Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Zakaj je bila evropska sezona rezultatsko porazna? Čigavo maslo je bil v resnici Simone Pianigiani? Kakšen je sistem nalog in odgovornosti pri kadrovanju? Kakšna bo Cedevita Olimpija v novi sezoni? Odgovore smo v Stožicah poskušali poiskati v pogovoru s športnim direktorjem Vladom Ilievskim.
Ko so minuli petek Zmago Sagadin, Dušan Hauptman in Roman Horvat ob trideseti obletnici osvojenega evropskega pokala v Tivoliju znova pozirali z osvojeno lovoriko, se je iz Stožic proti Zadru podala aktualna zasedba Cedevite Olimpije in dan zatem doživela boleč poraz, ki po slabi evropski sezoni pod vprašaj postavlja tudi četrto mesto v rednem delu lige ABA.
Še pred tem diametralnim trkom smo potrkali na vrata športnega direktorja. Naš sogovornik Vlado Ilievski, ki je ta položaj zasedel na začetku poletja, resda ni bil del zasebne iz Lozane 1994, a vseeno dobro ve, kako čvrsta je bila nekoč ljubljanska košarkarska trdnjava.
Čeprav je bil makedonski Ljubljančan pri izbiri besed sila previden in pozoren, da ne bi sprožil kakšne zamere, pa vendarle ne more zanikati rezultatsko slabe evropske bere. Kot tudi ne skriva, da bodo prihajajoči tedni postregli s precejšnjimi spremembami.
Intervju: Vlado Ilievski
Med sezono smo, predvsem na novinarskih konferencah prvega trenerja, pogosto pričakovali priznanje, da je evropska sezona Cedevite Olimpije zelo slaba. Lahko to potrdi športni direktor?
Definitivno. To je dejstvo. Kot je dejstvo, da smo ob osemnajstih tekmah na trinajstih, ki so bile izenačene do zadnje minute, izgubili z desetimi točkami razlike ali manj. V povprečju smo te tekme izgubljali s petimi točkami razlike, kar pomeni, da nam ni zmanjkalo veliko, a nekaj v naši igri vseeno je manjkalo.
Za ekipo, ki meri vsaj v končnico evropskega pokala, je to zelo slaba tolažba.
Se strinjam. Tega niti nisem navajal, da bi olepševal položaj in iskal izgovore. Porazi vedno bolijo, saj smo si želeli priigrati mesto v končnici. Vidimo pa, da je bila naša skupina izredno močna, saj je v četrtfinalu EuroCupa od osmih ekip sodelovalo šest neposredno iz naše skupine. Želim poudariti le, da Cedevita Olimpija ni bila ekipa, proti kateri bi tekmeci lahko že vnaprej vknjižili točke in na tekmah zgolj popravljali razliko v koših.
Ob priznanju slabega izkupička je logično nadaljevanje analiza. Kakšni so vaši trenutni grobi izvlečki?
V drugem krogu EuroCupa smo praktično v zadnji sekundi izgubili tekmo z Joventutom. Od tistega trenutka naprej se ekipa na psihološki ravni ni nikoli zares pobrala. Pa ne le zaradi tistega poraza, temveč sosledja dogodkov. Med košarkarji in trenerjem se ni ustvarila prepotrebna kemija. Pogrešali smo psihološki preskok. Ob nekaj tesnih porazih se je kriza še poglobila. Klemen Prepelič je kot vodja poskušal dvigniti ekipo, a do dokončnega preloma ni prišlo. Ob navajanju razlogov za veliko nestabilnost pa ne moremo niti mimo izjemno velikega števila poškodb. Ekipa ni imela kontinuitete. Fizioterapevtska ekipa pravi, da česa podobnega še ni videla. Igralski kader? Edini košarkar, ki ni pokazal pričakovane kakovosti, je bil Sean Armand.
Ostanimo malce pri poškodbah. Mar nista tudi dve zaporedni sezoni s tolikšnim številom zdravstvenih težav razlog za alarm?
O tem se veliko pogovarjamo. Ko govorimo o poškodbah, se pogosto navežemo na trenerja za telesno pripravo. Gre za strokovnjaka, ki je deloval že v Primorski in nato z Jurico Golemcem leto in pol v Cedeviti Olimpiji, pa je bila ekipa zdravstveno skorajda brezhibna. Zato poškodb ne bi pripisal kondicijski pripravljenosti. Dejstvo je, da so nekaj težav fantje prinesli iz reprezentančnih vrst. Verjamem, da lahko govorimo tudi o naključjih ali kar smoli. Navedel vam bom dva primera. Lani Karlo Matković in letos Rok Radović – oba s podobnimi težavami z ušesi odsotna skoraj dva meseca. To je težko pojasniti. No, nas pa je teplo tudi navezovanje poškodb. Nikola Radičević, Karlo Matković, Justin Cobbs, Luka Ščuka, Amadou Sow, Shawn Jones … Posledično se je podiral igralski sistem. Osnovna zamisel igralskih položajev in zadolžitev je bila povsem drugačna.
Do nas so prišli namigi o tem, da so bili med sezono košarkarski treningi časovno zelo omejeni in fizično ohlapni.
Na to področje se javno ne bi spuščal. Imam svoje mnenje, svojo vizijo. Nisem trener. Zavedam pa se, da smo za rezultate odgovorni vsi.
