Saj nam je že dolgo jasno, da vojaški konflikt vselej koristi samo proizvajalcem in trgovcem z orožjem ter vojnim dobičkarjem, ki služijo na račun vojne (večji dobički zaradi višjih cen ključnih dobrin, ki se dražijo zaradi vojne). Očitno imajo le-ti tako velikanski in odločujoč vpliv na politike in tudi medije, da zdaj poslušamo samo še o dobavah novega in novega orožja. Pa vendar je tudi vojaškim laikom jasno, da je to pot v pogubo. Tudi rak v človeškem telesu je navidezno uspešen v svoji neprestani rasti, a na koncu ugnobi celoten organizem in s tem samega sebe. In natanko takšna je logika kopičenja orožja in njegove uporabe.
EU, ZDA in druge razvite države v Ukrajino ne bi smele pošiljati pravih tankov, temveč v Kijev in Moskvo »tanke diplomacije« ter si z vsemi miroljubnimi močmi prizadevati za končanje konflikta. (Le vprašamo se, kje so danes politiki »velikega kalibra«, ki so znali kljub vsem nasprotjem sedeti za isto mizo? Na primer »veliki trije« Roosevelt, Churchill in Stalin na Jalti.) Vsi skupaj – politiki in običajni ljudje – smo se po skoraj letu dni navadili na to skrajno nevarno vojno. Kot da se nas ne tiče. Podobno kot smo se navadili na segrevanje podnebja. Kot da to ni naš problem. Pač je. V obliki suš, požarov, poplav ali draginje, družbenih nemirov, beguncev. Ali pa v obliki totalne vojne in nepovratnega uničenja okolja.
Ne smemo biti apatični, ne smemo biti brezbrižni. Problemi se ne uredijo sami po sebi. Za začetek recimo svojim politikom, naj na bojišče ne pošiljajo železnih tankov in smodnika, temveč tanke diplomacije in oljčne vejice miru. Poznate boljši način?
Rok Kralj, Kamnik