Branko Cvejić: Da pa se v nečem zares realiziraš, moraš porabiti vse življenje
Leta 1975 so na beograjski televiziji, ki jo je takrat gledala vsa Jugoslavija, začeli predvajati nadaljevanko Grlom u jagode. Slovenci smo jo po(ne)srečeno prevedli Na vrat na nos. Simjanovićeva nežna, danes že zimzelena glasba je nekaj mesecev zapored enkrat na teden v dnevne sobe po vsej državi popeljala gledalce v težavni svet odraščanja Bumbarja, Boca, Goce, Mikija in Ušketa.
Liki so se, tako kot stripovski junaki Alan Ford, Batman ali Peter Pan, takoj priljubili mladim in malo manj mladim. Njihove nadobudne misli in duhovite – poučne – replike pa so postale del besednjaka najstnikov od Triglava do Vardarja.
Branko Cvejić, ki je leta 2006 obiskal Ljubljano na povabilo organizatorjev gledališkega festivala Ex Ponto, je igral Baneta Bumbarja, debelušnega nerodno naivnega mladeniča, ki se mu med odraščanjem posreči le malokaj ali tako rekoč skoraj nič. Da pa v enem od zadnjih delov le odraste, mu pomagajo njegova družina (mama Olivera Marković, oče Danilo Bata Stojković in babica Rahela Ferari) in nekaj zvestih prijateljev (Miki Manojlović, Bogdan Diklić, Aleksandar Berček, Đurđa Cvetić). Bane na koncu serije diplomira in odraste – »postane človek«.
Prva priložnost Na vrat na nos
Cvejić, danes direktor Jugoslovanskega dramskega gledališča (JDP), se v trenutku, ko se v avli hotela Slon usede v naslonjač, zasmeje prav tako, kot se je smejal Bane Bumbar. Naroči kavo in potarna, da je pred tremi meseci po štiridesetih letih opustil kajenje. »Muka, absolutna muka!« potarna, »zdravnik mi je zaukazal 'zdaj ali nikoli', in ker sem imel precej resne težave z zdravjem, sem ga nemudoma ubogal. Nisem si pomagal ne z obliži, ne z žvečilkami, ne z napitki. Po moško sem odnehal,« se zasmeje.
Je Beograjčan. Datum rojstva zamolči in navrže, da je rojen v prvi polovici dvajsetega stoletja. »V centru mesta, mestni občini Vračar, zraven drsališča, na katerem se je drsanja učil tudi Bumbar. Danes ima Beograd več tako imenovanih centrov, takrat pa je to bil Vračar. Ni bilo barov, edini, v katerega smo vsi zahajali, se je imenoval Poslednja šansa.« Njegova prva resna igralska »šansa« pa je bila prav vloga Baneta Bumbarja v nadaljevanki Na vrat na nos.
»Ko smo jo snemali – in pretežno smo jo snemali v Beogradu – smo nekako pričakovali, da bo všeč Beograjčanom. Niti v sanjah si nismo mogli predstavljati, da bo postala popularna tudi v Ljubljani, Zagrebu in Sarajevu. Ne nazadnje bi Hrvati in Bosanci rekli, ja, snemali so jo na pretežno beograjskih lokacijah. Slovenci bi lahko pripomnili, kaj pa ima Kalemegdan, česar Tivoli nima?! Ampak saj takrat to niti ni bilo pomembno. Še danes pa se mi zdi zanimivo, kako so jo vsi vzeli za svojo. Od takrat je minilo že več kot trideset let in gledalci se je, ko jo nacionalne in regionalne televizije uvrstijo na program, vedno znova razveselijo. Postala je zimzelena.«
Kultna? »Njeno kultnost, če ji lahko tako rečemo, smo prvič zaznali, ko so se ob koncu devetdesetih ljudje začeli množično izseljevati iz Beograda po Evropi, ZDA in Avstraliji. Ko so jih obiskali svojci, so jim naročali, naj jim prinesejo videokasete serije Na vrat na nos, ki je takrat še ni bilo mogoče dobiti na DVD-ju.Tisti, ki jo je imel doma, jo je presnel in razpečeval. Tako smo mi doživeli njeno kultnost.«
Nostalgija za lepšimi časi
Nam je všeč zato, ker zbuja občutek nostalgije, ker so bili takrat lepši časi? »Ne vem. Edini iz ekipe sem nasprotoval, ko so jo hoteli po nekaj letih znova predvajati, čeprav sem vedel, da bom imel od vnovičnega predvajanja denarne koristi. Obenem sem se bal, da nova mladina serije enostavno ne bi razumela. Pa jo je. In razume jo tudi današnja mladina. Ja, in gre tudi za nostalgijo …« Branko Cvejić vzame v roke papirnato vrečko s sladkorjem.
»Kot nekdanji kadilec sem navajen, da imam vedno nekaj po rokah,« se opravičuje. Do konca pogovora iz nje naredi letalo. Kaj je za Branka Cvejića jugonostalgija? »Hm … Jugoslovansko dramsko gledališče je pogosto gostovalo v Sloveniji … Potem pa je po letu 1991 nastal skorajda desetletni premor … Dokler ena od naših predstav, Sod smodnika, s katero smo gostovali po različnih festivalih, ni postala izredno zanimiva tudi za slovenske odre … Povabili so nas, da jo uprizorimo v Cankarjevem domu. Na pot smo se odpravili z avtobusom. In ta avtobus je bil prvi, ki je iz Beograda pripotoval v Slovenijo prek Hrvaške. Vztrajal sem, da se na pot ne bomo odpravili čez Madžarsko.
Dobili smo vsa potrebna dovoljena in se po urah vožnje ustavili pred hotelom Slon. Bilo je fantastično. Ko so iz avtobusa izstopali igralec Voja Brajović in drugi … Tako kot nekoč Dragan Nikolić, Milena Dravić in so jih mimoidoči prepoznavali. Veže nas skupna preteklost, ki je tudi lepa. In to je verjetno najpreprostejša razlaga jugonostalgije, tudi moje … Zdaj se gledališča iz Slovenije in Srbije redno obiskujemo, izmenjujemo gostovanja, stvari so se normalizirale. Ker poglejte, kaj pa smo mi krivi, da je nekdo nekoč nekaj naredil … (premolk) morda pa celo smo.«
Tega in tega leta se je zgodilo to in to
Pod scenarij nadaljevanke sta se leta 1975 podpisala Srđan Karanović in Rajko Grlić, toda ves čas jima je asistiral tudi Cvejić. »Tovariška gesta,« skromno pripomni. V resnici pa je bil Branko Cvejić odgovoren za dokumentarne dele v nadaljevanki. »Hotel sem, da bi beležili, kaj se je v svetu in domovini dogajalo v posameznem letu. Takrat je bila to novost, danes se to v nadaljevankah veliko uporablja … Na primer, tega in tega leta je umrla Marilyn Monroe, takrat mladina ni vedela, kdo je to.« Kako ni vedela? »No, niso vedeli vsi … Ali pa kateri del avtoceste se je kje zgradil ali pa kje je tisti čas bil Tito, pa kako je Ivo Andrić odpotoval na Švedsko po Nobelovo nagrado, kdo iz belega sveta je dopustoval v Dubrovniku.«
Z drugimi igralci iz njegove generacije, Manojlovićem, Diklićem, Berčkom se je zelo dobro razumel. »Bili smo na začetku kariere. Snemali smo nadaljevanke in se poskušali uveljavljati v gledališču. Povprečna starost ekipe je bila petindvajset let. Kar je ustrezalo tudi Karanoviću, ker je ne nazadnje hotel posneti nadaljevanko o življenju mladih ljudi. Eden od delov nadaljevanke je imel naslov Kako sem postal človek. To je pravzaprav glavni motiv nadaljevanke: kako odrasti. Kako postati normalen človek. (smeh) Dober človek.«
Od težav se ne beži, premaguje se jih – eden od starejših kolegov v epizodi, ko hoče glavni junak Bane zbežati v Rio, razloži Bumbarju. Se tudi danes otroke vzgaja tako? »Upam, res upam.« Cvejić ima dva odrasla otroka, Bojano in Žarka, oba priznana muzikologa. V odgovor na vprašanje, ali ju je vzgajal tako, kot sta Bumbarja vzgajala »starša« Olivera Marković in Bata Stojković, se samo namuzne. Popularnost nadaljevanke Na vrat na nos se je znova potrdila, ko je Branko Cvejić po revolucionarnem 5. oktobru leta 2000 za osrednji nacionalni dnevnik znova odigral svojega Bumbarja, ki iz offa v eter pove, da je tega in tega leta Slobodan Milošević demokratično izročil oblast … »Žal so to predvajali samo v dnevniku regionalnih televizij. Toda, šlo je z našo malo zmago.«
Se strinja, da smo gledalci nadaljevanko mistificirali? »Včasih si dopovedujem, da je bilo nekoč lepše in laže. Ja, lepše. To besedo uporabljamo, ko govorimo o preteklosti … Predvsem je bilo lepše in laže zato, ker sem bil mlajši. To bo to. Meni je bilo vedno lepo, kar še ne pomeni, da mi je bilo vedno lahko.
