Trema in strah

Danes je torek, 11. maj. Večer je. Mularija še ne spi popolnoma. Danes pišem iz postelje. Nisem ta prava, zato sem naredila izjemo in pišem iz napol ležečega položaja. Tega načeloma ne delam. Ne maram pametne elektronike v spalnici, ker verjamem, da ni dobro za spanec. Tudi telefona nimam več v spalnici, kaj šele ob svoji glavi, saj verjamem, da seva in da ni dobro zame. Spalnica je zame prostor miru in počitka. Čim manj stvari v spalnici, pod posteljo še manj, nič, če se da. Odkar smo se preselili, poskušam čim bolj izčistiti stanovanje, ga izpiliti, da ne bo več nepotrebnih stvari in navlake. Kadar mi kakšna keramika po nesreči pade na tla in se razbije, sem prav vesela, da je ni več med nami, in z največjim zadovoljstvom jo vržem v smeti. Nekatere stvari dam v smeti, druge dam naprej, tretje recikliram, samo da je manj in manj stvari v stanovanju. Rada imam načelo »manj je več«. Tudi pri igri. Igralec ima lahko goro teksta, če tega ne zna povedati, in če mu gledalec ne verjame, je bolje, da ne govori. Lahko pa se samo pojavi na odru, strmi v publiko in je enostavno magnet za občinstvo. Zame najlepši moment na odru je bil, ko sem se s publiko zlila v eno zmes.

Imela sem monolog, ki je bil dolg tri strani. Igrala sem v predstavi Predtem/potem, ki jo je režiral Sebastijan Horvat. Monolog sem morala povedati iz zelo okornega, komaj premikajočega se govora v najhitrejšo verzijo govora. Na koncu monologa je zazevala tišina. Jaz in publika smo bili na istem oblaku. Bilo je magično. Te dneve prebiram knjigo The Empty Space (Prazen prostor), ki jo je napisal znani, zelo priznani ter cenjeni režiser Peter Brook. Pravi: »There is no doubt that a theatre can be a very special place.« (Ni dvoma o tem, da je lahko teater zelo poseben prostor.) Strinjam se z njegovo izjavo. Na odru se čas ustavi in začne potovati pod tempom predstave. Kot igralec padeš v časovnico predstave in postaneš lik, ki ga igraš. Velikokrat me vprašajo, ali imam tremo. Seveda jo imam, vedno. Spomnim se svojega prvega nastopa, ko sem kot šestletna deklica čakala za črno zaveso. Imela sem plesni nastop. Spomnim se, kako me je bilo strah, kako močno mi je bilo srčece, kako sem bila vznemirjena. Takrat še nisem ločila treme od strahu, ki hromi. Trema je dober strah, ker pomeni, da ti ni vseeno za igro, za nastop. Adrenalin se začne pretakati po žilah, pleše po tvojih notranjih organih in pulz srca ti začne nabijati. Potem stopiš na oder in si tam. Igraš. Trema ne hromi. Strah, ki hromi, ta je nevaren. Nevaren za posameznika, nevaren za ljudstvo. Vsi vemo za zgodovinske osebnosti, ki so s strahom manipulirale in dosegle svoje cilje, ki še danes odmevajo v svoji srhljivosti. In vsi smo se že znašli v situaciji, ko nismo znali izustiti ene same besede, kaj šele stavka. Meni se je to velikokrat dogajalo, še zdaj včasih otrpnem in sem raje tiho. Ali me tako preseneti izjava, da ne znam odgovoriti, ali pa enostavno otrpnem. Zamrznem. Na odru tega nisem nikoli doživela. Doživela sem »black out«, kar pomeni, da sem popolnoma pozabila vse. Kje sem, kdo sem in kaj je moj tekst. Govorimo o sekundi, največ dveh, a meni se je zdelo kot večnost. Ni me zagrabila panika, samo prepustila sem se odru in nadaljevala v duhu spomina na zadnje besede, ki sem jih kot lik izrekla. Bilo je v redu, nobene katastrofe, predvsem pa ne panike. Na odru sem mirna. Zunaj odra ne. Zdaj se učim, da tudi zunaj odra obstaja mir, kjer se počutim dobro. Včasih podležem strahovom in takrat mi najbolj pomaga, da grem na sprehod. Gibanje, premikanje mi pomagata, da kot sokol izostrim svoj fokus in se ne prepustim plesu demonov. Opazujem naravo, poslušam ptice in se odmaknem stran od ljudi. Večkrat rečem: Najlažje je igrati, težje je živeti.

Zunaj piha veter, skozi priprto okno mi pošilja sporočilo, da prihaja slabo vreme. Sprememba vremena vsekakor. Iz otroške sobe se že sliši smrčanje. Popadali so na fronti. Postaja mirno. Rada imam del večera, ko začneta prevladovati tišina in mir. Preberem še sama par strani knjige The Empty Space, potem pa tudi jaz padem na fronti in zasmrčim kot medvedka.

IG profil: @kapunalja