Toda tudi ti so spoznali privlačnost te dejavnosti ter začeli množično plesati za zabavo in razvijanje družabnosti, kmalu so se začela pojavljati tudi različna plesna tekmovanja, med katerimi so se najbolj uveljavila tekmovanja v standardnih in latinskoameriških plesih. Tem so se v novejšem času pridružila še tekmovanja v sodobnejših plesnih oblikah, na katere prisegajo zlasti predstavniki mlajših generacij plesalk in plesalcev. Strastni plesalci pravijo, da ples ponazarja usklajenost telesa in duha, da po plesu spoznaš človeka. Ples, zlasti balet, sodi v umetnost. Kot domala vse, kar si je človek izmislil, je imel tudi ples zagovornike in nasprotnike. Za nekatere moraliste, zlasti iz vrst določenih verskih skupnosti, je ples postal moralno sporen, nezaželen in potreben prepovedi, ko se je iz nekdanjih skupinskih plesov v vrstah ali krogih prešlo v plesno gibanje v parih dveh ljudi različnih spolov, pri čemer sta se plesalca dotikala z različnimi deli telesa. Še posebno sporno naj bi bilo plesanje na veselicah in v gostinskih lokalih.
Ples.
Med nevarnimi posvetnimi razveseljevanji je mladini posebno ples priljubljen. Kdor tedaj pošteno misli z mladino, jo bo iz ljubezni in dolžnosti svaril pred plesom in od njega odvračal. Beri torej, keršanska mladost, kar nasleduje, beri priprosto in brez predsodkov sveta in navdajanj poželjive nature, in razsodi potem po vesti in po pameti o plesu. (…)
Ne taji se, da zamore biti ples, ki je dovoljen in brez nevarnosti. Tukaj je pa govorjenje o plesu, kakor se navadno nahaja med svetom.
1. Vselej in povsod so pripoznali, da je ples nevaren za čednost in čistost. – Kakor daleč se ozremo nazaj v starodavnost, nahajamo ples, pa tudi sodbo o njegovi nevarnosti. Že omikane neverske ljudstva niso terpele plesa pri gostijah, ker jim je veljal za znamnje mehkužnosti, za nasledek nezmernega vživanja in ljubezni do samopašnosti. To nam spričujejo njih naj veči modrijani: Ciceron, Demosten, Platon, Plutarh, Aristotel, Sokrat, Seneka, Ksenofont, Lucijan i. dr. (…)
Zgodnja Danica, 1. februarja 1878
Ples. (Dalje.)
Veliki kardinal in nadškof Milanski, sv. Karol Boromej, zavrača obdolženje, da je v tem preoster, ko dokazuje nevarnost plesa, sili z vso močjo na to, da naj plesne veselice odpravijo in spodbuja duhovne, naj pogosto in ostro pridigajo zoper ples. – Učeni kardinal Bellarmin si ni prav nič pomišljal na svetem mestu popisovati vpliv in moč hudičevo nad plesači. (…) Iz tega sklepa veliki govornik, da so te razveseljevanja vsaj sumljive, da tedaj umnejše in varniše ravna, kdor se jih ogiblje in ne stavi lahkomišljeno dušnega zveličanja v nevarnost. S tem še ne zadovoljen, preiskuje tiste, ki so zoper in tiste, ki so za take veselice. Nasprotniki so svetniki in bogoslovci, in sicer vsih časov in po vsih krajih. Zagovorniki so posvetnjaki, t. j. mališki častivci mesenega razveseljevanja, nečimerneži, kterih učenost se vsa kaže le v lišpu, kterih hrepenenje je skazovati se, in kterim edina skerb je si pripraviti razveseljevanj. (…)
Zgodnja Danica, 8. februarja 1878
Proti plesom!
Hvaležni moramo biti res iz srca predsedniku našega c. kr. okr. š. sveta v Gorici, ki je izdal v zadnji številki našega lista priobčeno okrožnico. V ti okrožnici se ugotavlja najprej neoporečeno dejstvo, da ima obiskovanje plesov, bodisi javnih bodisi društvenih, za mladino dostikrat najslabše nravne posledice; potem se učiteljem sploh priporoča in nalaga, da mladino pri vsaki priliki odvajajo od plesov; končno se pa pozivljajo tudi županstva, da plesne prireditve kolikor le mogoče omejajo. Da bi se vsi ravnali po navodilih te okrožnice! Koliko zla bi se zabranilo! (…)
Oni so mladini v pohujšanje, tu izgublja mladina dovzetnost za vse višje uzore, tu se potaplja v uživanju nizkih nagonov, tu se navaja k ponočevanju, k zapravljivosti, pijanosti, k nesrečnemu vso moč mladega srca uničujočemu ljubimkanju! (…)
Zabava, ki združuje v sebi toliko zla v gospodarskem in zdravstvenem in socialnem oziru, ki pomenja pred vsem kugo za nravno življenje našega ljudstva in posebno mladine, ni več zabava, ampak zločin! (…)
Novi čas, 12. julija 1912
Smrtonosni charleston
Zdravniki Zedinjenih držav so zadnje čase silno vznemirjeni radi posledic, ki jih rodi nova plesalska epidemija charlestona. Ta ples baje tako utrudi plesalce, da se od njega fizično popolnoma izčrpajo in kot posledica te izčrpanosti nastopi čestokrat smrt.
Zdravnik dr. W. Power iz Kansasa navaja primer, da je charleston zahteval žrtev v osebi prekrasne 17-letne deklice Evelyne Myensove. Dekle je bilo strastna plesalka in se je tako izživela v charlestonu, da je naposled nastopila smrt. Druga žrtev, plesalka Anita Heno, profesijonalna baletka v Columbusu (Indiana), je jedva 16 let stara. Plesala je tako dolgo, da je popolnoma opešala radi plesanja in je naposled obležala kakor mrtva brez nade na ozdravljenje. (…)
Jutro, 4. maja 1926
Borba za charleston in proti njemu
Dočim charleston tudi v Ljubljani vedno bolj prodira v široke kroge in se pleše v vseh mogočih varijantah, nastopajo v nekaterih državah in mestih še vedno odločno proti njemu. Nedavno smo pisali o borbi, ki je nastala za charleston in proti njemu na Dunaju. Izključili so ga iz vseh elitnih plesnih lokalov, kljub temu pa ga ne morejo zatreti. Prepoved učinkuje ravno nasprotno in charleston se epidemično širi tudi med dunajskimi plesalci in plesalkami. (…)
Charleston pa je spravil iz ravnotežja tudi mirne Švede. Nedavno so poročali listi, da je bil v Stockholmu charleston prepovedan, in vnela se je ljuta borba za in proti, ki še ni končana. V Bukarešti in drugih rumunskih mestih so ga prepovedali kratkomalo po policiji, rumunska vlada pa je prepoved raztegnila na vso državo. (…)
Slovenski narod, 21. novembra 1926
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib