in za svoje zdravje.«
