Desettisoče mrtvih, ranjeni, ki med ruševinami mrzlično iščejo svojce, na smrt preplašeni otroci v pižamah, opustošene ulice, razdejane ceste in infrastruktura, hud mraz … To je le nekaj krutih dejstev iz turškega mesta Antakija s približno 370.000 prebivalci, kjer po usodnem tresenju tal skorajda ni več objekta, v katerem bi se še dalo živeti. Medtem ko smo minuli teden pri nas številni užili zimsko počitniško idilo, je tam potekala nepopisna agonija iskanja preživelih. Na pomoč je priskočila tudi sedemčlanska ekipa slovenske enote civilne zaščite z reševalnimi psi. Tri dni so bili od jutra do večera predani intenzivnemu delu na več deloviščih, izpostavljeni hudim nevarnostim, celo grožnjam z orožjem. Vse to prostovoljno in brez plačila.
»Svoja življenja in življenja svojih psov tvegamo zato, da pomagamo ljudem v stiski. Morda bomo nekoč pomagali tudi vam. Nikoli ne delamo razlik med ljudmi, pomoč ponudimo vsakomur. To počnemo zato, ker se čutimo dolžne – ker znamo in zmoremo. Veže nas za marsikoga nevidna nit,« svoje poslanstvo opiše Robert Anžič iz Kranja. Po poklicu hišnik v Kranjskih vrtcih ima za svojo družino, ki mu kljub trepetanju zanj vselej stoji ob strani, zelo malo časa. Vodnik reševalnega psa je že 25 let, obenem je tudi vodja regijske ekipe za reševanje na vodi in iz vode, vodja slovenskih in evropskih jamskih potapljačev reševalcev ter podpredsednik Jamarske zveze Slovenije.
Uspešen tandem tri leta in pol
»Šolanje psov poteka po principu nagrajevanja. Že kot mladički morajo biti navdušeni nad igro in navezani na lastnike. Skozi igro spoznavajo določene tehnike gibanja in iskanja, ki se stopnjujejo. Pozneje, ko pes usvoji določene vzorce, dodamo lajež ob najdbi osebe in iskanje na ukaz, seveda pa je treba pse za uspešno opravljene naloge vselej nagraditi. Sprva s hrano, potem z igro, ki je zanje največja motivacija,« pojasni Anžič. Svoji zlati prinašalki Rose, ki bo avgusta dopolnila štiri leta in s katero sta uspešen tandem v reševalnih akcijah, se je v času učenja najprej sam skrival, nato je njegova psička začela iskati druge ljudi na čedalje težjih lokacijah. Njuni skupni treningi v gozdu in na ruševinah potekajo najmanj trikrat na teden, najpogosteje na starem kranjskem strelišču in na lokaciji na Igu. »Psi se redno urijo v poslušnosti, orientaciji in znanju vrvne tehnike, redno pa se izobražujemo tudi njihovi vodniki, ki za svoje znanje pridobivamo mednarodne licence in moramo obvladati tudi veterinarsko prvo pomoč,« pojasni sogovornik.
Drugače kot treninge, ki potekajo na umetnem terenu, so psi v Turčiji svoje delo opravljali v zelo nevarnih razmerah: na težko prehodni podlagi, polni ostrih predmetov, železja, črepinj in kosov keramike. Kar pet od sedmih sodelujočih psov je bilo v reševalnih akcijah poškodovanih, večina jih je imela ureznine po blazinicah tačk ali odrgnine po telesu. Posebni copatki za zaščito tačk ne pridejo v poštev, saj psa motijo pri natančnem oprijemu tačk in krempeljcev s tlemi. Na srečo jo je Rose odnesla brez poškodb. »Ne zato, ker bi bila boljša od preostalih psov, ampak zato, ker je imela srečo, da ni stopila na oster predmet,« je skromen Anžič. Pove, da so bile ruševine v iznakaženem turškem mestu tudi polne motečih vonjav, a so se psi vseeno izkazali s svojim znanjem in zdržali stresno iskanje preživelih. »Ko je pes nakazal, da je v bližini živ človek, smo za potrditev vedno poslali še najmanj dva psa. Ko so vsi psi skupaj na istem mestu nakazali človeški vonj, smo turški ekipi za izkopavanje naznanili, da je na tem mestu nekdo zasut. Na podlagi naših informacij jim je uspelo rešiti kar nekaj ujetnikov ruševin, so nam zaupali ob koncu intervencije,« je povedal Robert Anžič in poudaril, da skupnega števila rešenih ne pozna, saj je pomembno prav vsako življenje.
Zelo čustveno že prvi dan
S kolegom reševalcem ju je prevajalec ob neumornem rotenju domačinke že prvi dan napotil na ruševino stolpnice, ki se je sesedla v pritličje in kjer naj bi bil zakopan njen otrok. Takoj sta vedela, da ni možnosti preživetja. V valu močnih čustev je bilo treba to povsem obupani ženski dopovedati in čim prej nadaljevati delo. Vse do trde noči, ko so slovensko reševalno ekipo odpeljali na dolgotrajno pot okrog opustošenega mesta, ki nima več varnih cest, infrastrukture in komunikacij. Bivali so v šotorih na obrobju mesta, kar je bila prednost, saj so se tako lahko vsaj malo odpočili od napornega dela in niso bili deležni agonije nesrečnih prebivalcev, ki so jih na vsakem koraku prosili, naj jim pomagajo. Do delovišč jih je voznik zaradi varnosti odpeljal v kombiju z zatemnjenimi stekli.
Pa vendar videti toliko mrtvih ljudi še zdaleč ni lahko. »To so izredno težke zadeve. Tega sem sicer vajen že iz prejšnjih akcij, a je bilo ob najdenih truplih vseeno težko odmisliti čustva. Časa za sočutje na terenu ni bilo, izogibati se je bilo treba pogledu na mrtve in čim prej nadaljevati iskanje preživelih,« pove izkušen reševalec. Zaveda pa se, da najhuje lahko še pride: »Vse grozote za nami pridejo pozneje, ko se adrenalin poleže. O travmah se je nujno treba pogovoriti in jih predelati.« Tudi zato je srčni Kranjčan hvaležen upravi za zaščito in reševanje, ki reševalcem poleg omogočanja rednih izobraževanj vselej priskoči na pomoč tudi z zaupniki. Ti se z njimi iskreno pogovorijo in jim po potrebi ponudijo psihološko pomoč.