Tolar nas je rešil pred hiperinflacijo in utrdil našo suverenost
30. obletnica uvedbe lastne valute in centralne banke: Slovenija je po osamosvojitvi s premišljenim ravnanjem hitro znižala inflacijo in stabilizirala razmere.
Odpri galerijo
Tolarski boni pastelnih barv s podobo Triglava, natisnjeni v celjskem Cetisu in dani v obtok takoj po izteku trimesečnega brionskega moratorija, so simbolizirali slovensko suverenost in nove čase. Foto Bojan Štefančič
Danes, 8.oktobra, bo minilo 30 let, kar smo dobili v roke prvi resnično slovenski denar, ki ga je izdala novoustanovljena Banka Slovenije. Tolarski boni pastelnih barv s podobo Triglava, natisnjeni v celjskem Cetisu in dani v obtok takoj po izteku trimesečnega brionskega moratorija, so simbolizirali slovensko suverenost in nove čase.
Za državljane so bili morda najbolj otipljiva potrditev, da gre Slovenija naprej kot samostojna država s svojim denarjem in denarno politiko, ki bo drugačna od uničujoče jugoslovanske hiperinflacije. Nekaj kasneje, v 1992 in 1993, je Banka Slovenije izdala tudi prave tolarske bankovce s podobami Ivana Cankarja, Ivane Kobilce, Franceta Prešerna in drugih zaslužnih Slovencev.
Tveganja so bila pred tremi desetletji velika, saj Slovenija še ni bila mednarodno priznana država, njene devizne rezerve pa so bile na začetku zelo skromne. Tolar je po zaslugi dobro premišljene denarne politike Banke Slovenije v letih po osamosvojitvi dobro opravil svojo vlogo v vseh funkcijah denarja.
Za razliko od nekaterih drugih postsocialističnih držav, ki so tranzicijo začele s šokterapijo, uvedbo fiksnega tečaja in drugimi nasveti iz repertoarja svetovalcev IMF na čelu z Jeffreyjem Sachsom, se je naša centralna banka oktobra 1991 sama odločila za režim drsečega uravnavanega tečaja. Ta je omogočil stabilen razvoj brez večjih pretresov. Na drugi strani pa je upoštevala tudi interese izvoznikov, ki so bili tudi tedaj motor slovenskega gospodarstva in so bili najbolj zaslužni, da se je Slovenija po dveh letih uspešno izvila iz poosamosvojitvene recesije in vstopila v petnajstletno obdobje rasti, vse do finančne krize z začetkom v letu 2009.
»Na začetku je bil naš prvi najpomembnejši cilj vzpostaviti tako trdnost nove valute, da bo ta imela zaupanje pri ljudeh, da bo pravi hranilec vrednosti. Tedaj je vladala visoka inflacija in ob sami zamenjavi dinarjev v tolarje, ki smo jo oktobra 1991 izvedli v treh dneh, se je pokazalo, da je prebivalstvo imelo v dinarjih le toliko denarja, kot ga je potrebovalo za dnevne potrebe. Hranilec vrednosti je bila tedaj tuja valuta, tri četrtine je predstavljala nemška marka, ljudje pa so imeli tedaj na računih kar 21 različnih valut,« razmere pred tremi desetletji opisuje prvi guverner Banke Slovenije France Arhar.
Vedoč, da na inflacijo vpliva količina denarja v obtoku, »je bil eden naših prvih ukrepov, da smo za mesec dni ustavili kreditiranje pri bankah. Nato smo v šestih mesecih odvzeli iz sistema šest milijard tedanjih tolarjev. Vedeli smo, da moramo devizne rezerve ustvariti z našo menjavo s tujino – zato je moral tudi tečaj igrati neko pozitivno vlogo – in da ne moremo voditi politike fiksnega tečaja, saj mora centralna banka po njem vse kupovati in prodajati, brez deviznih rezerv pa nimaš kaj prodajati. Dogovorili smo se za politiko drsečega tečaja, ki je vsako leto revalviral v razmerju do inflacije. Tolar je bil tako vsako leto več vreden in ob koncu mojega drugega mandata 2001 je bil položaj obrnjen. Večina prihrankov je bila v tolarjih, saj je bil ta stabilen in je v razmerah restriktivne denarne politike prinašal višje obresti,« se začetkov samostojne valute spominja sogovornik.
Inflacija se je s tolarjem in dobro ciljanimi ukrepi BS res začela hitro umirjati. Oktobra 1991 je na mesečni ravni znašala kar 21,5 odstotka, avgusta 1992 pa se je že mesečno znižala na 1,4 odstotka. Tudi devizne rezerve BS so se krepile: na začetku leta 1992 so znašale približno 200 milijonov tedanjih nemških mark, konec istega leta so bile že skoraj šestkrat višje.
Enako pomembno kot delovanje doma je bilo tudi utrjevanje pozicije Slovenije v mednarodnih financah, kjer sta Banka Slovenije in takratna vlada vlada dobro sodelovali.
V letih po osamosvojitvi se je naša država včlanila v vse mednarodne finančne institucije, v Mednarodni denarni sklad in Svetovno banko, Evropsko banko za obnovo in razvoj, ob tem je leta 1996 uspešno končala tudi pogajanja s tujimi upniki o delitvi dolga nekdanje Jugoslavije ter tudi s tem povečala svojo zunanjo finančno kredibilnost.
V prvi ekipi Banke Slovenije, ki jo je vodil guverner Arhar, so bili sicer še njegov namestnik Bogomir Kos in viceguvernerji Janez Košak, Marko Kranjec in Andrej Rant, kot člani sveta BS pa so pri odločitvah sodelovali tudi priznani ekonomisti Velimir Bole, Dušan Drofenik, Jože Mencinger, Ivan Ribnikar in Dušan Zbašnik. Kasneje so BS vodili še guvernerji Mitja Gaspari (2001–2007), Marko Kranjec (2007–2013, Boštjan Jazbec (2013–2018), ki je mandat končal predčasno, od 9. januarja 2019 pa je na čelu BS guverner Boštjan Vasle.
Z vstopom naše države v EU maja 2004 je bila z veliko podporo slovenske javnosti sprejeta odločitev, da se bo Slovenija karseda hitro pridružila evrskemu območju. Tako je naša država kot prva med med novimi članicami vstopila v evropski mehanizem menjalnih ERM II in se nato s 1. januarjem 2007 poslovila od tolarja in prevzela evro. Banka Slovenija je s tem odločanje o denarni in tečajni politiki prenesla na Evropsko centralno banko, obdržala pa je zlasti pomembno nadzorno funkcijo v domačem bančnem sistemu.
Dve leti po našem vstopu v evrsko območje je svet in Evropo zajela finančna kriza, iz katere sta zagotovo precej novih izkušenj pridobili tako evropska kot slovenska centralna banka. Kriza je v naslednjih letih še posebej prizadela Slovenijo in naše banke, sledila je njihova večmilijardna sanacija in kasnejša privatizacija.
Tako kot smo nekdaj zaupali tolarju, ki nas je rešil pred hiperinflacijo in po osamosvojitvi utrdil slovensko suverenost, pri nas že kar nekaj časa zaupamo tudi skupnemu evropskemu denarju, evru, ki je zdaj prav tako pred številnimi izzivi. »V zadnjih petih letih smo bili Slovenci med vsemi državami članicami Evropske unije ves čas med tremi največjimi podporniki evra. Še več – več kot 90-odstotna podpora evru med Slovenci kaže, da je naša skupna valuta nekaj, kar nas kot državljane najbolj povezuje,« je tudi na včerajšnji slovesnosti ob 30. obletnici Banke Slovenije izpostavil aktualni guverner Boštjan Vasle.
Za državljane so bili morda najbolj otipljiva potrditev, da gre Slovenija naprej kot samostojna država s svojim denarjem in denarno politiko, ki bo drugačna od uničujoče jugoslovanske hiperinflacije. Nekaj kasneje, v 1992 in 1993, je Banka Slovenije izdala tudi prave tolarske bankovce s podobami Ivana Cankarja, Ivane Kobilce, Franceta Prešerna in drugih zaslužnih Slovencev.
Tveganja so bila pred tremi desetletji velika, saj Slovenija še ni bila mednarodno priznana država, njene devizne rezerve pa so bile na začetku zelo skromne. Tolar je po zaslugi dobro premišljene denarne politike Banke Slovenije v letih po osamosvojitvi dobro opravil svojo vlogo v vseh funkcijah denarja.
Za razliko od nekaterih drugih postsocialističnih držav, ki so tranzicijo začele s šokterapijo, uvedbo fiksnega tečaja in drugimi nasveti iz repertoarja svetovalcev IMF na čelu z Jeffreyjem Sachsom, se je naša centralna banka oktobra 1991 sama odločila za režim drsečega uravnavanega tečaja. Ta je omogočil stabilen razvoj brez večjih pretresov. Na drugi strani pa je upoštevala tudi interese izvoznikov, ki so bili tudi tedaj motor slovenskega gospodarstva in so bili najbolj zaslužni, da se je Slovenija po dveh letih uspešno izvila iz poosamosvojitvene recesije in vstopila v petnajstletno obdobje rasti, vse do finančne krize z začetkom v letu 2009.
»Na začetku je bil naš prvi najpomembnejši cilj vzpostaviti tako trdnost nove valute, da bo ta imela zaupanje pri ljudeh, da bo pravi hranilec vrednosti. Tedaj je vladala visoka inflacija in ob sami zamenjavi dinarjev v tolarje, ki smo jo oktobra 1991 izvedli v treh dneh, se je pokazalo, da je prebivalstvo imelo v dinarjih le toliko denarja, kot ga je potrebovalo za dnevne potrebe. Hranilec vrednosti je bila tedaj tuja valuta, tri četrtine je predstavljala nemška marka, ljudje pa so imeli tedaj na računih kar 21 različnih valut,« razmere pred tremi desetletji opisuje prvi guverner Banke Slovenije France Arhar.
Vedoč, da na inflacijo vpliva količina denarja v obtoku, »je bil eden naših prvih ukrepov, da smo za mesec dni ustavili kreditiranje pri bankah. Nato smo v šestih mesecih odvzeli iz sistema šest milijard tedanjih tolarjev. Vedeli smo, da moramo devizne rezerve ustvariti z našo menjavo s tujino – zato je moral tudi tečaj igrati neko pozitivno vlogo – in da ne moremo voditi politike fiksnega tečaja, saj mora centralna banka po njem vse kupovati in prodajati, brez deviznih rezerv pa nimaš kaj prodajati. Dogovorili smo se za politiko drsečega tečaja, ki je vsako leto revalviral v razmerju do inflacije. Tolar je bil tako vsako leto več vreden in ob koncu mojega drugega mandata 2001 je bil položaj obrnjen. Večina prihrankov je bila v tolarjih, saj je bil ta stabilen in je v razmerah restriktivne denarne politike prinašal višje obresti,« se začetkov samostojne valute spominja sogovornik.
Inflacija se je s tolarjem in dobro ciljanimi ukrepi BS res začela hitro umirjati. Oktobra 1991 je na mesečni ravni znašala kar 21,5 odstotka, avgusta 1992 pa se je že mesečno znižala na 1,4 odstotka. Tudi devizne rezerve BS so se krepile: na začetku leta 1992 so znašale približno 200 milijonov tedanjih nemških mark, konec istega leta so bile že skoraj šestkrat višje.
Enako pomembno kot delovanje doma je bilo tudi utrjevanje pozicije Slovenije v mednarodnih financah, kjer sta Banka Slovenije in takratna vlada vlada dobro sodelovali.
V letih po osamosvojitvi se je naša država včlanila v vse mednarodne finančne institucije, v Mednarodni denarni sklad in Svetovno banko, Evropsko banko za obnovo in razvoj, ob tem je leta 1996 uspešno končala tudi pogajanja s tujimi upniki o delitvi dolga nekdanje Jugoslavije ter tudi s tem povečala svojo zunanjo finančno kredibilnost.
V prvi ekipi Banke Slovenije, ki jo je vodil guverner Arhar, so bili sicer še njegov namestnik Bogomir Kos in viceguvernerji Janez Košak, Marko Kranjec in Andrej Rant, kot člani sveta BS pa so pri odločitvah sodelovali tudi priznani ekonomisti Velimir Bole, Dušan Drofenik, Jože Mencinger, Ivan Ribnikar in Dušan Zbašnik. Kasneje so BS vodili še guvernerji Mitja Gaspari (2001–2007), Marko Kranjec (2007–2013, Boštjan Jazbec (2013–2018), ki je mandat končal predčasno, od 9. januarja 2019 pa je na čelu BS guverner Boštjan Vasle.
Od tolarja k evru
Z vstopom naše države v EU maja 2004 je bila z veliko podporo slovenske javnosti sprejeta odločitev, da se bo Slovenija karseda hitro pridružila evrskemu območju. Tako je naša država kot prva med med novimi članicami vstopila v evropski mehanizem menjalnih ERM II in se nato s 1. januarjem 2007 poslovila od tolarja in prevzela evro. Banka Slovenija je s tem odločanje o denarni in tečajni politiki prenesla na Evropsko centralno banko, obdržala pa je zlasti pomembno nadzorno funkcijo v domačem bančnem sistemu.
Dve leti po našem vstopu v evrsko območje je svet in Evropo zajela finančna kriza, iz katere sta zagotovo precej novih izkušenj pridobili tako evropska kot slovenska centralna banka. Kriza je v naslednjih letih še posebej prizadela Slovenijo in naše banke, sledila je njihova večmilijardna sanacija in kasnejša privatizacija.
Tako kot smo nekdaj zaupali tolarju, ki nas je rešil pred hiperinflacijo in po osamosvojitvi utrdil slovensko suverenost, pri nas že kar nekaj časa zaupamo tudi skupnemu evropskemu denarju, evru, ki je zdaj prav tako pred številnimi izzivi. »V zadnjih petih letih smo bili Slovenci med vsemi državami članicami Evropske unije ves čas med tremi največjimi podporniki evra. Še več – več kot 90-odstotna podpora evru med Slovenci kaže, da je naša skupna valuta nekaj, kar nas kot državljane najbolj povezuje,« je tudi na včerajšnji slovesnosti ob 30. obletnici Banke Slovenije izpostavil aktualni guverner Boštjan Vasle.