Vzpon do najvišje pisarne
Bumbar ob koncu nekega dela nadaljevanke izjavi, da zanj ne obstaja ločnica med umetnostjo in življenjem. Obstaja za Branka Cvejića? »Vse svoje življenje sem posvetil gledališču, še zlasti Jugoslovanskemu dramskemu gledališču.Ne vem, ali mi je kdaj uspelo potegniti mejo med umetnostjo in življenjem. Morda bi jo moral. Moj oče je bil operni pevec, bolj kot družina mu je bilo pomembno to, da se v umetnosti uresniči. Da pa se v nečem zares realiziraš, moraš za to porabiti vse življenje. Drugače ne gre. Skoraj štirideset let sem član ansambla JPD. Bojan Stupica je v nekem obdobju pripeljal kar deset mladih in svežih igralcev. Imenovali so nas Bojanove bebe. Zdaj smo starci, toda poskušamo še naprej uresničevati njegovo idejo.«
Kaj mu kot igralcu pomeni nagrada za najboljšega gledališkega menedžerja? (smeh) »Nagrade prezirajo samo tisti, ki jih ne dobijo. Seveda sem je bil vesel. Podelili so mi priznanje za moj trud in delo. Nikdar si nisem mislil, da bom postal tako imenovani menedžer ali gledališki direktor in producent.« Preden je prevzel ravnateljevanje gledališča, je štirinajst let vodil Jugoslovansko dramsko gledališče Jovan Ćirilov, zadnji dve leti pred njegovo upokojitvijo mu je pomagal tudi Cvejić.
»Počasi počasi sem se vzpenjal do najvišje pisarne …« In leta 1997 doživel požar, ko se je nad Beogradom dvignil oblak dima. Gorelo je Jugoslovansko narodno pozorište. Prišel je čas konca neke utopije, so se glasili naslovi v časopisih. Za obnovo so potrebovali kar šest let. Na novo stavbo je direktor, čeprav je po Beogradu krožila šala, da je gledališče zgorelo zaradi Cvejićeve cigarete, zelo ponosen. »Glede na to, da smo dobili tako čudovito novo stavbo, bi z veseljem vrgel prižgano cigareto v smetnjak, poln papirja.«
Ljudje še vedno nasprotujejo pridevniku jugoslovansko v imenu gledališča? »Vsake toliko se pojavi kakšen protest. Tepel sem se, boril sem se in si življenje skrajšal za nekaj let zaradi tega, da bi gledališče ohranilo prvotno ime. In dokler bom na mestu direktorja, se bo imenovalo Jugoslovansko dramsko pozorište in pika. Neumno bi bilo menjati ime prestižne blagovno znamke. Gledališče je dobilo ime po jugoslovanski ideji in ne zaradi države Jugoslavije. Ta ideja še danes živi, pa če je to komu prav ali ne.«
Glej, Bumbar gre!
V filmi Jagode v grlu, ki jo je Karanović posnel kot nadaljevanje serije, se nekdanji prijatelji, ki so se v desetih letih razkropili po svetu, skregajo. Kaj bi se zgodilo z junaki, če bi danes posneli tretje nadaljevanje? »Letos poleti sem bil s Karanovićem in Grlićem na morju in kmalu je beseda nanesla na to, kaj bi junaki, Bumbar, Miki Rubiroza, Boca in Uške počeli danes. In vsi trije smo se strinjali, da bi zagotovo živeli čisto drugače, kot so v svoji mladosti sanjali.Tako je navadno v življenju. Filma Jagode v grlu gledalci niso najbolje sprejeli, čeprav smo na festivalih zanj prejemali kar dobre kritike. Ni jim bilo všeč, da so glavni junaki v filmu postali kreteni, budale …«
Ga moti, če ljudje za njim še vedno vpijejo: Glej glej, Bumbar gre! »Ne, niti najmanj. Tudi moj vzornik Ljuba Tadić je v zelo popularni nadaljevanki igral lik z imenom Amazonac. In potem je za vedno ostal Amazonac. Pa je bil največji igralec v nekdanji Jugoslaviji.«
Koliko avtobiografskega je v liku Bumbarja? »Skoraj nič. Nisem tako neroden, kot je bil Bumbar. In v nasprotju z njim nikoli ne bil stopil v stranko samo zato, da bi dobil stanovanje.« Torej je v nasprotju z Banetom dober drsalec? »Ja, kar dobro se drsam, če že hočete vedeti.« (smeh)
