Programer, oblikovalec ... in navdušenec ter poznavalec del najbolj kultne knjige Douglasa Adamsa. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Programer, oblikovalec ... in navdušenec ter poznavalec del najbolj kultne knjige Douglasa Adamsa. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Na podkastu Številke v 9. sezoni govorimo o knjigah, tokrat predstavljamo kultno delo Douglasa Adamsa Štoparski vodnik po Galaksiji. Britanskega avtorja že dolgo ni več med nami, zato smo na pogovor povabili Davorina Pavlico, ki ustvarja podkast Opravičujemo se, v katerem vsak teden predstavlja eno od poglavij iz petih knjig celotne zbirke ene najbolj priljubljenih znanstvenofantastičnih del. Vabljeni k branju povzetka in poslušanju celotnega pogovora.

Vabljeni k branju in poslušanju
Sorodna novica Sezona 9

Kaj prinaša močnejšo motivacijo: ustvarjanje podkasta ali branje knjig?
Če ne bi čutili ljubezni do te knjige, potem ne bi ustvarjali podkasta.

Bom obrnil drugače: podkasti so danes precej razširjeni, niso pa ravno najpogosteje povezani s knjigami. Ljudje se načeloma raje odločajo za kaj bolj popularnega.
To je res. Obstaja in obstajalo je veliko lepih podkastov o knjigah, na prvo asociacijo bi se spomnil na Membranje, ki ga žal že nekaj časa ni več med nami. Ko sem začel poslušati podkaste, je bil prav Membranje med prvimi in tudi po njihovi zaslugi sem začel pogosteje brati. Knjige si v našem življenju zaslužijo več pozornosti, kot jih v resnici dobijo. Pred časom sem zasledil podatek, da ljudje v celotnem življenju v povprečju preberemo več podnapisov kot pa knjig. Morda bi bilo dobro, da bi ljudje brali več knjig kot pa podnapisov.

Sorodna novica Dijana Matković: Revščina je tisto nasilje, ki producira novo nasilje

To je tudi ena od motivacij te sezone Številk. Zadnje raziskave kažejo, da je med odraslimi prebivalci Slovenije le polovica bralcev (ki v enem letu preberejo vsaj eno knjigo).
To je grozen podatek (smeh). V tej sezoni Številk ste začeli s knjigo Dijane Matković Zakaj ne pišem. Prej sem se te knjige ves čas izogibal. Vsi vemo, zakaj ljudje ne pišemo, jaz sem že imel svoje razloge (smeh). No, v resnici ima vsak človek svoje razloge. Ko pa prebereš Dijanine razloge, hitro ugotoviš 'Aha, v ozadju je lahko tudi kaj tretjega, obstajajo neke plasti, ki se razlikujejo med ljudmi, družbenih lestvicah in tako naprej'. Potem se ti odpre svet, o katerem nisi razmišljal, pa bi v resnici moral.

Knjigi Dijane Matković in Douglasa Adamsa druži "meta šala" ali (samo)ironija. Dijana piše o tem, zakaj ne piše, Douglas pa v Štoparskem vodniku po Galaksiji piše o Štoparskem vodniku po Galaksiji.
Ja, res je. Knjigo sem bral pred 30 leti, ko je bilo računalništvo še v povojih, takrat se mi je zdelo še bolj imenitno, da je to elektronska knjiga, to se mi je zdelo res fantastično. Z zaporedjem določenih tipk si lahko dobil neko geslo, ki te je zanimalo. Takrat smo v resnici hodili še v knjižnice in brskali po listkih in karticah, da si sploh prišel do knjige. V vodniku pa je pisalo, da lahko samo z dotikom roke prideš do vseh informacij, ki te zanimajo.

S svojo posebno 'štoparsko' brisačo. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
S svojo posebno 'štoparsko' brisačo. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

To se je takrat res zdelo nekaj neverjetnega, danes pa imamo neke vrste vodnika vsi v žepu v podobi pametnih telefonov.
S to razliko, da je imel Štoparski vodnik v Štoparskem vodniku "urednika", informacije ni mogel napisati prav vsak, ampak samo dopisnik tega vodnika. Informacije so bile tako vsaj približno preverjene, kar pa za današnje medmrežje ne moremo prav trditi.

