Ne vemo, kaj beremo, ker ne vemo, kaj je branje
Evropski podatki o bralnih navadah in prevajanju knjig so med sabo neprimerljivi, sta pokazali raziskavi mreže knjižnih sejmov.
Odpri galerijo
Na vprašanja z lanskega frankfurtskega knjižnega sejma o prihodnosti knjige bodo odgovarjali tudi na letošnjem, ki bo znova potekal na sejmišču, ne le na spletu. Foto Marc Jacquemin/Frankfurter Buchmesse
Evropa ni združena, vsaj kar zadeva zanesljive podatke o branju in prevajanju – to so ugotovili v mreži evropskih knjižnih sejmov Aldus Up, ko so dobili rezultate dveh naročenih študij, ki so jih izvedli v okviru programa Kreativna Evropa. Brez homogenih podatkov na evropski ravni ni mogoče učinkovito ukrepanje v podporo branju in izmenjavi pravic za prevode med državami.
Ker ni primerljivih statističnih analiz knjižnih trgov, saj vsaka država po svoje analizira podatke o bralnih navadah in trendih, so ugotovitve, ki sta jih prinesli študiji, po besedah Piera Attanasija, vodje mednarodnih odnosov Zveze italijanskih založnikov (AIE) in direktorja mreže Aldus Up, prvi korak k definiranju predloga skupne metodologije raziskav, ki bi evropskim državam omogočila kvalitativni preskok pri statični analizi založniškega prostora.
Projekt Aldus Up, ki ga koordinira AIE, je namenjen internacionalizaciji knjižnega sektorja s posebnim poudarkom na spremembah, ki jih je prinesla doba digitalnega. Projekt, ki se je začel septembra lani, gradi na dediščini prvega projekta Aldus med junijem 2016 in majem 2020.
Zdaj Aldus Up združuje dvajset evropskih knjižnih sejmov, štiri mednarodne (Bologna, Frankfurt, London, Madrid) in šestnajst nacionalnih (Antwerpen, Bukarešta, Dunaj, Göteborg, Istanbul, Lizbona, Ljubljana, Madrid, Neapelj, Praga, Riga, Rim, Solun, Sofija, Torino, Vilna), izvaja se v programu Kreativna Evropa 2014–2020, njegovo trajanje je zamejeno. Začeli so ga septembra 2020, sklenil se bo februarja 2024.
Raziskavo prevodnega sektorja z anketami v 23 državah so opravili trije raziskovalci Zveze italijanskih založnikov, Gianni Peresson, Danilo Ferrando in Bruno Giancarli, ob sodelovanju z Dörthe Fröhlich z Univerze Johannesa Gutenberga v Mainzu, študijo o branju z anketami iz 20 držav pa Dörthe Fröhlich in Christoph Bläsi s pomočjo Kristenn Einarsson iz Zveze norveških založnikov in Luisa Gonzáleza Martína iz španskega neprofitnega sklada Germán Sánchez Ruipérez. Slovenija je bila vključena v obe raziskavi.
Iz zbranih podatkov o prevajalskih tokovih je razvidno, da v 13 od 18 držav, ki zbirajo podatke o številu prevedenih del, podatke katalogizirajo na podlagi jezika prevoda, v štirih na podlagi jezika ter držav izvirnega in ciljnega jezika, nadaljnje razlike med anketami so se pokazale, ker le v osmih državah spremljajo število kupljenih in prodanih pravic za prevode, kar je podatek, ki se delno prekriva s skupnim številom prevodov, a je bistven za interpretacijo tržnih trendov.
Kriterij jezika ni zadosten za prepoznanje nastajajočih gibanj tam, kjer uporabljajo jezik – angleščino, španščino ali francoščino –, ki se uporablja v več kot eni državi. Po drugi plati marsikje manj razširjene jezike razvrščajo po skupinah, zato so, na primer, podatki dosegljivi za nordijske države ali slovanske jezike, kar ne odslikava bogatosti in kompleksnosti evropske jezikovne raznolikosti. Večina finančne pomoči na razpisih gre za pripovedništvo, stvarna dela, otroške in mladinske knjige, stripe in poezijo, akademski naslovi so pogosto izključeni.
V raziskavi branja so avtorji poročila najprej navedli presenetljivo dejstvo, da ni skupne definicije branja. V nekaterih državah kot branje upoštevajo izključno tiskane knjige, ponekod tudi e-knjige in zvočne, drugje prištevajo k branju tudi revije, spletna mesta ali celo družbena omrežja. Variirala je tudi starost udeleženih v anketi, v devetih so raziskovali bralne navade populacije, starejše od petnajst let, v dveh primerih so upoštevali odgovore starejših od šestnajst let, v šestih le odgovore polnoletnih, v petih različne populacije, v dveh primerih pa le bralne navade otrok.
Po državah se razlikuje tudi frekvenca anketiranja, le v desetih izvajajo letne ali še bolj pogoste raziskave bralnih navad, a se še te razlikujejo po metodah zbiranja podatkov, ponekod izvajajo pogovore z anketiranci, drugod uporabljajo natisnjene ali spletne vprašalnike, drugače merijo tudi spremenljivke, kot so frekvenca branja, število prebranih knjig, dolžina časa, ki ga posameznik nameni branju, vzroki za branje in podobno. Posebna težava je tudi metoda zbiranja podatkov, najpogostejša oblika, osebno anketiranje, je dražja. Pri spletni obliki obstaja možnost, da ne bo zajela starejših generacij.
V raziskavi, ki jo je za Zvezo evropskih založnikov opravila raziskovalka na London School of Economics Eleonora Maria Mazzoli, se je pokazalo, da v številnih evropskih državah niso dosegljivi podatki o celotnem založniškem sektorju, čedalje večja razpršenost področja pa onemogoča koordinirano statistično spremljanje, kar ustreza globalni konkurenci, zlasti digitalnim platformam, kot je Amazon; spodbuja jih že od prej neizvedljiv dostop do podatkov, še najbolj o spletni prodaji ter prodaji e-knjig in zvočnih knjig, ki so še zmeraj majhen, a rastoč del založniškega delovanja.
Tem izzivom je treba dodati dejstvo, da se številni vzhodnoevropski založniki spoprijemajo s čedalje večjim nezaupanjem v zbrane podatke, kar izhaja iz strahu, da bi tekmeci ali pa tudi državne agencije in vlade te podatke zlorabile. To stanje zahteva nadaljevanje raziskav, zlasti v času pandemije, ki je v Evropski uniji resno prizadela kulturo in kreativne sektorje ter negativno vplivala na knjigo in založništvo.
V nedavnem poročilu Zveze evropskih založnikov je zapisana ugotovitev, da je bil vpliv pandemije na sektor pomemben, a raznovrsten, opazne so bile velike razlike med državami, pa tudi znotraj teh, saj se razlikujejo prodajni kanali, založniški sektorji, založniške hiše so različno velike in z različnimi knjižnimi programi. V tem kontekstu je bil opazen premik k spletnemu nakupovanju, ki je še utrdil položaj tistih, ki so bili že prej dobro prisotni na spletu, na primer družb Amazon in Apple, in tistih, ki so bili dovolj agilni in fleksibilni, na primer številni mali in neodvisni knjigotržci, ki so se lahko hitro prilagodili spremenjenim razmeram. Za boljše razumevanje tega, kako bodo te spremembe vplivale na dolgi rok, bi potrebovali zanesljive historične podatke o vseh prodajnih kanalih ter tiskanem in digitalnem knjižnem gradivu, ti pa trenutno niso dosegljivi, zlasti ne za manjše knjižne trge.
Ker ni primerljivih statističnih analiz knjižnih trgov, saj vsaka država po svoje analizira podatke o bralnih navadah in trendih, so ugotovitve, ki sta jih prinesli študiji, po besedah Piera Attanasija, vodje mednarodnih odnosov Zveze italijanskih založnikov (AIE) in direktorja mreže Aldus Up, prvi korak k definiranju predloga skupne metodologije raziskav, ki bi evropskim državam omogočila kvalitativni preskok pri statični analizi založniškega prostora.
Projekt Aldus Up, ki ga koordinira AIE, je namenjen internacionalizaciji knjižnega sektorja s posebnim poudarkom na spremembah, ki jih je prinesla doba digitalnega. Projekt, ki se je začel septembra lani, gradi na dediščini prvega projekta Aldus med junijem 2016 in majem 2020.
Zdaj Aldus Up združuje dvajset evropskih knjižnih sejmov, štiri mednarodne (Bologna, Frankfurt, London, Madrid) in šestnajst nacionalnih (Antwerpen, Bukarešta, Dunaj, Göteborg, Istanbul, Lizbona, Ljubljana, Madrid, Neapelj, Praga, Riga, Rim, Solun, Sofija, Torino, Vilna), izvaja se v programu Kreativna Evropa 2014–2020, njegovo trajanje je zamejeno. Začeli so ga septembra 2020, sklenil se bo februarja 2024.
Evropska nehomogenost
Raziskavo prevodnega sektorja z anketami v 23 državah so opravili trije raziskovalci Zveze italijanskih založnikov, Gianni Peresson, Danilo Ferrando in Bruno Giancarli, ob sodelovanju z Dörthe Fröhlich z Univerze Johannesa Gutenberga v Mainzu, študijo o branju z anketami iz 20 držav pa Dörthe Fröhlich in Christoph Bläsi s pomočjo Kristenn Einarsson iz Zveze norveških založnikov in Luisa Gonzáleza Martína iz španskega neprofitnega sklada Germán Sánchez Ruipérez. Slovenija je bila vključena v obe raziskavi.
