Tujina

Obletnica ene največjih vesoljskih tragedij in njena trajna zapuščina

Miami, 01. 02. 2023 09.08 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 6 min

Pred natanko 20 leti se je zgodila ena najhujših vesoljskih nesreč v zgodovini. V nesreči raketoplana Columbia je umrlo sedem astronavtov, nesreča pa je spremenila način Nasinih priprav in izvajanj takšnih misij. O trajni dediščini te tragedije sta spregovorila takratni član agencije in član njene preiskovalne komisije.

Scott Hubbard se natančno spominja, kje je bil na dan ene najsmrtonosnejših tragedij v zgodovini vesoljskih potovanj. Še preden je 1. februarja 2003 zjutraj vstal iz postelje, so na radijski oddaji sporočili, da Nasin raketoplan Columbia "zamuja" z vrnitvijo na Zemljo. "Imel sem imel občutek, da je šlo nekaj narobe," se spominja.

Vesoljsko plovilo, ki je v vesolje poletelo iz Kennedyjevega vesoljskega centra na Floridi le dobra dva tedna prej, s sedmimi astronavti na krovu, naj bi na Zemlji pristalo tisto jutro. Toda pristalo ni nikoli.

Columbia, ki je svoje prvo potovanje opravila aprila 1981, je razpadla nad Teksasom, le 16 minut pred načrtovanim pristankom na Floridi, pri čemer je umrla celotna posadka. Na krovu so bili poveljnik Rick Husband, pilot William McCool, strokovnjaki za misijo Michael Anderson, Laurel Clark, David Brown in Kalpana Chawla ter specialist za tovor Ilan Ramon, ki je bil prvi izraelski astronavt. Nesreča je pomenila začetek konca ameriškega programa vesoljskih raketoplanov, ki je že prestal izgubo sedmih astronavtov v katastrofi Challengerja leta 1986.

Hubbardu, veteranu ameriške vesoljske agencije, bil je tudi njen prvi programski direktor za Mars, je nesreča Columbie za vedno spremenila pogled na izstrelitve raket. "Ko te nizkofrekvenčni ropot, ta tlačni val, zadene, imaš občutek strahospoštovanja nad močjo, ki se uporablja za dvigovanje iz gravitacijskega vodnjaka Zemlje. Toda po izkušnji s Columbio, ko zdaj vidim izstrelitev rakete, ki ima ljudi na krovu, dobim dodaten občutek tesnobe: 'Ali sem naredil vse, kar je bilo v moji moči, da zagotovim uspeh misije?'"

Klic, ki je spremenil vse

Preden je bila izguba posadke sploh potrjena, je Hubbard prejel klic iz Nasinega skrbniškega urada, da bi zastopal agencijo v preiskavi o tem, kaj se je zgodilo. Takratni skrbnik je bil Sean O'Keefe, ki je bil skupaj z družinami astronavtov, ko je postalo jasno, da nekaj ni v redu. "Razpoloženje se je od navdušenja in pričakovanja spremenilo v obup, ko je postalo jasno, da se raketoplan ne vrača domov," je povedal za Sky News. "Običajno lahko svojo uro nastavite na čas, kdaj bo raketoplan prišel skozi atmosfero. Tako kot na dan izstrelitve smo imeli uro za odštevanje s temi velikimi številkami, ki so postopoma padale navzdol. Prišlo je do približno dve minuti po 00 – čas, preden običajno zagledate raketoplan, zaslišite dva zvočna udarca, ko raketoplan prečka zvočni zid, kar vam pove, da bo pristal. Nobenega zvočnega udara ni bilo."

Razpadanje raketoplana Columbia
Razpadanje raketoplana Columbia FOTO: AP

Columbia je že razpadla, njene razbitine so deževale po Teksasu, medtem ko so družinski člani posadke neopaženi čakali v vesoljskem centru Kennedy. Kmalu zatem je stekla uradna preiskava. Scott Hubbard je bil izbran kot edini Nasin predstavnik v preiskovalnem odboru, ki bo sodeloval z generali letalskih sil, mornariškimi admirali in nekdanjimi ameriškimi astronavti, da bi ugotovili podrobnosti o tem, zakaj se je misija Columbia končala s tragedijo. "Vedel sem, da bi, če bi se soočili z izgubo posadke, to imelo enak učinek na agencijo, kot ga je imela nesreča Challengerja pred leti," je povedal. "Zato sem šel v to z odločnostjo, da naredim vse, kar lahko."

