Odbojkarski astronavt

Tudi v tretje ni šlo, slovenski odbojkarski reprezentanci na evropskem prvenstvu v finalnem obračunu ni uspelo streti zlatega oreha in se je še tretjič morala zadovoljiti z naslovom starocelinskega podprvaka. Saj je veliko grenkobe, a če zdaj pustimo titule ob strani, po kakovosti in lepoti igre ter seveda po rezultatih v zadnjih letih je Slovenija desetkrat, kaj desetkrat, stokrat podčrtano evropska in globalna velesila.

Ko pišemo o slovenski odbojki, vsa čast vsem fantom od A do Ž, a družina Urnaut je nekaj posebnega. Oče Adi je tako ali tako legenda, sinovi Andrej, Matjaž in Tine pa niso padli daleč stran od drevesa. Športno so kar ostali v zavetju velike odbojkarske krošnje. Tine je kapetan državne reprezentance, članski vrsti je zvest že od leta 2006. Uf, zrasla je že dolga reprezentančna brada. Tudi starejša polbrata Andrej in Matjaž, Urnautovi so sicer z Raven na Koroškem oziroma povsem natančno iz Kotelj, sta v odbojki pustila zelo globok pečat.

Andrej je bil član jugoslovanske in slovenske izbrane vrste, Matjaž slednje, Andrejev sin Aljoša je po družinski tradiciji prav tako končal v športu, kjer tekmeca med akrobatskim vračanjem žoge loči mreža. Tudi Tinetova mama Anita Goltnik ima odbojkar­sko zgodovino, zanimivo pa je, da je v družini Urnaut stric mlajši od nečaka. Andrejev sin Aljoša se je rodil februarja leta 1988, očetov brat Tine pa septembra istega leta. Urnautovi so torej resnično zastavonoše slovenske moške odbojke, njihov dom je zaradi pokalov, kolajn, priznanj in slik tudi odbojkarski muzej.


 

Izid ne določa igralca

Takšen bolj obsežen uvod je potreben, da še enkrat poudarimo veličino vseh slovenskih odbojkarskih uspehov, seveda s srčnim in neomajnim prispevkom vseh igralcev, prav tako pa ne pozabimo, da je Slovenija nedavno po zmagi nad Rusi osvojila tudi evropski naslov v kadetski kategoriji, torej do 17 let. Tine Urnaut, ki je pri 18 letih že pošiljal žogo v nasprotno polje kot član, je pri 33 letih kot kapetan žal še enkrat moral za zmago v zaključni tekmi čestitati nasprotnikom. »Smo veseli in ponosni na to, kar smo storili. Na zadnjih štirih evropskih prvenstvih smo osvojili tri srebrne kolajne, bili še enkrat v četrtfinalu, tako stalna ni bila nobena ekipa. Tudi tokrat smo si želeli zlatega odličja, a je treba priznati, da so bili Italijani boljši, moramo jim čestitati. Zasluženo so prvaki, na prvenstvu niso izgubili niti ene tekme,« šport­no priznava Tine Urnaut.



Tretja srebrna evropska nagrada, ko je bila želja in cilj zlata, seveda še vedno boli, a prav to, da so vnovič segali po žlahtni kovini, izpričuje, kako vrhunski je ta rod igralcev v slovenski reprezentančni vrsti. »Ko smo osvojili prvo odličje, je bilo to za vse nepričakovano. Z drugo kolajno smo dokazali, da smo dobri in da sodimo v odbojkarski vrh. Ta tretja pa je res neverjetna. Osvojili smo jo z enako ekipo in dokazali, kako zelo smo motivirani. Seveda drži, da smo si želeli zlatega odličja, a tudi srebro je nekaj zelo lepega. Pred finalno tekmo sem soigralce opozoril, da ne glede na to, ali bomo zmagali ali izgubili, zaradi tega ne bomo boljši ali slabši igralci, enako tudi ljudje. Pomembno pa je bilo, da smo srce pustili na igrišču,« je povedal odbojkar, ki je bil na Ravnah sošolec zimske kraljice Tine Maze.

Dobivajo občutke

»Sicer bo za to, da bomo vse dojeli v polnem obsegu, potrebnega še nekaj časa. Nekaj dni po tekmi so občutki že dosti boljši kot neposredno po finalu. Takrat je bilo zagotovo razočaranje, a ko vidiš, kako so ljudje takšen uspeh sprejeli, ti je dosti lažje. Vidiš, da si, čeprav se tisto, kar si si želel, ni izpolnilo, vseeno postoril veliko in dosegel velikanski uspeh. Vem, da je uspeh fenomenalen, saj bo tri srebrne kolajne težko ponovila katera od generacij v katerem koli slovenskem ekipnem športu,« na stalnost slovenske odbojkarske čarovnije opozarja po novem igralec Zenita iz Sankt Peterburga, ki se v prostem času rad ukvarja s potapljanjem in podvodnim ribolovom.



Na EP so sicer odšli s ciljem pribojevati si zlato odličje, saj so bile nekatere reprezentance, ki so imele v letošnji sezoni trojni program, ligo narodov, olimpijske igre in eurovolley, na slednjem že telesno in psihično načete. Slovencem se ni uspelo prebiti na igre v Tokiu, zato so bili za starocelinski turnir še bolj motivirani. A težave zaradi premajhnega števila pripravljalnih tekem so nad vse postavile vprašaj. »Letošnje prvenstvo je bilo še težje, kot so bila druga, nismo natančno vedeli, kaj lahko pričakujemo. Vse, kar se je dogajalo na EP, je bila šola, počasi smo stopnjevali formo. Polfinalni dvoboj s Poljaki, ti tudi zelo radi provocirajo, bi opisal kot fantastičen, morebiti je bil eden boljših in lepših, kar se jih je igralo na vseh evropskih prvenstvih. Tudi za finalno tekmo bi dodal, da je bila ne glede na celoten položaj odigrana na zelo visoki ravni,« je ocenil reprezentančni kapetan.


 

Z zmago so ga utišali

Ko je že omenil poljske provokacije: v nekem trenutku obračuna je kapetan gostiteljev v Katovicah Michal Kubiak v napadu dosegel točko, Urnaut pa je zaradi prekrška, ki naj bi ga storil Poljak, odšel do glavnega sodnika. To je Kubiaka povsem razbesnelo in iztirilo, v soočenju na štiri oči na obeh straneh mreže je domači sprejemalec izrekel cel kup grdih besed.

Tine Urnaut je pojasnilo, ki so ga želeli poljski novinarji po vsem doživetem, takrat podal v diplomatskem tonu: »Nimam nobenih zamer. Povsem normalno je, da se kaj takšnega lahko dogodi, to je del športa. Igrali smo pomembno tekmo, ki so jo spremljala močna čustva. Kubiak s svojim izpadom ni vplival na mojo igro.« Po vrnitvi v domovino pa se je malce odprl: »Hotel je biti pameten, a na koncu tekme je povsem utihnil.« Seveda zato, ker so Slovenci zmagali, sami pa moramo šele dojeti, kaj so ti srebrni fantje zlatega značaja storili za slovenski šport ter Evropi in svetu pokazali, kdo je kdo v globalni odbojki.