Kavbojke so prali z varikino in jih trgali s kotno brusilko

Pred traktorsko prikolico, ki je spremenjena v repliko rjavega avtobusa z napisom v cirilici "Krstić in sin", domačin Sandi veselo razteguje meh. Po zraku zaplavajo zvoki znane poskočnice, ki je Miška in druščino nekoč spremljala v Beograd.

"V harmoniko sem vgradil blutooth zvočnik," pojasni, od kje prihaja melodija. Vlogo drugega ciganskega muzikanta je prevzel Primož, ki napev izvablja iz namišljenih orglic. Tjaša je nevesta, ki nosi dolgo belo krilo.

"Zanj smo uporabili kar domače 'firnke'," harmonikaš s cilindrom v smehu pojasnjuje, kako prav so jim prišle stare čipkaste zavese. Gre za družinsko masko, osemčlansko igralsko zasedbo namreč sestavljajo člani iste razširjene družine.

Legendarni nosilec zvoka

Družinski pridih je letošnjemu Hruščanskemu karnevalu dala še ena skupina "ta domačih". Skupinsko masko Snete kasete, poznejše skupne zmagovalce dneva, je sestavljala "hruščanska mladina", kot se opišejo. Gre za tamkajšnje otroke, najmlajši član povorke je imel le dve leti, in njihove starše.

Traktorsko prikolico so spremenili v radio, nato pa poskakali ven, oblečeni v kasete, legendarne nosilce zvoka, ki so kraljevali v 80. letih prejšnjega stoletja. Letošnja tematska usmeritev karnevala je bilo namreč prav tisto divje obdobje, "ko se je dogajal' ful", kot so spomnili organizatorji.  

Jurek in burek

Rojstni kraj najboljšega slovenskega hokejista Anžeta Kopitarja, ki že vrsto let piše zgodovino v elitni severnoameriški ligi NHL, so tako preplavile pisane podobe tistega časa: moda, glasba, znane osebnosti.  

Miha in Andraž iz Javorniškega Rovta kabino traktorja krasita z olimpijskimi krogi. Spomin na leto 1984 in OI v Sarajevu, ko je Jure Franko pred natančno 40 leti z veleslalomsko srebrno kolajno spravil v ekstazo celotno nekdanjo skupno državo, ki ga je takrat postavila celo pred svojo oboževano kulinarično mojstrovino in se mu poklonila s skandiranjem: "Volimo Jureka više od bureka".

Prikolico napolnijo navijači, "Jureka" pa ni nikjer videti. Kot pravi smučar se je namreč odločil, da ga bo na pot popeljala žičnica. Za prikolico so privezali staro sidro, ki je vleklo podstavek, na katerem je polni opravi "smučal" po cesti.

Da gre za gorenjski karneval, dokazuje tudi Janez s svojo druščino. Oblečen v staro Integralovo uniformo je sprevodnik na zanimivi kompoziciji.

Vzeli so namreč rezervne sedeže stare enosedežnice, ki še danes vozi na Španov vrh, nanje posedli smučarje, na prikolico pa privezali tudi pravi snežni top. Prvi tak je bil v Jugoslaviji, se pohvalijo. Uporabljali so ga za zasneževanje v Savskih jamah, pokažejo fotografije izrezkov iz starih časopisov.

Da bosta raje plula, pa sta se odločila Darka in Miki. Kapitan Grega ju je posadil v čoln, ki ga je leta 1980 izdelala Jugoplastika: "Želel sem ga obnoviti, da bi ga spet spravil na vodo, vendar renovacija zaradi birokracije ni uspela. Nato sem rekel, da bo pa vsaj za pusta, če nič drugega," skomigne z rameni.

Papirje pa ima urejene Mihov fičko, ki je le leto dni mlajši od omenjenega čolna. Nedolgo časa nazaj je Miho varno pripeljal celo v Biograd na moru, tokrat pa je prevzel nalogo "šlep službe". "Do danes nismo vedeli, ali bo vlekel, načrta B pa nismo imeli," se veselo smejijo, ko fičkov motor zabrni in potegne za sabo tudi čoln.  

Punk ni mrtev

Najbolj množična maska pa so pankerji z Blejske Dobrave, kar okoli 30 jih je. Lani jih je bilo še več, prav oni pa so tudi slavili s svojo skupinsko masko, ki je uprizarjala politični cirkus. "Takoj, ko smo izvedeli, kaj bo letošnja tematika, sem pomislil na punk. In da ta še vedno ni mrtev," pravi Gregor.

