Oman: Dežela tisoč in ene noči
Zjutraj me je prebudilo pljuskanje morja. Nekaj časa sem še okleval, nato pa sem se mukoma skobacal ven. Tu me je pričakalo pravcato presenečenje. Plaža polna okrogli kamenčkov.
Nekaj razmetanih šotorov in božanski sončni vzhod daleč nad Arabskim morjem. Pozorno okno pa je opazilo še nekaj. Cela kopica morskih želv, ki so se počasi plavajoče pasle ob obrežnih algah. Za povrh pa kopica delfinov, ki so se premetavali v valovih. Prelepo.
Za občudovanje ni bilo kaj dosti časa. V trenutku ko se je sonce dvignilo nekoliko bolj na obzorje je postalo vroče. V mesecu novembru tja do 35 stopinj, poleti do 50 stopinj Celzija. Morilsko.
Naokoli se podimo v džipih in ob klimi še nekako gre. Zunaj pa se prelevimo v iskalce sence. Dobesedno. Najraje v wadijih. Ozkih soteskah Hajarskega gorovja, od koder se potočki zlivajo na jug v Rub-el-Khali, ali pa na sever proti morju. Le redki pridejo kam daleč. Prav kmalu izginejo v pesku.
Eden takšnih wadijev je Shab. Morda še nekoliko drugačen od drugih. Ob vhodu ima manjšo laguno, polno lotusovih cvetov. Na drugi strani ob prepadnih stenah stezica vodi po dolini navzgor. Pokrajina deluje popolnoma divja, a znaki človeške prisotnosti so vsepovsod. Ob poti je zabetoniran betonski kanal namakalnega sistema, ki mu v teh krajih pravijo fajal in namaka vsako ped ravne površine. Mini oaze so narejene tako kot treba.
Suha kamnita škarpa poskrbi za nekaj ravnega sveta. Nekaj palm na vrhu poskrbi senco, spodaj kakšna banana ali marelično drevo. Čisto na dnu turščica in nekaj zelenjave. Za vse to so zaslužne vode vadija. Čeprav vse skupaj izgleda kot nedolžen potoček, ki na poti izginja v pesku je wadi eden najbolj nevarnih krajev v puščavi. Padavine, ki včasih lahko padejo tudi več deset kilometrov proč se ne vsrkajo v puščavska tla, kjer je med peskom velika količina pregretega zraka. Hipoma vode odtečejo in v obliki več metrskega udarnega vala počistijo vse pred sabo v soteski kot nekakšna pošast. Zanimivo je, da v vseh potočkih wadijev plavajo ribice. Ribice, ki so od drugih v sosednjih wadijev ločene tudi po več deset kilometrov. So neizpodbiten dokaz, da je pred tisočletji Arabski polotok bil precej bolj namočen svet, ki pa je danes le še senca nekdanjega zelenega raja.
Po uri hoda se znajdemo v zatrepu doline. Zdi se, da smo na koncu poti a to je vse prej kot res. Zlezemo v tolmune in počasi med mogočnimi balvani plavamo naprej. Po nekaj sto metrih pridemo do kamnite stene. V njej morda dvajset centimetrov široka razpoka, ki vodi naprej. Deluje strašljivo, a plavamo naprej. Iz vode moli le nos in nekako se prebijemo skozi ožino. Na drugi strano presenečenje: velika podzemna dvorana v katero pada slap. Le kdo bi mislil kaj takega?
Zgodba o Omanu se začne čisto nekje drugje
V Jemnu. Leta 570, v letu Mohamedovega rojstva, se je porušil dvatisočletni Maribski jez. Nastale škode ni bilo mogoče popraviti in cvetoča oaza se je spremenila v puščavo. Petdeset tisoč prebivalcev mesta, ki je vladalo imperiju, ki ga iz Svetega pisma poznamo po Kraljici iz Sabe, je bilo porinjeno preko roba obstoja. Razbežali so se po vseh deželah v okolici in del teh ekonomskih beguncev se je naselil v današnjem Omanu.
