Vidni osamosvojitelji spet sprejeli odlikovanja, ki so jih leta 1993 vrnili

Junija 1993 so namreč vidni osamosvojitelji – Igor Bavčar, France Bučar, Janez Janša, Jelko Kacin, Lojze Peterle in Dimitrij Rupel – v pismu takratnemu slovenskemu predsedniku Milanu Kučanu sporočili, da vračajo prejeta odlikovanja Zlati častni znak svobode RS. 

To so storili, kot so zapisali takrat, zaradi poskusov razvrednotenja slovenske samostojnosti in vse glasnejših pobud za oživljanje nekakšne nove Jugoslavije. Znak in listino so nato tudi fizično vrnili.

Zdaj je predsednik republike Pahor, kot so zapisali v njegovem uradu, v luči obeleževanj 30. obletnice ustanovitve, obrambe in mednarodnega priznanja Republike Slovenije po dialogu z omenjenimi prejemniki zlatega častnega znaka svobode vzel na znanje, da so v duhu spoštovanja države in njenega dostojanstva pripravljeni sprejeti odlikovanja, ki so jih vrnili leta 1993.

Ob tem v Pahorjevem uradu tudi navajajo izjavo odlikovancev: "Ob jubileju osamosvojitve smo glede na vse okoliščine nastanka naše države in žrtve, ki so bile zanjo žrtvovane, v dialogu s predsednikom RS izrazili pripravljenost, da sprejmemo vrnjena odlikovanja s spoštovanjem do slovenske države. Zadovoljni smo, da je predsednik republike Borut Pahor sprejel predlog, da se v tej luči zdaj to zgodi."

Na današnji slovesnosti so odlikovanja sprejeli Bavčar, Janša, Kacin, Peterle in Rupel, v imenu pokojnega Bučarja pa njegov sin.

Po besedah predsednika osamosvojitvene vlade Lojzeta Peterleta, je slovenska samostojna država sad narodove volje, slovenske pomladi, žrtev junakov in milosti. Ob današnjem ponovnem prejemu odlikovanj se je predsedniku Pahorju zahvalil v imenu vseh odlikovancev. "Zahvalil bi se mu za vse poklone slovenski osamosvojitvi, za praznični duh ob 30-letnici, ki jo letos zaključujemo. Zahvalil bi se mu tudi za to, ker je bil predsednik vseh Slovencev," je poudaril. Odlikovanja po njegovih besedah jemljejo kot pozornost do celotne Demosove vlade. "Še posebej pa se poklanjajo tistim, ki jih danes ni več med nami, torej skoraj tretjini Demosove vlade," je dejal. Želi si, da bi bila Slovenija cela, nedeljena, zdrava in vesela.

Kučan ob vračilu odlikovanj presenečen, Pirc Musarjeva meni, da vračilo ni primerno

Milan Kučan je v odzivu na predsednikovo vračilo odlikovanj zlati častni znak svobode predstavnikom slovenske osamosvojitve izrazil presenečenje. Kot meni, današnje dejanje ne more izbrisati dejstva, da so bila odlikovanja vrnjena državi in argumentacije za vrnitev.

Po mnenju Kučana namreč ne more izbrisati argumentacije za vrnitev odlikovanj, ki je jasno govorila o poskusu politične destabilizacije države in ki je svoje nadaljevanje dobila z razkrivanjem trgovine z orožjem. "Ne more zabrisati njihovega takratnega hotenja zanikati rezultate predsedniških volitev," je napisal v odzivu.

Kot je dodal, ni nikdar dvomil v utemeljenost odlikovanj, ki jih je šesterici vročil za njihov prispevek k osamosvojitvi Slovenije. Predpostavlja pa, da predsednikova odločitev o ponovni vročitvi zlatega znaka svobode pomeni tudi zavračanje in odrekanje argumentom, s katerimi so odlikovanje vrnili. "Verjamem, da je predsednik prebral pismo, s katerim so utemeljevali vrnitev in ki je bilo priloženo Bata vrečki z odlikovanji, preden se je odločil za vrnitev odlikovanj," je še navedel Kučan.

Nataša Pirc Musar, ki bo kmalu prevzela Pahorjev položaj, pa je do predsednikove poteze kritična. "Z vrnitvijo so izkazali odnos do države, ne do tistega, ki ga izroči. Menim, da vračilo ni primerno dejanje za izkaz nestrinjanja s trenutnimi političnimi razmerami. Ne vidim ovir za spoštovanje volje odlikovancev, ki so si premislili. Sama bi jim vrnitev omogočila, ponovna svečana podelitev pa je neprimerna. Naša država bo pod mojim vodenjem usmerjena v prihodnost," je zapisala. 

Kaj piše v pismu?

Pismo vidnih osamosvojiteljev Kučanu lahko sicer danes najdemo na spletu. Odgovora podpisniki takrat niso dobili, so pa bili deležni očitkov, da ne spoštujejo institucije predsednika države. Podporniki podpisnikov menijo, da je zgodovina kasneje navedbe pisma - potrdila. 

V pismu sicer med drugim piše: "V Sloveniji danes deluje močna skupina vplivnih ljudi, tudi v vladajočih strankah in na vodstvenih položajih, ki so narodnostno, sorodstveno, politično ali ekonomsko vezani na bivšo Jugoslavijo in so naklonjeni njeni oživitvi. Po drugi strani pa se skuša boj Slovencev za samostojnost celo kriminalizirati. Nekateri visoki uradniki dokazujejo, da je JLA ves čas agresije in vse do umika iz Slovenije delovala legalno, kar postavlja vprašanje, kako sta potem delovali slovenska vojska in policija, ki sta se agresiji uprli. Visoki oficirji JLA, ki so dolga leta delovali proti samostojni Sloveniji, junija 1991 pa grozili Sloveniji z uničenjem, prejemajo danes akontacije vojaških pokojnin, ki presegajo primerljive plače v slovenskem gospodarstvu. Nekaterim, ki celo državljanstva nimajo, je bil omogočen celo odkup stanovanj za desetino realne vrednosti, tako da so jih lahko potem prodali in si v Beogradu kupili vile, posamezniki celo s krediti, najetimi v naših bankah, ki jih ne bodo najbrž nikoli odplačali."

Kučanu so očitali, da je v tako imenovani prisluškovalni aferi politično legitimiral tudi nacionalno izdajo in s tem pomagal vzpostaviti model obnašanja, v katerem skupni nacionalni in državni interesi ne uživajo ustreznega varstva in zaščite kot v vseh normalnih državah. 

Pa tudi, da zagovarja tiste, ki so po Markovičevem zakonu pospešeno lastninili osvobojeno Slovenijo: "Danes so tudi mnogi Vaši nekdanji tovariši iz CK ZKS bogati delničarji in podjetniki, medtem ko brezposelnost raste in okradena podjetja propadajo. Nastajajo pa vzporedna podjetja, nekdaj skupni kapital se brezplačno preliva, skriti in oprani denar pa se iz tujine vračata domov in kupujeta stečajno maso. Ob tem se še najde kdo iz nekdanje (in večinoma tudi sedanje) politične elite, ki potem razlaga, da so to predvsem posledice osamosvojitve."

Zmotil jih je tudi način podeljevanja odlikovanja za zasluge pri osamosvojitvi: "Ko je šlo za podelitev tega odlikovanja tistim, ki so z velikim osebnim tveganjem in v smrtni nevarnosti dejansko prispevali k osamosvojitvi Slovenije, je bila izbira izredno stroga. (...) Potem pa ste podelili najvišjo stopnjo, zlati častni znak svobode, dr. Ljubu Bavconu, ki je bil dolgoletni člen povojnega represivnega režima in sotvorec boljševistične jugoslovanske in slovenske kazenske zakonodaje, na podlagi katere je gnilo v jugoslovanskih in slovenskih zaporih nešteto političnih zapornikov. (...) Zlati častni znak svobode ste podelili tudi dr. Janku Pleterskemu, ki je dejavno sodeloval pri zaustavljanju in zaničevanju osamosvojitvenih procesov v Sloveniji."  Zahtevali so pojasnila, zakaj so bila odlikovanja podeljena dr. Bavconu in dr. Pleterskemu, svoja pa vrnili.

Pahorjev predhodnik: Pravica odlikovancev je, da znamenje časti vrnejo, če jim je pod častjo, da bi ga nosili

Politično dogajanje je bilo takrat sicer nadvse vroče, še posebej zaradi prisluškovalne afere, ki velja za prvo pravo politično afero v samostojni Sloveniji z vsem, kar sodi zraven: domnevnim prisluškovanjem telefonskim pogovorom, temačnim zakulisjem tajnih služb, s pridihom visoke politike ...

Navedbam osamosvojiteljev v pismu se je takrat po robu glasno postavil takratni predsednik Združene liste socialnih demokratov Janez Kocijančič. Gre za današnjo stranko SD, ki jo je leta vodil prav Borut Pahor, ki torej danes miri strasti iz preteklosti. 

"Pravica odlikovancev je, da znamenje časti vrnejo ali zavrnejo, če jim je pod častjo, da bi ga nosili," je takrat poudaril Kocijančič, ob tem pa zavrnil neupravičene obtožbe, "ki se v več točkah nanašajo na stranko Združene liste ali njene predhodnice".

Glede prisluškovalne afere je dejal,  da v ravnanju člana tedanjega predsedstva Slovenije ni šlo za nacionalno izdajo. "Nihče razen pravosodnih organov nima pravice uporabljati tega izraza, kot da bi šlo za izvršeno dejstvo. Prisluškovanje je bilo v celoti sporno," je pojasnil in ocenil, da gre za laži, podtikanja in namigovanja, ki jih nekateri na ta način želijo spremeniti v resnico.

Glede pobud za oživljanje nekdanje Jugoslavije, o katerem tudi govori pismo, je omenjena abstraktna močna skupina vplivnih ljudi, tudi v vladajočih strankah in na vodstvenih položajih, ki so narodnostno, sorodstveno, politično ali ekonomsko vezani na bivšo Jugoslavijo in so naklonjeni njeni oživitvi. Kocijančič je protestiral proti takim oznakam. Ostro je obsodil tudi napad na dobitnika zlatega častnega znaka svobode dr. Ljuba Bavcona in dr. Janka Pleterskega. "To sta neodvisna strokovnjaka, ugledni osebnosti doma in v tujini, ki si z ničemer nista zaslužila takih oznak," je rekel. "Tako pisanje izraža izjemno nizko raven piscev in podpisnikov," je menil.

Afera afer

Še pred osamosvojitvijo je tedanji Vis (Varnostno informativna služba) spremljal telefon člana slovenskega predsedstva Cirila Zlobca. To se je sicer razvedelo šele pred volitvami leta 1992, ko je prišel na dan podatek, da je Zlobec italijanskemu veleposlaniku zaupal datum slovenske osamosvojitve.

Izbruhnila je prisluškovalna afera, v kateri je politika – in to pred volitvami – mesece javno prala umazano perilo, se spraševala, komu se je prisluškovalo, kako in zakaj, vprašanja pa so imele posledično tudi tuje države. Med še zlasti izpostavljenimi akterji sta bila v tej zadevi Bavčar, ki je bil notranji minister, in Janša kot obrambni minister. "Izkazalo se je, da je varnostno-informativna služba v času pred osamosvojitvijo prisluškovala bistveno večjemu številu oseb, kot je bilo znano javnosti (med njimi tudi tujim veleposlaništvom), za to pa je vedel cel kup pomembnih politikov in funkcionarjev – predsednik predsedstva, predsednik vlade, predsednik skupščine, obrambni minister in tričlanska skupina komisije za nadzor nad delom VIS. To ni bilo pretirano v nasprotju z ustavo in zakoni. Komisija za nadzor nad delom VIS, ki se je v to poglobila dobro leto pozneje, pa je upoštevala še nekatere dodatne prvine, predvsem ustavna določila in nadrejenost človekovih pravic in svoboščin. Zato je komisija sprejela sklep, da VIS v nekaterih primerih ni spoštovala ustavnih norm oziroma je delovala v nasprotju z zakoni," so o zadevi takrat pisali v Dnevniku.

Glede prisluškovalne afere je sicer Milan Kučan v intervjuju za Mladino novembra 1992 dejal, da je bil čas od plebiscita do razglasitve samostojnosti čas, ko je bila varnost Slovenije najbolj ogrožena, in čas, ko je bilo treba zavarovati uresničitev plebicita. Plebiscitna odločitev se je morala zavarovati z vsemi sredstvi. V precejšnji meri je bila prav zasluga dobre obveščenosti o namerah zvezne vlade, predsedstva SFRJ in JLA tisto, kar je v slovenski vojni preprečilo večje število žrtev. Informacije so pomagale preprečiti katastrofo, ki bi se sicer lahko zgodila. Treba je upoštevati, da je čas vojne drugačen od miru, to pa se v razpravah pogosto pozablja. Po njegovem mnenju pa tudi čas volilne kampanje ni najbolj primeren. Gre namreč tudi za interes in ugled naše mlade države. Če je bilo kaj storjeno narobe, kar je dopuščal, potem bi bilo to treba urediti v institucijah te države, ne pa s škandali v javnosti, ki so prizadeli integriteto mnogih ljudi. Škandal je ogrozil tudi avtoriteto in integriteto naše države, je med drugim dejal Kučan.

O prisluškovalni aferi je takrat razpravljal tudi DZ, ki je s sklepom, da je VIS takrat delovala v skladu z interesi države, končal razpravo o t. i. prisluškovalni aferi. Se je pa ta odločitev kasneje znašla v rokah komisije državnega zbora za nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb.

Afera takratnega političnega prostora ni pomirila, ne očistila. V Delu je komentator ocenil, da bi lahko z malo cinizma zapisali, da bo ena največjih slovenskih državnih afer tista, ki bo zatrdila, da je bilo grešno, da smo se sploh osamosvojili. Pa tudi: "Če so vse "državotvorne" afere po nepotrebnem transparentne in javne, se skuša one druge tako ali drugače utišati, ker v nasprotju s prvimi pričajo o korupciji, zlorabah funkcij in o vsem, o čemer imajo pravico vedeti državljani. Ali naj bi jo vsaj imeli."