"Najtežja dolžnost"

Preiskava Columbie naj bi trajala 30 dni. Na koncu je trajala šest mesecev. Začeli so s sedemdnevnimi delovnimi tedni v bazi zunaj vesoljskega centra Johnson v Houstonu, kar je Hubbard označil za "najtežjo dolžnost" svojih 20 let pri Nasi. "Prvi del je bila zelo žalostna operacija iskanja in prenos posmrtnih ostankov posadke, tako da bi družine lahko imele zaključek," je povedal. Našli so posmrtne ostanke vseh sedmih astronavtov. Pri iskanju in zbiranju razbitin je sodelovalo približno 25.000 ljudi, se spominja O'Keefe, saj so bili kosi raztreseni po 322 kilometrov dolgem ozemlju od Dallasa do meje z Louisiano.

Ker je imel Hubbard znanje iz tehnike in znanosti, se je moral osredotočiti na tehnični vzrok nesreče. "Na začetku so bili to posredni dokazi," se spominja. "Imeli smo le eno dobro sliko v visoki ločljivosti kosa pene, ki je odpadel z glavnega rezervoarja in udaril v raketoplan nekje na njegovem levem krilu, nato pa so ven prišli koščki odpadkov." To pa se ni zgodilo med ponovnim vstopom v atmosfero, ampak po izstrelitvi 16. januarja, 82 sekund po letu. Kontrola misije je o tem obvestila poveljnika in pilota, ki sta bila prepričana, da – ker se je to dogajalo tudi na prejšnjih misijah – ni razloga za preplah, ko je šlo za ponovni vstop v atmosfero.

Ko je Columbia znova vstopila v atmosfero, je poškodba krila prepustila "pregrete pline", ki so povzročili uničenje krila in posledično razpad celotnega raketoplana. "Odpadanje pene se je dogajalo že od prvega leta raketoplana, pred 30 leti," je povedal Hubbard. "Čeprav je bila prvotno označena kot anomalija med letom, kar je najresnejša težava, je sčasoma postala obravnavana kot težava obnove, le stvar vzdrževanja, in je bila degradirana. Menimo, da je bil ta ležeren pristop do tega, kar je bilo resno vprašanje, eden od organizacijskih vzrokov za nesrečo." 

Posadka raketoplana Columbia
Posadka raketoplana Columbia FOTO: AP

Zaradi "občutka zanikanja" med tistimi, ki so jih intervjuvali med preiskavo, Hubbard pravi, da si je prizadeval za test, ki bi poskušal poustvariti tako imenovano anomalijo, pri čemer se je odločil za raziskovalno ustanovo v Teksasu, ki so jo uporabili za simulacijo učinka udarca ptice na letalo. V nekaj mesecih je bil test konfiguriran glede na specifikacije tega, kar se je zgodilo Columbii. Test so opravili na televiziji v živo, 7. julija 2003, in rezultat je bil nedvomen. "V meni je vzbudilo dve čustvi hkrati," se spominja Hubbard. "Eno je bilo 'da, dokazali smo', drugo pa 'o moj bog, tako so ti ljudje umrli'. In to je bil ... kar trenutek."

Zapuščina Columbie

Celotno poročilo nesreče, ki ga je O'Keefe prejel 10 dni pred objavo avgusta 2003, je dalo 29 priporočil za izboljšanje varnosti prihodnjih poletov raketoplanov, ki jih je NASA sprejela. Med njimi je bilo tudi, da pojav, ko pena pada z zunanjega rezervoarja raketoplana med izstrelitvijo, kar je bilo med Nasinimi inženirji sprejeto kot nekaj, kar se dogaja, ne sme biti več dovoljen. Agencija od takrat ni več izgubila astronavtov med vesoljskim poletom. "To je bilo težko poročilo," je povedal O'Keefe. "Nič ni bilo lahkega. Bilo je zelo kritično, a to smo morali slišati." 

Nasa se sicer vsako leto januarja spominja žrtev Columbie in njenih drugih padlih astronavtov s polaganjem rož in branjem poklonov med spominsko slovesnostjo v vesoljskem centru Kennedy. NASA je med vesoljskimi poleti izgubila 15 astronavtov: sedem v Columbii in Challengerju ter enega, Michaela Adamsa, v suborbitalnem letu leta 1967.

  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1

KOMENTARJI (2)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

Yon Dan
01. 02. 2023 12.26
-1
Kako to, da so potem še vsi astronavti živi? Globalistična satanistična laž.
Zrcalo
01. 02. 2023 11.53
+2
V članku piše: "NASA je med vesoljskimi poleti izgubila 15 astronavtov: . . . ." Mislim, da je potrebno prišteti še 3 astronavte iz programa Apolo, ki so umrli - zgoreli med suhim treningom zaradi požara.