Omenjali ste številko 30 let, to očitno pomeni, da se dobro spomnite, kdaj ste knjigo prvič prebrali?
Dobro se spomnim, kako sem prišel v šolo, tisti dan smo imeli pouk popoldne, obiskoval sem tretji letnik, kar pomeni, da je bilo to leta 1992. Neka sošolka (30 let sem napačno mislil, da je bila to Nataša, a sem šele pred kratkim izvedel, da je šlo za drugo sošolko, njeno identiteto bom moral očitno ugotoviti na naslednji obletnici mature) mi je predstavila knjigo. Zanimivo je bilo, da ni šlo za Štoparski vodnik, ampak za Zbogom in hvala za vse ribe, ki je v resnici četrta knjiga v Adamsovi seriji. Knjiga se mi je zdela tako zabavna, da sem si jo izposodil in prebral, nato pa začel od samega začetka. Takrat se je sicer dalo dobiti zelo malo izvodov Štoparskega vodnika, naslednje knjige je bilo sicer lažje dobiti. Moral sem se kar potruditi, da sem dobil svoj izvod prvega dela. Nikakor se ni dalo dobiti knjige v knjigarnah, mogoče le v kakšnem antikvariatu. Menda ima ta knjiga rekord v čakanju na izvod, poznam ljudi, ki so čakali tudi deset let in več, da so prišli do izvoda prve knjige. Nato sem nadaljeval v pravem vrstnem redu.

Sorodna novica O življenju, vesolju in sploh vsem: "izgubljena" poglavja ugledala luč dneva

Dolgo čakanje je dokaz kultnega statusa knjige.
Če hočeš knjigo prebrati, pa je ni na voljo, to očitno pomeni, da je tako dobra, če so si jo vsi izposodili. Takrat je bila res tako popularna, kot so danes najbrž popularne knjige Tadeja Goloba.

Knjige ste v treh desetletjih ogromnokrat prebrali. Lahko spremljate svojo evolucijo doživljanje sporočil v 30 letih?
Gre za razvoj razmišljujočega človeka. Pri 17 letih sem bil sicer isti človek, hkrati pa popolnoma drugačen, kot sem zdaj. Bil sem precej bolj 'trapast'. Prevajalec Alojz Kodre, ki je odlično naredil slovenski prevod (zdi se mi celo boljši od izvirnika), je sam rekel, da je odraščal skozi knjige, in sicer od prve do pete. Sam pa sem odraščal s temami v knjigah. Filozofija, psihologija in religija me kot 17-letnega mulca niso zanimale in jih takrat v zgodbah zato nisem opazil, danes pa jih seveda opazim. Človek vsak dan malo napreduje. No, vsaj upamo lahko (smeh).

Ena najmočnejših asociacij na knjigo je seveda številka 42. Kako bi v 42 besedah povzeli vsebino knjige?
To je zabavna zgodba o Angležu, ki pred uničenjem Zemlje zbeži s planeta s prijateljem, ki je dopisnik vesoljske Wikipedije. Potem srečata nekdanjega predsednika Galaksije in njegovo prijateljico. Skupaj se odpravijo iskat odgovore na vprašanje o življenju v vesolju in sploh vsem.

Igra asociacij in ... Davorin Pavlica! Foto: MMC RTV SLO
Igra asociacij in ... Davorin Pavlica! Foto: MMC RTV SLO

Odličen povzetek, ki pravzaprav kaže, da je ogromno iger v igri. Junak Arthur je nekega četrtka prepričan, da mu bodo rušili hišo, v resnici pa se v ozadju dogaja rušenje Zemlje.
Teh iger je res ogromno, knjiga je zabavna prav zaradi tega. Marsikomu se morda zdi znanstvenofantastični opus, a je v resnici zabavna, ironična in hudomušna pripoved o stanju sveta. V zgodbi se svet na žalost uniči že v tretjem poglavju (smeh). Sicer pa dela preslikavo na svet, družbeno ureditev in mišljenje ljudi. Ko je Douglas te knjige pisal pred 40 leti, svet ni bil prav veliko drugačen, ljudje smo se še vedno pehali za malimi zelenimi papirčki (čeprav so danes res bolj virtualni). Pohlep nas še vedno žene naprej. Šef buldožeristov v drugem poglavju reče, da je treba narediti obvoznico v imenu neizmernega napredka, ta napredek nas ves čas žene, žene in žene. Zdi se mi, da bi lahko enkrat rekli 'dovolj je, lahko malo nehamo.'

S katerim likom se najbolje identificirate?
Odvisno od dneva (smeh). Danes sem kar navaden Arthur Dent. Največkrat kolebam med Arthurjem in Fordom Prefectom. Predsednik Zaphod mi je kar zabaven, malo preveč me spominja na kakšnega nekdanjega predsednika in mi ni tako priljuden. Marvin mi je včasih zabaven, v resnici pa so mi njegove enovrstičnice po navadi bolj boleče. On ve vse v življenju, večkrat se zgodi, da bi Marvin lahko rešil zadevo, a ga vsi utišajo 'ti si samo robot in nimaš pojma', v sebi pa ima pamet vsega vesolja, a ga nekako ne izkoristijo.

Lik Arthurja je seveda primeren, ker za bralca prinaša izhodiščno točko, lik Marvina pa je v filmski adaptaciji prav poseben s prepoznavnim depresivnim glasom Alana Rickmana.
Ko sva že pri filmu, Alan Rickman in Martin Freeman sta eni od redkih svetlih točk filma. Vsaj večina brisačarjev leta 2005 nismo bili prav navdušeni nad filmom, čeprav smo se ga vsi veselili. Vizualno je bil sicer zabaven, a predvsem smo upali, da bo več nadaljevanj. Ko pa so zmešali večino prve knjige, malo tretje in četrte v en sam film, je bilo jasno, da ta zgodba ne bo šla tako daleč, kot bi si navdušenci želeli. Najbolj grenak priokus je pustilo to, da ne bo nadaljevanja in da ne bo uspešna franšiza. So pa sami krivi, ker se niso držali scenarija knjig. Res pa je, da se niti Douglas ni držal svoje časovnice. Štoparski vodnik je najprej izšel kot radijska igra, v drugi sezoni gredo po sledeh druge knjige, Trilian pa se nekako izgubi. Ko je dobil pogodbo za izdajo knjige, je zgodbo zamenjal, da je bila bolj berljiva in zabavna. Rdeča nit knjižne različice se bere veliko lepše kot radijska različica.

Pavlica je zaprisežen tekač. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Pavlica je zaprisežen tekač. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Douglas je pred prebojem nekaj časa delal pri ustvarjanju serije Monty Python. Vam je tovrstni humor zelo blizu?
Do Montyja Pythona sem prišel prek Nadrealistov, ki so bili neke vrste jugoslovanska verzija tega absurdnega humorja. Oni so vse skupaj lokalizirali na Balkan. Predvsem ljudje v svetu marketinga so Adamsa v ZDA prodajali kot naslednike Montyja Pythona. Ni se prijel, dokler v reviji Rolling Stone niso reklamirali Štoparca z nekaj citati slavnih Angležev. Zapisali so, da bo prvih 3000 ljudi, ki bodo napisali razglednico, dobili brezplačni izvod knjige. To se je zgodilo, ko je napisal že drugo knjigo, ki pa v ZDA ni bil takoj velika uspešnica, založniki so se morali tako kar potruditi, da je uspela. Pomagalo je tudi to, da so na javnem radiu začeli vrteti radijsko igro in knjiga se je kar naenkrat znašla na lestvici najbolj prodajanih knjig, in to v ZDA šteje največ.

V začetku so si knjige sledile zelo hitro.
Načrt je bil, da bo Douglas napisal eno knjigo, ki bi vključevala obe prvi sezoni radijske igre. Že ptički čivkajo, da je imel težave z roki kot marsikateri drug pisatelj. Založnik ga je poklical in vprašal, koliko ima napisanega. Ko mu je dal odgovor, je dobil navodilo, naj zaključi poglavje, mopedist pa bo čez pol ure prišel po rokopis. Tako je bil prisiljen v zaključek, zato je bila prva knjiga res kratka. Je pa dobro, saj se hitro prebiješ skozi knjigo. Načrtovano je bilo, da bo potem izšla še ena knjiga, nato pa so ga majhni zeleni kosi papirja vedno znova prepričali o nadaljevanju. Sam pravi, da mu je druga knjiga najbolj všeč, kar pa se mene tiče, gre kakovost po vrstnem redu izhajanja.

Zelo rad ima glasbo, pred desetletji je deloval tudi kot glasbeni menedžer. Foto: Primož Zanoškar
Zelo rad ima glasbo, pred desetletji je deloval tudi kot glasbeni menedžer. Foto: Primož Zanoškar

Pri metazgodbah je seveda zabavna ponovna gradnja Zemlje. Bi vi sami kaj na novo zgradili v svojem življenju?
To pa je težko vprašanje ... V bistvu ne! Če bi si lahko v preteklost poslal kakšno sporočilo, bi si najbrž svetoval, naj si bolj temeljito in vestno umivam zobe (smeh).

Ko pa sva pri gradnji in ohranjanju Zemlje, to je Douglasa zelo zanimalo, saj se je ukvarjal tudi z vprašanjem izumiranja živalskih vrst. Od takrat je minilo skoraj pol stoletja, zdi pa se mi, da se danes vendarle bolj zavedamo tega krhkega ravnovesja. Ne nazadnje se pred nami dogaja šesto množično izumiranje vrst, za katero pa je kriv človek.
Zadnjih nekaj let se o tem res govori malo bolj na glas, vedno bolj prihaja v našo zavest. Žal mi je, da v resnici to ni prišlo do večine, še bo treba ponavljati, da se to res dogaja. Preveč ljudi misli, da je to laž. S knjigo Zadnja priložnost, ki je fantastičen potopis izumiranja nekaterih živalskih vrst, je Adams to odlično popisal. Od vseh njegovih knjig, ki niso v Štoparskem opusu, mi je prav ta daleč najbolj všeč. Knjiga je zabavna, veliko je prigod in zabavnih štosov, ki se dogajajo njemu in znanstveniku Marku Carwardinu, ki ga spremlja na tej poti. Dobro predstavi, da smo za večino stvari, ki se dogajajo planetu, krivi prav mi sami.

Sorodna novica Največje breme predstavlja tišina, če ne govoriš o težavah, jih nosiš naprej

V rubriki Štafeta vprašanje zastavlja zadnji gost. V prejšnji epizodi je gostovala Erica Johnson Debeljak, ki vas sprašuje, ali imate zaradi Štoparca kakšno posebno brisačo?
Eno z napisom DNA − Douglas Noel Adams in s koordinatami Innsbrucka, kjer se je mu porodila idejo za knjigo, drugo pa imam s seboj. Dobil sem jo od prijateljic še iz časa Rock Otočca, kjer smo imeli poseben štos z ANTLO. Za enega od rojstnih dni sem dobil original antlo, kot se po zasavsko reče brisači. Pravi štopar vedno ve, kje ima svojo brisačo.

Vsakega gosta na koncu vprašam, zakaj je vedno brati.
Z branjem vidiš svet, ki ne živi le v novicah in družbenih medijih. Dobro je brati, da se lahko umakneš sam vase, premišljuješ o stvareh in o življenju, vesolju in sploh vsem.

Spomin, ko je bil del Žrebcev, ki so bili del oddaje TLP. Foto: Matjaž Slanič
Spomin, ko je bil del Žrebcev, ki so bili del oddaje TLP. Foto: Matjaž Slanič

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v kateri je govor še o naslednjih temah:
− Najpogostejša vprašanja, ki se povezujejo s knjigo.
− Ustvarjanju podkasta Opravičujemo se.
− Razlog, da je Pavlica prebral knjigo Zakaj ne pišem.
− O bogu dežja.
− Katere knjige ni prebral, pa vsi mislijo, da jo je že prebral.
− Branje originalne knjige.
− Razlike med knjižnimi in filmskimi adaptacijami.
− O enem koraku nazaj in dveh naprej.
− Douglasova avantura v Innsbrucku.
− O sprehajanju po mestu s knjigo v roki.
− Ali bo sam kdaj napisal knjigo.
− Kako pogosto teče.
− Ustvarjanje portala ŽVPL.
− Gostovanju v oddaji TLP kot Žrebec.
− Glasbeni karieri.
#PohvalaNaDan