Morda je to pravi trenutek, da razčistimo prav vprašanje odgovornosti in pristojnosti. Za oporo lahko vzamemo besede Zmaga Sagadina, ki je v pogovoru za Delo in Dnevnik dejal, da je bil Simone Pianigiani maslo vašega predhodnika Sanija Bečirovića. Slednji je to javno zavrnil. Je bil Pianigiani vaša izbira?
Kar lahko povem, je, da je do imenovanja trenerja prišlo pred mojim prihodom. Koliko vem, je bil Simone Pianigiani eden od kandidatov in na koncu tudi predlagan upravnem odboru. Ta ga je potrdil.
Mar ni malce protislovno, da športni direktor ne vpliva na ime glavnega trenerja?
Se strinjam. Položaj je bil specifičen, saj je klub iskal tako novega trenerja kot tudi športnega direktorja. Vem, bil sem na udaru kritik. To sprejemam. Še vedno pa trdim, da bi lahko izbrana ekipa ob predpostavki, da nam jo ne bi zagodle poškodbe, ob ustrezni psihološki stabilnosti, s pravo kemijo in s Klemnom Prepeličem dobila več tekem, še posebej v evropskem pokalu, kjer smo imeli zgolj eno zmago, in še to ne na domačem parketu. Za nameček z ekipo, ki je na domačem parketu premagala evroligaški ekipi Crvene zvezde in Partizana.
Imate zagotovila, da bo z novo sezono položaj drugačen? Konkretno, bo ime novega trenerja vaš predlog?
Verjamem, da bo tako. Zavedam pa se, da moram delovati v okvirih proračuna in klubskih smernic. Kot športni direktor bi moral stati za imenom tega trenerja.
Ste že obkrožili ime prvega favorita za novega trenerja? Je to Zvezdan Mitrović?
Smo v fazi evidentiranja kandidatov. Mednje zanesljivo spada tudi aktualni trener Zoran Martić. V kratkem načrtujemo pogovore. Več v tem trenutku ne morem povedati.
Koliko košarkarjev ima veljavno pogodbo tudi za novo sezono?
Gregor Glas in Rok Radović ter Aleksander Šaškov in Jaka Blažič, ki pa imata ob pogodbi 1+1 možnost izhodnih vrat. Velika verjetnost je, da bodo navedeni tudi naslednjo sezono del ekipe.
Ko je Klemen Prepelič zapuščal Ljubljano, ste v klubu namignili, da bi se utegnil poleti vrniti. Je to po nizu odličnih predstav v klubu in reprezentanci, med katerimi je pokazal tudi organizacijske odlike, še finančno realno?
Nisem obupal. Vem pa, na kaj merite. Da, Klemen si je verjetno v teh mesecih krepko dvignil ceno.
Kakšen pa je status Eda Murića, Zorana Dragića in Alena Omića?
Vsem trem bo ob koncu sezone potekla pogodba. Z njimi se bomo v nadaljevanju sezone še pogovorili.
Medtem ko je bil Murić poškodovan, pa se je klub sprva odrekel Dragiću in Omiću, nato pa oba vrnil v prvo ekipo. Malce nenavadno, mar ne?
Ta položaj je dokaj unikaten. Kar je bilo narejeno, je bilo v dobro kluba. Sprva so odločitve narekovali finančni razlogi. Kot veste, je Omić našel novega delodajalca, Dragić pa ne. Ko je ekipa ostala brez Armanda in Prepeliča, bližali pa smo se tudi začetku nastopov v domačih tekmovanjih, se je zdelo naravno, da v ekipo vključimo Zorana, ki je bil na plačilni listi. Omić pa se je vrnil po odhodu Matkovića in je za moje pojme najboljša možna izbira na položaju centra. Ob tem bi, tudi v sklopu celotne sezone, dodal, da je Cedevita Olimpija v tej sezoni kar dva košarkarja pustila in prejela odškodnino. Prvi je bil Justus Hollatz, drugi pa Karlo Matković.
Znana je puhlica o slovenski ekipi. Ne moremo pa mimo dokaj skromnega bazena. Ob omenjenih bi veljalo izpostaviti še Gregorja Hrovata in Alekseja Nikolića.
Vsak košarkar, ki pride na raven Olimpije ali slovenske reprezentance, ima v sebi nekaj, kar je koristno za ekipo. To mora trener videti in izkoristiti. Strinjam se, da je bazen slovenskih košarkarjev precej manjši, kot je bil nekoč. Znova, o imenih težko govorim. Vsi omenjeni pa so za nas seveda zanimivi.
Kakšno Cedevito Olimpijo vidite v sezoni 2024/25?
Cedevito Olimpijo, ki bo kazala stalno igralno lakoto in tekmovalnost. Ekipo, ki ji bo mar za vsako žogo. Košarkarje, ki bodo imeli ob jasnih vlogah tudi pravi odnos do soigralcev in klubske kulture. In seveda trenerja, ki bo gojil razpoznaven sistem. Vsak posameznik, ki bo pripeljan, bo tukaj zaradi neke kakovosti. To kakovost mora združiti z ekipo in še napredovati. Ne pravim, da tega v tej sezoni nismo imeli. Ampak ko na vrhunski ravni malo tega, kar sem navedel, zmanjka, lahko to prinese ogromno razliko med zmago in porazom.
Na podlagi nedavno podpisane pogodbe z novim pokroviteljem in namigov o večjih vložkih dela dosedanjih pokroviteljev, o čemer je pred dnevi govoril tudi direktor Davor Užbinec, gre pričakovati višji proračun?
Vodstvo kluba ga še pripravlja in usklajuje. Zgodba še ni končana.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje