V 91. letu se je poslovil Dušan Porenta. Novico o smrti glasbenika, skladatelja in aranžerja zabavne glasbe, ki je pisal glasbo za radio in televizijo ter kot skladatelj sodeloval na različnih festivalih, je sporočila njegova vnukinja Pia.
Porenta je že v zgodnjih najstniških letih izgubil vid, kar ga je zaznamovalo za celo življenje. Tako se je zelo zgodaj spoznal z Zavodom za slepo in slabovidno mladino, kjer se je med drugim učil tudi glasbo. Ker si klavirja doma niso mogli privoščiti, se je zadovoljil s harmoniko, a mu učenje na začetku ni šlo zlahka. Zares se mu je odprlo, ko se je začel učiti pri učitelju harmonike Antonu Semeju, ki mu je s svojim pristopom ne le pomagal usvojiti glasbeno znanje, ampak tudi vzbuditi željo po komponiranju.
Njegove skladbe so prepevala številna znana imena slovenske glasbe Berta Ambrož, Majda Sepe, Jožica Svete, Braco Koren, Meta Malus, Oto Pestner, Edvin Fliser in drugi. Skladba Trideset let, za katero je prispeval glasbo in besedilo, je leta 1971 na festivalu Slovenske popevke v pevski izvedbi Ota Pestnerja zasedla prvo mesto in se vpisala med klasike. Otroci morja, za katero je prispeval glasbo, besedilo je dodal Dušan Velkaverh, izvajal pa jo je Edvin Fliser, je leta 1972 dosegla odlično tretjo nagrado občinstva skupaj s pesmijo Ljubljanski zvon. Istega leta so bili Otroci morja najbolj predvajana skladba leta.
Poleg glasbe za festivale, radio in televizijo je svojo sled pustil tudi v narodnozabavni glasbi. Za Beneške fante je napisal skladbe Na Beneškem, Srečna bodi z menoj in Mi, veseli Benečani. Pisal je tudi za Ansambel Dorka Škaberneta in Ansambel Mihe Dovžana. Vsaka njegova skladba je drugačna od druge, najbolj pa je cenil tiste, ki so bile ustvarjene na mah. Njegova glasbena pot je ubesedena v knjigi Ustvarjalnost ne pozna teme, Staneta Padežnika (2000), ki služi kot dokaz, da slepi in slabovidni ne poznajo ovir.
KOMENTARJI (1)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.