Anže Lanišek ni ljubitelj sušija, toda zaradi tega ne bo lačen

Če se ne bo zgodilo kaj nepredvidljivega, bo Anže Lanišek že ta konec tedna v Saporu, kjer bodo od petka do nedelje naslednje tri tekme najboljših smučarskih skakalcev, izboljšal svoj točkovni rekord v svetovnem pokalu. Zdaj jih ima že 872, le 64 manj od bere iz celotne prejšnje zime. Pred današnjim odhodom na Japonsko je 26-letni Domžalčan povedal marsikaj zanimivega tudi za Slovenske novice.

Zanimivo, da ste bili kljub spremenljivim razmeram, ki so v nedeljo krojile razplet v Zakopanah, v vrhu najboljši štirje skakalci iz svetovnega pokala.

»Ne vem, ali je bilo to zgolj naključje, se je pa res tako razpletlo. Zase lahko rečem, da bi bil kljub manjši napaki, ki se mi je prikradla v prvi skok, v uvodni seriji uvrščen višje, če bi bile razmere normalne. Ker pa niso bile, so me nekoliko bolj kaznovale. A se z vetrom nočem obremenjevati. Vedeli smo, kakšno tekmo lahko pričakujemo.«

Za finalni skok, ki vas je z 10. mesta ponesel na četrto, ste dejali, da je bil eden od vaših boljših v sezoni.

»Bil je miren in tekoč, imel je vse. Vesel sem, da sem po prvi seriji, v kateri mi nastop ni uspel optimalno, ostal miren. V preteklosti so me znale malenkosti hitro razjeziti. Zdaj me takšne stvari ne vržejo več iz tira, uspe mi ostati zbran. Veseli me, da ohranjam stanovitnost v skokih, kar sem v preteklosti najbolj pogrešal. To mi uspeva tudi s pomočjo domačih, prave podpore sem deležen tudi v ekipi, za kar sem vsem zelo hvaležen.«

Vseskozi ponavljate, da greste iz dneva v dan, iz skoka v skok in iz tekmo v tekmo. Mar vam misli nikoli ne uidejo naprej, denimo, k boju za veliki kristalni globus ali SP v Planici?

»Seveda se tudi zalotim, ko se začnem (pre)hitro spogledovati z zmago ali rumeno majico. Takrat moram stopiti korak nazaj in pogledati širšo sliko. Bil sem že med deseterico, tako blizu vrha pa še ne. V preteklosti je moje skakanje precej bolj nihalo, zato sem srečen, da že od vsega začetka tekmujem na tako visoki ravni.«

Ali imate koga, ki vas v pravem trenutku potegne nazaj?

»Pred kakšnimi petimi, šestimi leti, ko se je v mojem življenju zgodila velika sprememba, sem začel delati s terapevtko Meto. Imam pravo podporo, je pa to dolgoročen proces.«

Kam bi pri podpori umestili klubskega trenerja Aleša Selaka iz SSK Mengeš?

»Aleš mi je kot drugi oče. Veliko je naredil zame, slišiva se po vsaki tekmi, vendar se zdaj ne pogovarjava glede tehnike. Pred kratkim sem ga obiskal, sem ter tja mu kaj svetujem tudi za njegove mlajše varovance. Imava lep odnos in vsekakor igra pomembno vlogo v mojem življenju.«

Kaj si obetate od preizkušenj v Saporu?

»Lepo, da bomo po treh letih spet tekmovali na Japonskem. Moram reči, da se že veselim tamkajšnjih preizkušenj, skakalnica mi je zelo všeč, upam, da se v tem času ni spremenila. Kot jo imam v spominu, te zna v drugem delu res odnesti daleč.«

Na tamkajšnji napravi Okurajama vam je pred leti na tekmi za celinski pokal že uspel izjemen polet, kajne?

»No, ni šlo ravno za polet. Uradno je bil skok dolg 146,5 metra, čeprav so tisti, ki so ga videli, rekli, da je bil daljši – vsaj 150 m.«

Kako vam je sicer všeč Japonska?

»Zelo. Kar sem imel priložnost videti, mi je bilo všeč. Kar zadeva hrano, pa moram reči, da nisem ravno ljubitelj sušija. A po drugi strani tudi ni tako slab, da ga ne bi mogel jesti in da bi bil zato lačen.«