Dežela je bila stoletja na robu znanega sveta in pod kulturnim in političnim vplivom Sasanidskega in Partskega imperija na drugi strani Hormuške ožine v današnjem Iranu. Z vzponom Islama je izginila še ta povezava in maloštevilni prebivalci so postali pripadniki Ibadske ločine islama. Skozi Perzijski zaliv in Arabsko morje je peljala glavna trgovska povezava med Kitajsko, Indijo ter deželami Rodovitnega polmeseca na robu Sredozemlja. Ob obali se je oblikoval sultanat, v notranjost je bila oblast v rokah verskih vodij, imamov.
Vse skupaj se je spremenilo v začetku 16. stoletja. Po stoletju prizadevanj je Portugalcem pod Vascom de Gamo končno uspelo obpluti Afriko in vzpostaviti neposredno povezavo med Indijo in Evropo. Za vzpostavitev novih trgovskih poti je bilo nujno prekiniti obstoječe muslimanske trgovske poti. Portugalci so se lotili nemogočega podjetja. Od Evrope do Indije so postavili najprej mrežo trgovskih postojank in vojaških oporišč. Od tu so nadaljevali v Perzijskih zaliv.
Postavili so kopico trdnjav in pomorskih oporišč in storili vse, da bi presekali muslimanske trgovske poti. Uspelo je. Lizbona je postala najbogatejše mesto Evrope za naslednje stoletje in pol. Po tistem, ko so Portugalce iz Indije izrinili Angleži, Nizozemci in Francozi je bilo za muslimane že prepozno. Temelji islamskega gospodarstva so bili spodrezani. Za Portugalci so ostale ruševine trdnjav in tolar Marije Terezije. Po neki čudmi logiki je bil Arabcem izredno všeč srebrnik z bogato obdarjeno cesarico in je postal plačilno sredstvo Arabskega polotoka daleč v dvajseto stoletje.
V sedemnajstem stoletju se je Oman ponovno oblikoval v pomorsko velesilo
Vse to po zaslugi izredno uspešne konstrukcije jadrnice dhow, ki je lahko plula po odprtih oceanih. Oman je postal velesila, ki je segala preko današnjih meja v južni Pakistan, Vzhodno Afriko vse tja do Zanzibarja v Tanzaniji. Osnova za ekonomsko življenje imperija so bili afriški sužnji. Splošno znano je, da smo Evropejci v grozljivi trgovini, ki je trajala stoletja iz Zahodne Afrike v Amerike spravili na milijone zasužnjenih Afričanov in da potomci sužnjev danes z veseljem s prstom kažejo na nas in nas namesto tega, da bi sami na noge postavili uspešne države, postavljajo za krivce svojih težav.
Čisto nič drugače ni bilo v Vzhodni Afriki, le da so tu glavno besedo pri tej umazani trgovini imeli Arabci. Kar nekaj stoletij je bil sedež arabskega imperija v Stone cityu na Zanzibarju. Ista zgodba, le da so Arabci raje previdno tiho, da ne bi kdo s prstom pokazal še na njih. Imperij je živel do 27. Avgusta 1896. Takrat je Angleže zgrabila slaba vest in so Arabcem dali ultimat, da prenehajo s tovrstnim početjem, to je trgovino s sužnji. Omanski sultan na Zanzibarju se je na ultimat požvižgal. Angleške topnjače so odprle ogenj in po 38 minutah obstreljevanja je zavihrala bela zastava, pomorskega arabskega imperija Indijskega oceana ni bilo več.
Omansko gospodarstvo se je ponovno sesulo samo vase in živelo le še od kamel, datljev, borne zelenjave pridelane v oazah in biserov. Nabiranje biserov v morju je bilo dolgo časa ena izmed poglavitnih dejavnosti zalivskih držav. Vse do tridesetih let prejšnjega stoletja, ko so Japonci ugotovili, da je bistveno enostavneje gojiti biserne školjke, kot pa iskati bisere v redko posejanih prosto živečih školjkah. V nekaj letih se je arabski trg z biseri sesul in zdelo se je, da je ponovni gospodarski mrk pred vrati.
Tokrat pa se to ni zgodilo. Na Srednjem vzhodu so istočasno odkrili nafto in to je pomenilo popolno spremembo celotnih družb. Muslimanske družbe, ki so bile stoletja zaprte same vase, so se znašle pred neverjetnimi izzivi. Kar naenkrat so se znašle sredi svetovne politike. Nafta ni vedno pomenila le blagostanja, ampak tudi pomeni srdite bitke za vpliv, oblast in moč. Ne vedno s pozitivnim rezultatom. Bližnji Irak je bridek dokaz tovrstnih posledic.
V arabske družbe so začeli prodirati zahodni vplivi, ki so v nasprotju s temeljnimi vrednotami muslimanskega sveta. Individualizem namesto zavesti kolektivne pripadnosti, popolna svoboda, kjer lahko vsak pove vse in nihče nikogar ne posluša, proti avtoritarnim družbam, sekularizem namesto pobožnosti, potrošništvo napram samozadostnemu gospodarstvu. LGBTQ gibanja in teorije spola napram družinskim vrednotam. Nekaj kar smo nekoč imeli tudi mi, pa smo nekje na poti vse to izgubili.
Nič čudnega, da se arabske družbe spreminjajo iz dneva v dan in da končni rezultat teh sprememb ni znan
Naftno bogastvo pa je prineslo tudi poplavo denarja, izboljšanje življenjskega standarda pa tudi strah, kaj se bo zgodilo, ko bo privida naftnega denarja enkrat neizpodbitno konec. Bodo državljani Omana, ki so nekdaj vedeli in znali vse, znali preživeti v svetu, kjer vse konkretne stvari narede prebivalci Indijske podceline, ki dostikrat žive v polsuženjskih razmerah, oni sami pa se naokoli sprehajajo v papučah in belih haljah?
Simbol vsega tega v Omanu je bil sultan Quaboos. Leta 1970 je odstavil svojega očeta in ga poslal v izgnanstvo v Veliko Britanijo. Deželo je obrnil na glavo in z naftnim bogastvom deželo v celoti spremenil. Po eni strani je v deželo spustil zahodne vplive, po drugi strani je v vsaki vasi zgradil moderno cesto, šolo, bolnišnico in....... gromozansko mošejo. Državo je vodil do leta 2020, ko je oblast prevzel njegov bratranec sultan Haitham, ki kot njegov predhodnik uspešno krmari med Scilo in Karibdo.
Muscat je mesto presežkov
Iz ribiške vasi se je v treh generacijah spremenilo v milijonsko moderno metropolo. Pod starodavnimi gradovi leži staro mestno jedro, pa tudi moderna visokotehnološka predmestja, kjer kraljuje Petkova mošeja, ki je stala 2 milijardi dolarjev in ne kaj dosti cenejša opera. Opera, kot umetnostna zvrst spada v Italijo in ne med skupnost, ki je bila še generacijo nazaj skupnost rejcev kamel. V vsakem primeru veličastno kurjenje denarja in v obeh primerih z nepoznanimi končnimi posledicami.
Srce dežele leži v gorovju Hajar. Gore se dvigajo do višine 3009 metrov gore Shams. Vsepovsod topli izviri, slikoviti vadiji, vasice med prepadi. Pravljična dežela 1000 in ene noči.
Pred potepanjem sem v Omanu pričakoval marsikaj, redna uporaba kopalk pa je bila čisto presenečenje. Kopali smo se v tolmunih slapov, v skritih vadijih, v morju, vsepovsod. Kdo bi si mislil.
Notrajost je bila še nekaj generacij podobna srednjeveški Evropi. Na strateških točkah so bili trdnjave šejkov, ki so kot lokalni vladarji vladali svojim fevdom. Sultan je bil nekje daleč in oni bolj ali manj samostojni. Vedno je vladalo ostro nasprotje med stalno naseljenimi kmeti v oazah, ki so skrbno varovali namakalne sisteme kanatov in fajalov in nomadskimi plemeni nomadov, ki so ves čas ljubosumno pogledovali po bogastvu kmetov. Nomadi so imeli svobodo divje in nevarne puščave, naseljeni blatni kmetje, sužnji zemlje, pa milo podnebje in bogastvo oaze. Nič čudnega, da so oaze obdali z obzidji in trdnjavami. Največje trdnjave kot so Nakhal, Bahla in Nizwa so mogočne obzidane mestne tvorbe.
Čisto drugačna pa je puščava
Južno od gorovja se začne Rub el Khali. Prazni kot. Orjaško področje sipin, ki obsega kakih 600.000 kvadratnih kilometrov in se nadaljuje še daleč v Saudsko Arabijo. Kraj kjer žive le džiniji. Duhovi peska.
Šele tik pred jemensko mejo se spet začne gore. Okoli mesta Salalah je še ena skrivnostna dežela. Dežela v kateri ima izvor kadilo. Nepogrešljiva dišeča smola dreves, ki je nekdaj tlela v templjih Rima, Grčije, mošej in indijskih Hindujskih templjev, pa tudi katedral Evrope in Amerike.
Nič čudnega, da so Omanci in Jemenci trdovratno skrivali skrivnost izvora kadila, ki je bilo nekdaj in danes vir blaginje in temeljni kamen številnih imperijev. Drevo Boswellia raste v deželi, ki je tako drugačna od drugih dežel polotoka. Vsako poletje se Jemna in južnega Omana dotakne monsun, ki prihaja iz Indijske podceline. Za nekaj mesecev puščavo spremeni v zeleno deželo skrivnostnih meglic. Da pa pohlepne oči ne bi izvedeli za izvor dišeče smole legende govore o tem, da drevesa čuvajo leteče kače in da se pod večer preko pokrajine spusti smrtonosna rdeča meglica, ki brez milosti s tega sveta odstrani vse tiste, ki le pomislijo, da bi si prilastili to skrivnostno dišečo snov.
V deželi pa ni vse brezmadežno
Pet milijonov ima prebivalcev in Omanci so v manjšini. Večino tvorijo migrantski delavci indijske podceline. Vsi od prvega do zadnjega zaposleni le za določen čas, pod kontrolo omanskih skrbnikov in brez možnosti, da bi kdajkoli prišli do državljanstva. Plačani so le za tretjino domačega delavca in opravljajo daleč najtežja dela. Državljani delajo po sedem ur dnevno in trideset let v življenju za dvojni slovenski standard. Po preteku pogodb migranti vsi do zadnjega lete iz države. Mesta v katerih je večinsko prebivalstvo migrantskega izvora niso prav nič podobna Muscatu. Z enim stavkom: so čisto navadni slumi.
Kadarkoli na Zahodu beseda naleti na Arabske države je ena izmed prvih misli tista, ki govori o pravicah žensk. Vsesplošna miselnost Zahoda je, da so ženske v tem svetu zatiran in brezpraven del prebivalstva. Morda. Vendar pa so v Omanu ženske kraljice. Res je, da se drže bolj doma, bolj malo vozijo avtomobile in hodijo naokrog zakrite. Pozoren pogled nanje pa pove, da so pod abajami do skrajnosti negovana bitja, ki imajo doma prvo iz zadnjo besedo.
Običajna navada je, da večina njih še ne hodi v službo, da pa ima mož obveznost preživljati družino. Njegova plača gre ženi, ki vodi domači proračun in računovodstvo in moža odpravi z manjšo žepnino. Formalno si vsak moški lahko privošči štiri. Konec koncev je to zapoved Preroka. V resnici pa ji je ob poroki potrebno dati takšno odkupnino, da je ta celo bogastvo in da je ideja, da bi moški imel več žena, bolj ali manj znanstvena fantastika. Že ena je takšna investicija, da je potrebno paziti nanjo in jo negovati, saj bi izguba investicije pomenila pravo katastrofo.
Najlepše se njihov položaj vidi v delu suka, kjer se prodaja zlatnina. Že res, da so prodajalci moški in da ženske pridejo v spremstvu moških. A prodaja se le ženski nakit in v takšni velikosti in teži, da ta pomeni pravo bogastvo. Toliko torej o odnosih med spoloma.
Potep po deželi se bliža koncu. Dežela in njeni prebivalci so preprosti osupljivi. Je pravljična dežela podobna Jemnu, a ima prednost miru in bogastva. Pa tudi dežela številnih notranjih nasprotij in negotove prihodnosti. Nekje na obzorju dežele je naftni stolp na katerem gori plamenica naftnega polja. Dandanes gori svetlo in mogočno, a nekje v podzavesti je strah, da bo nekega dne ugasnila.