Glasbeni slog, ki je v 80. letih obnorel marsikoga, je s seboj prinesel tudi "deviantni" slog oblačenja. Na ulico so tako vrnili irokeze, pasje ovratnice, verige, na majicah izpisane psovke. "Vsak je poskrbel za svojo opravo. Nekaj starih kosov smo našli v omarah, nove pa smo predelali v ta namen. Tako smo denimo kavbojke prali v varikini in jih trgali s kotno brusilko," opisuje priprave na dogodek.  

Ulična povorka

Ob 10. uri se je nato pisana povorka s Hrušice s polžjo hitrostjo odvalila proti Jesenicam. Do pet kilometrov oddaljenega osrednjega trga so potrebovali dve uri, vmes pa so jih pozdravljali navdušeni prebivalci mesta, ki ga je v tistih časih zaznamoval razvoj železarne. Nekateri so mahali z domačih oken in balkonov, drugi so prišli na ulico tudi sami v maskah.

In če so organizatorji pustnih povork po Sloveniji spričo slabe vremenske napovedi zaskrbljeno zrli v nebo, ko smo jih v tem tednu spraševali po načrtih, se Hrušičani niso pustili motiti: "Tudi v 80. letih je padal dež. Reklo tistega časa je bilo: 'Nič nas ne sme presenetiti!' In tudi nas ne bo," so nam odgovarjali. "Naši vozovi imajo strehe, tako da bodo udeleženci v času pustne povorke na suhem," so zagotovili.  

Povorki so pripravili za več kot 500 udeležencev v 30 skupinskih maskah, obvezna popotnica večine vozov pa je bila "kavbojc" – rožnati zvarek, ki je nastal po mešanju litra šnopca z decilitrom malinovca. Nazadnje njegov učinek ni bil nadvse potreben, saj je nebo zdržalo – proti tlom je v soboto poslalo le take kaplje, ob katerih se je dalo zdržati tudi na prostem.

Več kot 30 let zatišja

Čeprav Gorenjska – za razliko denimo od Ptuja ali Cerknice – ni prva misel ob omembi pustnih običajev na Slovenskem, ima pustovanje tukaj vseeno že dolgo brado. Tradicija pustnih povork Hrušičanov namreč sega vse v leto 1937. Po skoraj treh desetletjih premora pa so jih v zadnjih letih spet začeli oživljati.

Začetki segajo v čas med obema vojnama. Na arhivskih fotografijah je tako ujeta ladja Titanik, izdelana leta 1937. Po vojni so sprevodi s Hrušice proti Jesenicam krenili ob času, da so prispeli tja do 14. ure, ko se je zaključila izmena v železarni. Na dan povorke so se tudi ostali Hrušičani zbrali na Placu in so nato peš spremljali pustne vozove na Jesenice. Organizatorji opisujejo, kako se je dogodka vedno udeležila množica ljudi. Priprave so se začele že več kot mesec dni prej, tematika pa je bila vsako leto drugačna. Zadnji tovrstni pustni sprevod je bil leta 1987.

Po več kot treh desetletjih premora pa se je leta 2020 začelo pisati novo poglavje stare zgodbe. Izpeljali so 1. tradicionalni Hruščanski karneval s povorko od Hrušice do Jesenic in nazaj, ob tem pa ravno še za rep ujeli zadnje brezskrbne dni, preden je udarila pandemija covida-19. Ta je odnesla povorko leto dni pozneje, pustni vozovi so se na ulice končno lahko vrnili leta 2022, čeprav so še teden dni pred pustno soboto veljale stroge protikoronske omejitve. Tema tiste pustne povorke so bili pravljični junaki, zato so vozove napolnili Smrkci, Nodi, Kekec in Bedanec, Kremenčkovi, Spuži in Sneguljčica s svojimi sedmimi palčki.

Lani so se do Jesenic zapeljali kot cirkus, vozovi so predstavljali zimskega, družinskega, političnega. Letos so torej oživeli "čarobno desetletje", kaj bo prineslo prihodnje leto, organizatorji še ne razkrivajo, obljubljajo pa, da bo spet pestro. Odnehati namreč ne nameravajo, saj pravijo, da so šele dobro (spet) začeli.