Iz zbranih podatkov o prevajalskih tokovih je razvidno, da v 13 od 18 držav, ki zbirajo podatke o številu prevedenih del, podatke katalogizirajo na podlagi jezika prevoda, v štirih na podlagi jezika ter držav izvirnega in ciljnega jezika, nadaljnje razlike med anketami so se pokazale, ker le v osmih državah spremljajo število kupljenih in prodanih pravic za prevode, kar je podatek, ki se delno prekriva s skupnim številom prevodov, a je bistven za interpretacijo tržnih trendov.
Kriterij jezika ni zadosten za prepoznanje nastajajočih gibanj tam, kjer uporabljajo jezik – angleščino, španščino ali francoščino –, ki se uporablja v več kot eni državi. Po drugi plati marsikje manj razširjene jezike razvrščajo po skupinah, zato so, na primer, podatki dosegljivi za nordijske države ali slovanske jezike, kar ne odslikava bogatosti in kompleksnosti evropske jezikovne raznolikosti. Večina finančne pomoči na razpisih gre za pripovedništvo, stvarna dela, otroške in mladinske knjige, stripe in poezijo, akademski naslovi so pogosto izključeni.
V raziskavi branja so avtorji poročila najprej navedli presenetljivo dejstvo, da ni skupne definicije branja. V nekaterih državah kot branje upoštevajo izključno tiskane knjige, ponekod tudi e-knjige in zvočne, drugje prištevajo k branju tudi revije, spletna mesta ali celo družbena omrežja. Variirala je tudi starost udeleženih v anketi, v devetih so raziskovali bralne navade populacije, starejše od petnajst let, v dveh primerih so upoštevali odgovore starejših od šestnajst let, v šestih le odgovore polnoletnih, v petih različne populacije, v dveh primerih pa le bralne navade otrok.
Po državah se razlikuje tudi frekvenca anketiranja, le v desetih izvajajo letne ali še bolj pogoste raziskave bralnih navad, a se še te razlikujejo po metodah zbiranja podatkov, ponekod izvajajo pogovore z anketiranci, drugod uporabljajo natisnjene ali spletne vprašalnike, drugače merijo tudi spremenljivke, kot so frekvenca branja, število prebranih knjig, dolžina časa, ki ga posameznik nameni branju, vzroki za branje in podobno. Posebna težava je tudi metoda zbiranja podatkov, najpogostejša oblika, osebno anketiranje, je dražja. Pri spletni obliki obstaja možnost, da ne bo zajela starejših generacij.
Nujnost zanesljivih podatkov
V raziskavi, ki jo je za Zvezo evropskih založnikov opravila raziskovalka na London School of Economics Eleonora Maria Mazzoli, se je pokazalo, da v številnih evropskih državah niso dosegljivi podatki o celotnem založniškem sektorju, čedalje večja razpršenost področja pa onemogoča koordinirano statistično spremljanje, kar ustreza globalni konkurenci, zlasti digitalnim platformam, kot je Amazon; spodbuja jih že od prej neizvedljiv dostop do podatkov, še najbolj o spletni prodaji ter prodaji e-knjig in zvočnih knjig, ki so še zmeraj majhen, a rastoč del založniškega delovanja.
Tem izzivom je treba dodati dejstvo, da se številni vzhodnoevropski založniki spoprijemajo s čedalje večjim nezaupanjem v zbrane podatke, kar izhaja iz strahu, da bi tekmeci ali pa tudi državne agencije in vlade te podatke zlorabile. To stanje zahteva nadaljevanje raziskav, zlasti v času pandemije, ki je v Evropski uniji resno prizadela kulturo in kreativne sektorje ter negativno vplivala na knjigo in založništvo.
V nedavnem poročilu Zveze evropskih založnikov je zapisana ugotovitev, da je bil vpliv pandemije na sektor pomemben, a raznovrsten, opazne so bile velike razlike med državami, pa tudi znotraj teh, saj se razlikujejo prodajni kanali, založniški sektorji, založniške hiše so različno velike in z različnimi knjižnimi programi. V tem kontekstu je bil opazen premik k spletnemu nakupovanju, ki je še utrdil položaj tistih, ki so bili že prej dobro prisotni na spletu, na primer družb Amazon in Apple, in tistih, ki so bili dovolj agilni in fleksibilni, na primer številni mali in neodvisni knjigotržci, ki so se lahko hitro prilagodili spremenjenim razmeram. Za boljše razumevanje tega, kako bodo te spremembe vplivale na dolgi rok, bi potrebovali zanesljive historične podatke o vseh prodajnih kanalih ter tiskanem in digitalnem knjižnem gradivu, ti pa trenutno niso dosegljivi, zlasti ne za manjše knjižne trge.
