Kreslin na pragu 70. let: življenje piše najhujše zgodbe, samo zapomniti si jih moramo

"Prav zaradi prigodbe z YouTubom, ko mi je izginil cel kanal in številne moje pesmi ter posnetki, ki sem jih rad pokazal tudi kakemu tujemu kolegu, sem se odločil, da želim novi album ponuditi na klasični zgoščenki, da imamo vse pred seboj, fizično v rokah. Kanal sem s težavo dobil nazaj zaradi poznanstva nekoga pri Googlu, a človek se vpraša in dojame, da je bolje imeti v rokah nekaj oprijemljivega kot pa nekje na spletu ali v oblaku, kjer lahko vse v trenutku, z enim klikom, izgine za vekomaj," nam je na predstavitvi nove plošče Kje si bla doslej zaupal priljubljeni prekmurski glasbenik Vlado Kreslin.

V njegovem primeru že desetletja ni več težava, četudi marsikaj rad pove in zapoje po prekmursko, da ga kdo ne bi razumel, saj meni, da "ljudje glasbo, četudi je morda ne razumejo, zagotovo začutijo". Na albumu je tokrat zbral kar sedemnajst pesmi, na njej pa je kopica zanimivih sodelovanj, nekaj novih izvedb njegovih pesmi ter tudi nekaj priredb.

Med sodelujočimi na plošči so tako njegova zasedba Mali bogovi, Matija Krečič je prispeval izvrstne godalne aranžmaje, potem Momento Cigano, Zvezdana Novaković, Leopold I., Masayah, Marina Martensson, Ajdina Kreslin, Batista Cadillac, Orlek, Kombinatke in še kdo.

Vlado bo sicer imel delovni december, 29. novembra pa praznuje okroglih 70 let. 3. decembra bo v Kinu Šiška že razprodani koncert Izštekanih 10: poklon Vladu Kreslinu, 6., 7. in 8. decembra pa se obeta trojni odmerek njegovih tradicionalnih decembrskih koncertov v Cankarjevem domu. Že razprodano trojno slavje je letos poimenoval Generacija 1953, ko bo sistematično predstavil vrhunce iz vseh obdobij bogate kariere, od zasedb Horizont, Martin Krpan, pa prek Beltinške bande in samostojne kariere, pa vse do danes. Ob bok izida albuma nam je več zaupal v kratkem klepetu.

Na plošči je kar 17 zelo raznolikih pesmi, ali tudi pesmi pridejo same, postanete nemirni, če se ne ustvarja ves čas nekaj, kot se npr. zgodi, če kaka dva tedna nimate koncerta?

Dejstvo je, da se zelo hitro naveličam določenega žanra, težko se je vkalupiti v določen žanr. Toliko različne glasbe mi je všeč, da je vedno, ko kaj zapoješ, izpade malce drugače (smeh). Enkrat je lahko hard rock, drugič blues, potem spet ljudska, kar je očitno in se tudi vidi prav na tej plošči. S tem se nekako branim pred dolgčasom, da bi se naveličal sam sebe v muziki.

Zelo veliko je tokrat gostov, starih in mladih, pridejo sami, kdo jih izbere, potrdi, jim da kljukico?

To so povečini prijateljsko-glasbene naveze, nekdo ti je simpatičen, z nekom se najdeš, poklopiš, postaneš prijatelj. Ne more se to primerjati z velikimi produkcijami in budžeti, ko je Jagger snemal s Taylor Swift in so potem odvetniki pripravili stostransko pogodbo, ko so v ozadju milijoni. Tu gre bolj za simpatije in se hitro zmenimo, da kaj skupaj posnamemo, torej smo glede tega precej bolj svobodni.

Za pesmi se zdi, kot da tiste osebne pojete svoji ženi, svojim najbližjim, čeprav Moja draga se rada slika, to zagotovo ni vaša žena Eva, kajne?

Ja, Eva mi je ravno glede tega dejala, da je treba to pesem spremeniti, ker je menila, da bodo vsi mislili, da je to ona (smeh). Pesmi jemljem precej osebno, saj imajo ponavadi za seboj resnične zgodbe. Življenje piše najhujše zgodbe, samo zapomniti si jih moramo. Vsi jih pozabljamo, a jih je treba samo pravi čas ujeti.

V 80. letih so vas baje desetletje prepričevali, da ne bi smel igrati prekmurske muzike, bilo je veliko negativa, pa ste vedeli, verjeli, da bo uspelo, da se ne sme odnehati?

Ene stvari človek sam pri sebi čuti, da so pravilne in jih mora narediti. Jaz se počutim Prekmurca in sem čutil svojega očeta, zgodovino naše gostilne, starih Kociprov, ki so igrali v naši gostilni, čutil sem, da sem tudi sam del tega in da se imam pravico tega dotakniti. Tako imenovane svete dediščine. Če se izročila dotakneš spoštljivo, imaš do njega pravico.

Album Ptič je končno izšel tudi na vinilu, meni so se zarosile oči ob zgodbi, ko je prvič čez Muri poletel vodomec, po smrti vašega največjega prijatelja Pišteka. Kaj vas je prešinilo takrat?

Najprej sem seveda mislil, da imam privid, a nato sem se ozrl, mi je postalo jasno, da smo to videli štirje, potem pa je to dobilo neko magično težo.

Je res, da dajejo ob vaši glasbi krave več mleka?

Ja, to je bil zame res velik kompliment, sem poklical lastnika v Lesce in mu obljubil, da pridem po novem letu izvesti koncert v hlevu za njegove krave (smeh).

Joužek in Janček Kociper sta z Beltinško bando z vami igrala med 80. in 90. letom, oče Milan je nastopal od šestdesetih do 93. leta, torej imate še dovolj "rezerve" v tem smislu?

Malo še imamo, se zanašamo na to. Upamo, da bo vse, kot je treba.

Pričakovanja, kje boste 29. novembra letos?

Veselica bo, kot je vsako leto veselica, ker je ničla, bo pač malce večja kot ponavadi, vse štima, haha.