DL: Portret tedna - Ani Šober Jankovič

5.4.2024 | 12:50

Belokranjci so del svobodomiselnega in veselja polnega sveta, v katerem prevladujejo tople duše in ljudje, ki jim je ljubezen do glasbe, plesa, igre in petja položena v zibelko. Med njimi je veliko takih, ki jih glasba in vse, kar je povezano z njo, neutrudno spremlja od otroških let pa vse do sodnega dne.

»Nekje sem prebrala, da je znanost glasba uma, glasba pa znanost srca. V tem sozvočju sem odraščala, tako preživela mladost, delovno dobo, s to vnemo grem naprej. Glasba in pesem sta stalnici mojega življenja,« je na to neskončno ponosna Ani Šober Jankovič, zagotovo eden najbolj prepoznavnih belokranjskih obrazov, v vseh pogledih zahtevna, energična in odločna, a vselej prijazna, priljubljena in vedno polna novih izzivov.

V Adlešičih, kjer je odraščala in kamor se v družinsko počitniško hišo rada vrača iz Črnomlja, so živeli skromno. Bila pa je pesem, ubrana, vesela, po vsakem končanem delu je zazvenela. Po končani glasbeni šoli v oddelku za solopetje v Karlovcu je spoznala, da bo njena pot posvečena glasbi in petju. »To, kar nam je dano ob rojstvu in privzgojeno v otroštvu, in znanje, ki ga pridobiš v šoli, je treba negovati, bogatiti, nadgrajevati in predajati naprej mladim in starejšim,« pravi. Danes, ko se ozre nazaj, je ponosna na prehojeno glasbeno pot, pot šolske učiteljice in pedagoginje. »Moje poslanstvo je izpolnjeno, saj je za mano veliko zapetih pesmi, na stotine ur vaj ter mnogo uspešnih nastopov na prireditvah, proslavah in revijah, oplemenitenih s številnimi pohvalami, nagradami, diplomami in plaketami.«

Da bo še naprej glasbene trenutke delila na odru, je zanjo nekaj čudovitega, to si najbolj želi po vseh kazalnikih ena najdejavnejših slovenskih pevovodkinj. Zaveda se, da glasba povezuje mlade, jim daje veselje in sprostitev, drugim užitek in veselje, nekaterim pa ne pomeni vrednote. Zato se je kot učiteljica glasbene vzgoje vedno trudila, da so bile glasbene ure vesele, vedre, z veliko petja in glasbe. Njeni učenci so bili mnogokrat zlato, ki ga je oblikovala v največjo dragocenost – ljubezen do glasbene vzgoje in petja v pevskih zborih.

»Pesem prelepa se iz grla glasi, tiha in nežna kot struna zveni, smo si ponavljali pred nastopi. Z mnogih smo se vračali veseli, saj so nas pohvalili ne le starši in poslušalci, pač pa tudi strokovni ocenjevalci revij in nastopov,« se spominja.

Poučevala je na osnovnih šolah v Metliki, Semiču, Črnomlju, najdlje v Vinici in Dragatušu, v Starem trgu ob Kolpi in na gimnaziji v Črnomlju. »Prekrižarila sem vso Belo krajino. Učiteljska pota pač,« pravi. Ugotavlja, da je glasbena vzgoja zahteven predmet v osnovni šoli. Učenci rešujejo veliko teoretičnih vprašanj, zato velikokrat zazvoni telefon: Ani, pomagaj! »Ali je kaj lepšega kot to, da znanje prenašate na druge in jih naučite nekaj, kar vam gre dobro od rok?« se vpraša.

Potem ko je kot učiteljica pomahala zadnji šolski uri, je sprejela nov izziv. Brez oklevanja je prevzela vodenje črnomaljskega Mešanega pevskega zbora Samospev, ki je decembra 2023 s koncertom obeležil 30 let delovanja. Nagrajen je z najvišjim občinskim priznanjem na kulturnem področju – Župančičevo plaketo. Pevski zbor je znan tudi po tem, da ohranja in poje partizanske pesmi, ki so jim v spomin, ponos in opomin, da je vojna hudodelstvo nad ljudmi.

Poleg črnomaljskega vodi tudi semiški upokojenski pevski zbor in je pevovodkinja za ljudske pesmi pri uspešni Folklorni skupini Dragatuš. V Občicah v občini Dolenjske Toplice uspešno deluje ob folklorni tudi pevska skupina, ki ohranja melodije in jezik Kočevarjev staroselcev; tudi njihova pevovodkinja je Ani. S pevskimi zbori in glasbenimi skupinami je nastopala v Italiji, Avstriji, Nemčiji, na Hrvaškem in po preštevilnih slovenskih krajih.

Je lažje voditi moški ali mešani pevski zbor? »Nastopanje z ljudmi, ki jih zares dobro poznaš in jim zaupaš, ustvarja zelo dobro energijo in sproščenost, ki se začutita na odru in pod odrom. Pevci smo kot najboljši prijatelji, ki jih preprosto imaš rad in jih ne ločuješ,« je odgovorila. Sicer pa so ključ do uspeha in zadovoljstva poslušalcev in glasbenih strokovnjakov veselje do petja, prijateljstvo in ubrano zapete pesmi. »Note so lahko odigrane ali odpete z matematično natančnostjo, a če občinstvo ne začuti tistega pravega žara, če ni čutiti ljubezni, muziciranja, ki naj bi jih pevci s pevovodjem prenesli na poslušalce, da bi jim ti verjeli, je vse zaman. Če pa je pesem za pevce čudež in sreča, če poješ iz srca, je vsak nastop uspeh.«

Svoje izkušnje, predvsem pa poznavanje belokranjske pevske in umetniške duše je skupaj z 49 avtorji zložila v knjigi Bela krajina za radovedneže in ljubitelje, ki je bila predstavljena pred kratkim.

Članek je bil objavljen v januarski tiskani številki Dolenjskega lista

Milan Glavonjić