Nemškim Zelenim po dveh letih na oblasti zmanjkuje javnomnenjske podpore in denarja. Danes bi samo še 12 odstotkov Nemcev volilo za Zelene. 88 odstotkov bi volilo za katero koli drugo stranko, zgolj Zelenih ne. Preostali volivci se financirajo iz javnih sredstev ali denarnice njihovih staršev. Kot pišejo na Nius.de, zeleni volivci ne volijo zato, ker bi jih skrbelo zaradi prihodnosti, temveč ker jim za prihodnost ni treba skrbeti.
Moč Zelenih je v Nemčiji čez noč izbrisala ena sama sodba. Scholzova vlada je namreč hotela prerazporediti 60 milijard posojilnega potenciala, ki ga vlada ni pokoristila v času epidemije oz. za boj proti koronavirusu, v podnebni sklad. Nemški konservativci so bili prepričani, da je to nezakonito zaradi nemške verzije fiskalnega pravila. Zahtevali so ustavno presojo, nakar jim je sodišče dalo prav. V kanclerski palači je zato zavladala panika. Z denarjem so namreč hoteli financirati razogličenje gospodarstva. Številne investicije v ta namen se tako ne bodo uresničile.
V Nemčiji se je zaradi tega razplamtela živahna javna debata. Številni so prepričani, da bi morala vlada, ki za svoj obstoj nujno potrebuje pretirano zadolževanje, posloviti. Takšnega mnenja so predvsem na desnosredinskem in desnem delu volivcev, kjer so prepričani, da so bili tako mediji in volivci žrtev zelene propagande. A tudi ta bo očitno v prihodnje usihala. 60 milijard evrov je za zelene predstavljal temelj moči. S tem denarjem je bilo mogoče “kupiti” ljudi in celotne korporacije.
Nemci Zelenim še posebej ostro očitajo ukinitev delujočih jedrskih elektrarn v času največje energetske krize v zgodovini Nemčije. Julian Reichelt tako piše v Nius.de, da za visoke cene električne energije ni odgovoren toliko Vladimir Putin, temveč stranka Zelenih, ki je nemškemu ljudstvu leta predavala, da sonce “ne pošilja položnic”.
Kdo vodi zelene?
Sprejemanje ludističnih politik ne čudi. Stranko denimo vodi Ricarda Lang. Tako kot domači socialisti Langova nima omembe vrednih referenc zunaj politike. Študija prava ni končala, če je kadar koli opravljala delo zunaj politike, teh referenc ne navaja. Reichlet zato napoveduje, da ji pomanjkanje življenjskih in delovnih izkušenj narekuje boj za kruh znotraj politike. Ne glede na posledice, ki jih lahko imajo njena politična prepričanja za razvoj Nemčije. Nihče drug je namreč ne bo plačal več sto tisoč evrov za njeno nesposobnost.
“Ricarda Lang podpira stranko, ki si je za življenjsko poslanstvo zastavila življenje od dela drugih ljudi. Njihova zasvojenost z avtoritarnim nadzorom ima preprost razlog: država in oblast financirata življenja teh ljudi … Vsakega, ki ne dela in živi samo od države, se moramo bati, če bo govoril o našem denarju, ker noče našega denarja za nas, ampak zase. Vse njihovo trdo delo je usmerjeno k enemu cilju: naš denar hočejo zase,” piše komentator.
Ž. K.