Prvi pripadniki slovenskega naroda, ki so od leta 1866 kot državljani Italije postali vojaški obvezniki italijanske kraljeve vojske, so bili Beneški Slovenci in Rezijani. Še preden je leta 1861 nastala italijanska kraljevina, so se nekateri Slovenci iz Nadiških dolin vključevali kot prostovoljci v borbene enote italijanskega preporodnega gibanja ter v vojsko piemontske/sardinske države. Kot italijanski državljani in vojaški obvezniki so nato sodelovali v tako imenovani tretji vojni za neodvisnost Italije (1848–1849), pri osvojitvi Rima (1870), v prvem italijanskem kolonialnem osvajanju Afrike, in sicer najprej v Eritreji (1885) ter desetletje zatem pri osvajanju Etiopije, kjer se je leta 1896 s porazom pri Adui končal poskus Italije, da bi tudi ta afriška država postala italijanska kolonija.
Tako je mogoče, da so ti najbolj zahodni Slovenci sodelovali pri italijanskih mednarodnih vojaških mirovnih ekspedicijah ob uporu na Kreti zoper turško oblast (1897) ter v dogajanjih boksarske vstaje na Kitajskem (1900). Prav tako predpostavljamo, da so se bojevali tudi leta 1911 v italijansko-turški vojni za Libijo. V njej je bila Italija zmagovita. Sledil je vstop Italije v dogajanja prve svetovne vojne, ki jo Italijani imenujejo tudi velika vojna.
Po vojni se je Italija bojevala najprej od leta 1919 z arabskimi plemeni v Libiji. Leta 1935 je ponovno napadla Etiopijo in z osvojitvijo Adis Abebe uresničila zadnji nerešeni problem Afrike. V abesinski vojni so se kraljevi italijanski vojski pridružili prostovoljci strankarske fašistične vojaške milice za državno varnost (MVSN), poznane kot »črne srajce«, nastale leta 1923. Ta strankarska vojska se je udeležila, skupaj s kraljevo vojsko, tudi španske državljanske vojne (1936–1939) ter je bila udeležena pri vseh kasnejših vojnih pohodih Italije, ko je ta aprila 1939 zasedla Albanijo, dobro leto dni zatem Grčijo, aprila 1941 pa predele Jugoslavije. Od julija 1942 so italijanske vojaške sile sodelovale pri napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo.
To niso nabori, to je splošna mobilizacija
Po rapalski pogodbi (12. 11. 1920), sklenjeni med kraljevinama Italije in Jugoslavije (SHS), je Italija pridobljena ozemlja potrdila z aneksijo, ki je stopila v veljavo 5. 1. 1921. Prav tega dne je Goriška straža, osrednje glasilo Slovencev na Goriškem, seznanjala svoje bralce, nove državljane Italije, s temeljnimi določbami italijanske ustave. V zadevi vojaščine je list opozoril, da se po ustavi vojaški nabori urejajo po zakonu. Po kraljevem odloku z dne 6. 8. 1888 so morali vsi (moški) državljani Italije opraviti nabor, prav tako se je s kraljevima odlokoma za ozemlja, ki jih je Italija pridobila z rapalsko pogodbo, uveljavila italijanska ustava in priznanje državljanstva. 24. 2. 1921 je v Julijski krajini in na otokih, ki so ji pripadali, prenehalo vojno stanje. S kraljevim odlokom 19. 9. 1921 je bil uveden nabor za pripadnike bivše avstro-ogrske mornarice, s kraljevim odlokom istega dne pa so bila na nove italijanske dežele raztegnjena določila zakonov o splošni naborih za kopno vojsko. Leta 1922 naj bi se na naborih pojavili istočasno fantje letnika 1901 in 1902. Vojaški rok je trajal dve leti.
Še preden je ta vojaška zakonodaja stopila v veljavo, je med slovenskimi političnimi strankami vzbudil polemike problem služenja Slovencev in Hrvatov v italijanski vojski. Novoizvoljeni slovanski poslanci v rimskem parlamentu so se podobno kot tirolski Nemci zoperstavili vojaški obveznosti v italijanski vojski. Če pa bi že morali služiti, naj dobijo svoje enote. Ko je avgusta 1921 Trst obiskal vojni minister, je izjavil, da pri opravljanju vojaške službe Slovenci ne morejo biti nobena izjema. Odklonilen odnos dela primorske slovenske in hrvaške istrske javnosti do služenja v italijanski vojski je bil zlasti živahen v času, ko so se uvajali vojaški nabori. Prvi nabori za nove državljane Italije so bili razpisani januarja 1922, izvajali pa so se od 10. maja do 10. avgusta 1922 za fante letnikov 1899 do 1902. Na naborih so komisije odklonile le malo obveznikov, zato se je ena od polemik v slovenskem tisku glasila: »Način, kako se vršijo nabori, nam razkriva vso podlost vladne politike in nam je dokaz, da hoče vlada zlomiti tilnik naši deželi. To niso nabori, to ni zdravniško pregledovanje, to, kar se godi pri nas, je splošna mobilizacija.« Med 134 naborniki v mestu Idrija jih je bilo na primer potrjenih 115, izmed 51 nabornikov v občini Nabrežina pa kar 47. Prav zato bi morale v primorskih vaseh z »vseh oken viseti črne zastave.« Naborniki so prihajali na pregled na sedeže nabornih komisij s črnimi zastavami, prepevali so slovenske pesmi, vzklikali so Jugoslaviji in komunistični Rusiji. Pri tem so doživeli neljuba srečanja z oblastjo in fašisti.
Konec septembra 1922 so prvi slovenski vojaki v italijanski vojski odhajali na služenje. Zagotovljeno jim je bilo, da bodo bližje doma, pa tudi, da ne bodo niti na jugu države niti v kolonijah. Slovenska javnost jim je pošiljala popotna priporočila: »Fantje, vi ste naša kri, skrbite, da ta kri ne zvodeni, da se ne zmeša s tujo, da se ne pokvari. Isto kri in isto srce prinesite nazaj, kot ga imate s seboj! Vi, ki ste cvet in seme našega naroda, ostanite zdravi, pošteni, verni in narodni, zvesto vdani svojemu narodu.« Fantje so se nanje oglašali s pozdravi in zapisi prvih vtisov, ki jih je takrat, pa tudi kasneje objavljal slovenski tisk na Primorskem. Zagotovilo, da bodo služili v bolj severnih predelih Italije, se ni povsem uresničevalo, saj so se fantje in možje oglašali iz Firenc, Bologne, Rima, Mondove, Verone, La Spezie itd.
Odsev novega časa je prišel do izraza tudi v voščilih, ki so jih ob praznikih pa tudi sicer slovenski fantje in možje pošiljali preko slovenskega tiska v Italiji iz krajev, kjer so služili vojaščino. Tako so se za božič in novo leto 1922 oglasili iz Brescie: »Pretekla sta dva truda polna meseca, odkar smo zapustili predragi domači kraj. Sprva smo imeli jako težke vaje, sedaj je že nekoliko bolje. Ker nam je nemogoče iti za Božične praznike na dopust, pošiljamo tem potom staršem in bratom, sestram, prijateljem, dekletom in vsem narodnim društvom najsrčnejše pozdrave in želimo vsem veselo, blagoslovljeno in srečno novo leto!«
Državni poslanec, duhovnik Virgil Šček, je takrat tudi sodil, da bi slovenskim vojakom v Italiji koristil mali molitvenik z nekaterimi moralnimi navodili skupaj s knjižico, »ki bi obsegala priročno vsega, kar mora vedeti mladi slovenski fant, ko gre v vojake. Sto strani močno knjižico bi imel v žepu in jo hranil kot zaklad.« Na tak poziv ali pa kar samodejno se je oglasil učitelj Vinko Bandelj, ki je leta 1923 napisal dvojezično Priročno knjižico za slovenske vojake v Italiji/Manueletto per i soldati sloveni in Italia. Obsegala je slovnico italijanskega jezika, več temeljnih podatkov o italijanski vojski ter mali italijansko-slovenski in slovensko-italijanski slovar. Bandelj, ki je v uvodu svojega priročnika pisal o »zmagoslavni zastavi italijanske Domovine«, ni skrival svojega nagnjenja do italijanstva in je deloval v slovenski inačici fašistične politične stranke.
Na Sardiniji več Slovencev kot Italijanov
Vojaška obveznost v državi, ki je bila tudi kolonialna ter jo je od oktobra istega leta dalje več kot dvajset let vodil fašizem s svojim ozemeljskim ekspanzionizmom ter z raznarodovalnimi cilji, se je kazala tudi v odnosu civilnih in vojaških oblasti do pripadnikov Slovencev in Hrvatov. Služili so v vseh rodovih italijanske vojske, največ pa v pehotnih enotah. Kraji, kjer so služili vojaški rok, so bili razpršeni, zlasti po letu 1930, po celotnem Apeninskem polotoku. Zelo težke razmere so bile na otoku Sardinija, ki je postal nekak simbol slovenske/slovanske navzočnosti v italijanski vojski pa tudi v javnem življenju. V letih 1933 in 1934 je bilo na Sardiniji pri 46. pešpolku več Slovencev kot Italijanov. Slovenski rekruti so se služenju na Sardiniji neuspešno upirali. Sicer pa je fašistični režim uzakonil nerazdružljivost državljana in vojaka. Vojaška vzgoja je tako postala del nacionalne vzgoje, obvezno predvojaško vzgojo so vpeljali že konec leta 1930. S prihodom fašizma na oblast se je pričelo dvajsetletno obdobje, ki je na zunaj in s pomočjo režimske propagande kazalo na popolno vdanost oboroženih sil fašizmu.
Slovenci pa so služili tudi v italijanskih kolonijah (Cirenajka, Etiopija, Eritreja, Libija, Somalija, Tripolitanija; od leta 1936 so bile Eritreja, Etiopija in Somalija združene v upravni enoti Africa Orientale Italiana). Ko je Italija z osvajalnimi vojnami prestopila meje matičnega ozemlja in kolonij, so se Slovenci od leta 1935 udeležili tudi bojev v Etiopiji in kot že v Grčiji tudi v Jugoslaviji, Franciji, na ozemljih severne Afrike, od julija 1942 pa v Sovjetski zvezi. Dogodki druge svetovne vojne so nato Slovence kot vojne ujetnike razpršili ne le po nekaterih evropskih državah, marveč tudi po Bližnjem vzhodu, Avstraliji in Združenih državah Amerike.
Slovenci so se prvega vojnega spopada udeležili jeseni leta 1935, ko je Italija napadla Etiopijo. V vojni naj bi sodelovalo 12.000 Slovencev in Hrvatov, življenje pa naj bi izgubilo 21 Slovencev. Vojno v Etiopiji so Slovenci in hrvaški Istrani sprejemali z neodobravanjem, s protesti pred vpoklici in s pobegi preko meje v Jugoslavijo, kjer se je zbralo kakih 1000 tako imenovanih Abesincev.
Še preden je Italija 10. 6. 1940 z vojno napovedjo Franciji vstopila v dogajanja druge svetovne vojne, je napadla Balkanski polotok. Za vojno na grških tleh je bila določena divizija Julia, katere mobilizacijsko ozemlje je bila tudi tako imenovana Julijska krajina. Divizija Julia je bila v začetku leta 1942 prestavljena v Rusijo in tako se je na ruskem bojišču znašlo veliko primorskih Slovencev in hrvaških Istranov. Statistika pove, da so boji na ruski fronti zahtevali 3369 umrlih z območij ob vzhodni meji Italije.
Vojna Italije v Afriki, v Libiji in na ozemlju Italijanske vzhodne Afrike, je od druge polovice leta 1940 zaradi neuspehov italijanske vojske pod vodstvom maršala Rodolfa Grazianija pripeljala v britansko ujetništvo tudi veliko Slovencev. Slovenci so postali vojni ujetniki tudi na bojiščih v Eritreji, Etiopiji in Somaliji. Februarja 1941 so iz slovenskih in hrvaških ujetnikov v Mustafi (Egipt) ustanovili enoto prostovoljcev, ki je junija 1941 prešla v jugoslovanski kraljevi gardni bataljon.
Nekakšen vrhunec nezaupljivosti italijanskih fašističnih in vojaških oblasti do slovenskih in hrvaških vojakov je bilo ustanavljanje posebnih bataljonov (battaglioni speciali). Vojaški obvezniki (novinci in mobiliziranci) in deloma politični zaporniki so se ob vstopu Italije v vojno izločevali v vojske kot nezanesljivi in so bili premeščeni v posebne zbirne centre v notranjost države, največ pa na Sardinijo, kjer je bilo jeseni 1940 zbranih že okoli 6000 primorskih Slovencev in istrskih Hrvatov. Še poseben značaj so posebni bataljoni dobili z začetkom partizanskega boja na Slovenskem in Primorskem.
Na tem mestu se pregled služenja Slovencev v oboroženih silah italijanske kraljeve države končuje. Spodbudila ga je stoletnica prvih naborov (1922) za italijansko vojsko na Primorskem. Kapitulacija Italije septembra 1943 je bila za njene oborožene sile prelomnica v vseh pogledih, tako v državnih mejah in kolonijah kot tudi na ozemljih, ki jih je okupirala. V severnih predelih Italije je delovala vojska Mussolinijeve Salojske republike, v južnih pa na zavezniški strani, kar je od kraljeve vojske preostalo. Slovenci, ki še danes delujejo prostovoljno ali profesionalno v italijanskih oboroženih silah, so predvsem pripadniki slovenske skupnosti v Italiji.
BRANKO MARUŠIČ
Literatura: Besedilo je bilo napisano na podlagi avtorjevih prispevkov v zborniku Vojaki iz slovenskega prostora na tujih tleh v preteklosti (Ljubljana 2011) in v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe 2022. Članek sta spodbudili stoletnica prvih množičnih, italijanskih vojaških naborov na Primorskem(1922) in osemdesetletnica delovanja primorskih fantov, pripadnikov italijanske armade v bojih Italije na ozemlju Sovjetske zveze (1942) in Ukrajine.