Dr. Gabor Maté: "Za bolj zdravo družbo moramo zavreči MIT o NORMALNOSTI!"

Vse to je tipično, morda. Nihče od nas pa tega ne bi smel sprejeti za naravno, je prepričan dr. Gabor Maté in se o tem dodobra razpisal v svoji novi knjigi The Myth of Normal: Trauma, Illness and Healing in a Toxic Culture (v prevodu: Mit normalnega: travma, bolezen in zdravljenje v toksični kulturi)

»Naš kardiovaskularni sistem ni bil zgrajen za stres Wall Streeta in za to, da bi v nekem hipu moral prenesti napetost odločitve, ki na kocko postavlja milijarde,« še pravi in nadaljuje:

»Ljudje smo se razvili iz kolektivne lovsko-nabiralniške skupnosti, ki sobiva, in ne iz hiper-individualiziranih tekmovalcev, ki so zaklenjeni drug pred drugim v jeklenih nebotičnikih. Naša psiha ni bila ustvarjena za to, da bi celo svoje življenje osredotočila na trenutek in potem to primerjala z bilijoni fotošopiranih vizualij iz življenj ljudi, ki so te izdelali zato, da bi svetu pokazali milisekundo, ko so bili najbolj srečni.«

Še več, daje misliti nekdanji zdravnik, zdaj pa slavni avtor več bestselerjev s področja fizičnega, čustvenega in mentalnega zdravja. »To, kar imamo danes za ’uspeh’, ne razkriva nič o revščini, rasizmu ali seksizmu – trije raki moderne zahodnjaške družbe, ki imajo resen vpliv na zdravje ljudi. O teh stvareh nihče ne govori, pa čeprav so kvarni učinki dobro dokumentirani. Na primer, življenjska doba ljudi, ki živijo na področju Chicaga, pri čemer so med seboj ločeni zgolj nekaj deset kilometrov, se lahko razlikuje tudi do 30 let v povprečju.«

V izčrpnem intervjuju za Yes magazin, dr. Gabor Maté med drugim prizna:

»Moj lastni deloholizem, ko sem bil še zdravnik, mi je prinesel veliko spoštovanja, hvaležnosti, prejemkov in status v svetu, po drugi strani pa je načel moje mentalno zdravje in iz ravnovesja vrgel moje čustveno družinsko življenje. In zakaj sem bil deloholik? Ker sem želel - kar je izviralo iz mojega otroštva – biti potreben, želen in občudovan. Vse to so nadomestki za ljubezen. Nikoli se zavestno nisem odločil, da bom deloval na takšen način, pa vendar je to zame ’delovalo’ celo predobro za mojo socialno in profesionalno raven.«

Obramben mehanizem ni bolezen

Iz intervjuja v nadaljevanju povzemamo eno izmed močnejših izjav slavnega doktorja, ki se kot citati že viralno širijo po medmrežju. Slednje lahko pripišemo temu, da to, kar jo izpričujejo, ljudje začutijo kot resnico.

Takole je povedal:

»Problem je, da so ljudje prizadeti v otroštvu in morajo nekako najti način, da s tem živijo. Ti obrambni mehanizmi nam nekaj časa zelo pomagajo, lahko pa postanejo vir težav na dolgi rok. Eden od teh mehanizmov za obvladovanje prevelikega stresa pri otroku je, da se ta ’izklopi’, ker otroci ne morejo iz situacije pobegniti ali jo spremeniti. Če je moja mama v stresu, sem kot enoletni otrok v stresu tudi jaz. In kaj lahko naredim s tem? Razpršim svojo pozornost. Izklopim se. Kasneje tekom življenja pa me diagnosticirajo z ADHD in to tako, kot bi šlo za genetsko bolezen. Ampak jaz nisem bolan. In to ni genetsko. Gre le za obrambni mehanizem, ki mi je nekoč koristil, zdaj pa mi ni več v pomoč. Če vaši starši niso obvladovali svojih čustev – ker so bili preveč v stresu, depresivni ali pa zgolj osredotočeni na vedenje -, je to morda vam vzelo pogum, da bi močna čustva izrazili. Svoja čustva ste odrivali od sebe in jih potiskali stran, da bi lahko vzdrževali odnos s starši. In kaj je sopomenka represije čustev? Depresija. Depresirali smo svoja čustva, da bi preživeli v okolju, v katerem smo odraščali. Kasneje tekom življenja nam postavijo diagnozo depresije. Pa vendar se je vse skupaj začelo kot obrambni mehanizem.

Tudi odvisnosti se začnejo kot obrambni mehanizem. Gre za poskuse, da bi omilili bolečino. Bistvo, po mojem mnenju, glede odvisnosti ni, zakaj odvisnost? Bistveno vprašanje je, zakaj bolečina? Če pogledate bolečino odvisnikov – pa naj so ti odvisni od drog, seksa, pornografije ali iger na srečo -, boste videli, da ta vedno izvira iz otroštva. Odvisnosti so zgolj poskus, da bi z bolečino lažje shajali, da bi ji ubežali, začasno.

V družinah z zelo zahtevnimi starši, pa v tistih, v katerih so bili skrbniki alkoholiki ali pa čustveno nestabilni, si je otrok skušal pomagati tako, da tlačil in zanikal svoja čustva, saj ni hotel še bolj obremenjevati staršev. Represija čustev kasneje lahko izbruhne v obliki avtoimunskih bolezni ali malignih obolenj. Tu ne gre za kakšno špekulacijo. Gre za čisto znanost. Velikokrat je bilo dokazano. To je tudi razlog, zakaj je delež žensk pri avtoimunskih boleznih kar 80-odstoten. Ker so prav one tiste v družbi, ki so bile pod najmočnejšim pritiskom, da morajo potrebam drugih dati prednost pred svojimi. Ni presenetljivo, da v Kanadi, večina staroselskih žensk šestkrat pogosteje zboli za revmatičnih artritisom kot vsi drugi. Zakaj? Ker gre za enega od najbolj travmatiziranih in zatiranih delov prebivalstva.«

Nova knjiga dr. Gaborja Matéja je sicer v prodaji šele od jutri naprej, torej od 13. septembra dalje, za morebitni slovenski prevod pa se bomo verjetno dodobra načakali.

“To assume that this society, because it’s the norm, is therefore natural and healthy, is a really false and dangerous assumption.”#FindingOurselveshttps://t.co/00uenCt5hx

— Steve Marshall (@DrSteveMarshall) September 10, 2022

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord