Decembra leta 2019 je bil v Vuhanu zaznan prvi primer pacienta s simptomi covida-19. Po tem, ko so kitajske oblasti izbruh sprva skušale prikriti, je bila konec januarja 2020 v Vuhanu razglašena karantena. Po mestu so bliskovito zrasle nove bolnišnice, štirideset tisoč zdravstvenih delavcev je bilo pripeljanih z vseh delov Kitajske, prebivalci mesta pa obsojeni na štiri stene svojih domov. Film nas popelje v nove covidne bolnišnice in na oddelke intenzivne nege, med bolnike in njihove svojce ter v življenje navadnih ljudi, ki se vsak po svoje soočajo s posledicami epidemije. Dokumentarec skozi prizmo pandemije prikaže kitajski brutalno učinkovit način spopadanja z zdravstveno krizo in brezkompromisne mehanizme družbenega nadzora.
Delavec se zaradi dela vrača v Vuhan, čeprav se zaveda, da bo tam obtičal, ker ne bo smel nikamor drugam. Puščica, ki zapusti lok, se nikoli več ne vrne. Ko se vrne domov, vidi, da so mu vse ribe v akvariju poginile. A ljudje nimajo težav z maskami, z zavedanjem, da jih je treba nositi čez nos, ali celo s tem, da morajo nositi zaščito za obuvala ali celotno telo. A vrnitev v Vuhan je kot vrnitev v mesto duhov, ulice so večinoma prazne – moderni Metropolis, ki ga je prizadel virus. Zdravniki delajo noč in dan, da skrbijo za obolele, od katerih nekateri hlastajo za zrakom, četudi so na aparatih. Panika. Oživljanje.
"Otroke moramo miriti, ne pa med njih vnašati paniko, dajmo, Vuhan," se hrabrijo med seboj. Kitajci očitno znajo. Zato je tam, kolikor vemo, najmanjše število žrtev in največje število ozdravelih. Ljudje verjamejo in se držijo pravil, ki tovrstni situaciji pritičejo.
Neskončni hodniki, da lahko zdravstveni delavci pridejo do svojega delovnega mesta, kjer se morajo najprej obleči v nekaj plasti zaščitne obleke, dokler niso nared za opravljanje svojega pomembnega dela v najstrožjih in skorajda nemogočih pogojih. A se nihče ne pritožuje, nihče ne obupuje. Tu so za ljudi, rešujejo življenja, dan za dnem, dokler bo potrebno. Delajo kot roboti, njihovo lastno življenje pa kot da ne obstaja, saj so vsi le delčki v tem aparatu. Ta pa deluje kot dobro utečen stroj za reševanje in pomoč ljudem, ki jo najbolj potrebujejo. Vsak točno ve, kaj je njegovo delo in kje je njegovo mesto.
Dostavljavci medtem pridno opravljajo svoje delo, ljudje ne zapuščajo domov. Pomagajo si, kakor vedo in znajo, četudi včasih zmanjka elektrike ali ni take hrane kot običajno. Film pokaže, kako se je treba v času epidemije obnašati, kako postopati in česa se držati, da se stvari lahko izboljšajo. Četudi morda vedno ne poznaš vseh dejstev in "prave" resnice. Kitajci bržčas ne stokajo glede šolanja otrok in nad tem, kako so obremenjeni. Navajeni so delati in ubogati ter so osredotočeni na cilj. Obup in žalost jih prevzameta le ob soočenju s smrtjo. Film, ki bi ga moral videti vsak Slovenec, morda kar vsak zemljan, saj bi bilo po njegovem ogledu verjetno manj pametovanja po družbenih omrežjih in več zavedanja, da smo v tem vsi skupaj.
KOMENTARJI (27)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.