»Trg dela potrebuje ustvarjalne posameznike." (iz intervjuja z Alešem Novakom)

S podelitvijo festivalskih nagrad in Borštnikovega prstana, ki ga letos prejme nekdanji član SNG Nova Gorica Ivo Barišič, se bo v nedeljo sklenil 57. Festival Borštnikovo srečanje.

Po besedah Aleša Novaka, umetniškega direktorja Borštnikovega srečanja, ostaja festival osrednji gledališki festival, ki povezuje slovensko gledališče, ki ga sestavljata tako javni kot nevladni segment. V Mariboru dva tedna gosti vrhunske gledališke predstave in druge z gledališčem povezane dogodke. Kakšne in kako, nam je v spodnjem pogovoru pojasnil direktor festivala.

Letošnji tekmovalni izbor prinaša kar šestnajst predstav, kakšno je "razmerje moči" med institucionalnimi in neodvisnimi produkcijami?

Ker je bilo tokratno obdobje izbora uprizoritev zaradi epidemije in prehoda na nov festivalski termin izjemoma podaljšano, je tudi obseg tekmovalnega programa veliko večji, selektorica za ta programski sklop je bila Nika Leskovšek. Prihodnje leto se vračamo na običajni obseg, ki je okoli 10 do 12 predstav v tekmovalnem programu, predstave si v vlogi letošnje selektorice ogleduje dramaturginja in kritičarka Vilma Štritof. V letošnjem tekmovalnem programu prevladujejo uprizoritve javnih gledališč, izbranih je tudi nekaj koprodukcij z nevladnimi organizacijami. Zlasti dobro sta zastopani SNG Drama Ljubljana in Drama SNG Maribor, prva s kar štirimi in druga s tremi uprizoritvami, v drugih programskih sklopih je zastopanost nevladnih organizacij nekoliko višja. V zadnjem obdobju je žal opazna določena redukcija obsega nevladnega segmenta slovenske gledališke produkcije, morda tudi pri formatih predstav, kar po epidemiji in zapletih pri financiranju zagotovo ni presenetljivo. 

V okviru strokovnega programa ste letos pripravili mednarodno konferenco Gledališka vključenost – socialna aktivacija. Kakšna je lahko vloga gledališča pri vključevanju ranljivih skupin v družbo? 

Mednarodna konferenca se je osredotočila na tematiziranje gledališča kot učinkovite in uspešne metode socialne aktivacije ranljivih skupin. Udeleženci konference se niso posvečali zgolj ukvarjanju z vključevanjem ranljivih skupin v kreativne procese, ampak tudi z učinki tega vključevanja na drugih področjih življenja ranljivih skupin (vstop na trg dela, vključevanje v izobraževanje, vseživljenjsko učenje, druge oblike socialne vključenosti, izboljšanje kakovosti življenja, opolnomočenje itd.). Ukvarjanje s kulturo in gledališčem lahko pomembno prispeva h krepitvi posameznikovih kompetenc in samopodobe in v tem smislu spodbuja in olajša vključevanje v družbo.

Zakaj ste se odločili za socialno naravnano temo konference?

Zamisel za konferenco smo dobili pri izvajanju našega celoletnega Borštnikovega programa socialne aktivacije, ki je financiran iz evropskih kohezijskih sredstev, temelji pa na umetnosti in kulturi.

Raziskave kažejo, da imata kultura in umetnost pomembne učinke na posameznikovo opolnomočenje in družbeno vključenost.

Poročilo Unesca o kulturnih in kreativnih industrijah za leto 2013 recimo ugotavlja, da trg dela potrebuje ustvarjalne posameznike, ki lahko prenavljajo, delajo v skupinah, komunicirajo in se prilagajajo spreminjajočim se okoljem in zahtevam. Prav umetnost priznava ustvarjalnost kot osnovno človekovo sposobnost, ki jo je treba trajno negovati.

Kot umetniški direktor ste na čelu FBS peto leto, v tem času ste razširili spremljevalni in strokovni program, s katerim presegate stare okvire tega gledališkega festivala. Kakšne so funkcije festivala? 

 Festival Borštnikovo srečanje je osrednji slovenski nacionalni gledališki festival, ki se umešča v delovanje in spodbuja estetski razvoj slovenskega gledališča. Med temeljnimi festivalskimi cilji so izbrati in predstaviti najboljše dosežke pretekle slovenske gledališke sezone, promovirati in popularizirati gledališko ustvarjalnost doma in v tujini, nagrajevati gledališke ustvarjalce in njihove stvaritve, spodbujati kakovost in profesionalno raven slovenske gledališke ustvarjalnosti, omogočati pretok informacij in izmenjave uprizoritev, predstaviti tujo gledališko ustvarjalnost ter spodbujati raznolikost in hkrati povezanost gledališkega prostora ter izraza. Z razširjenimi vsebinami smo želeli spodbuditi razvoj področja dviga kompetenc strokovnih delavcev in gledaliških profesionalcev za delo z mladimi, s tem pa tudi razvoj novih občinstev, okrepiti smo želeli vključevanje slovenskih in tujih študentov ter področje mednarodnega sodelovanja in uveljavljanja festivala ter slovenske gledališke ustvarjalnosti v mednarodnem prostoru.

Pomemben del festivala sta programska sklopa Mlado gledališče in Študentsko gledališče. Komu je namenjeno Mlado gledališče?

Usposabljanje Mlado gledališče je namenjeno tako ustvarjalcem kot pedagogom na področju umetnosti in izobraževanja. Program vključuje izbrane gledališke predstave in umetniške dogodke, ki jih udeleženci po ogledu z mentorji in strokovnjaki reflektirajo in tudi obravnavajo v različnih delavnicah. Izjemno pomembno je namreč, kako in s kakšnimi pristopi pedagoški delavci mladim približajo gledališče, in mi jim želimo pri tem pomagati. Letošnji vsebinski poudarki so medgeneracijska prehodnost in dialog, strokovni posvet, ki zaokrožuje ta programski sklop, pa bo posvečen sprejemanju in vključevanju drugačnosti ter gledališkim postopkom, s katerimi vnašamo raznolikost, pa tudi pomenu zgodbe za uprizoritev.

Kako pa ste festival približali študentom gledaliških smeri?

Študentsko gledališče je namenjeno vključevanju študentov ljubljanske gledališke akademije, pred epidemijo pa tudi povezovanju z izbranimi tujimi gledališkimi šolami. Ne le, da študentje v okviru festivala predstavljajo svoje gledališke produkcije, sodelujejo tudi na druge načine, med drugim pripravljajo Borštnikov blog, ki je študentska refleksija festivalskega dogajanja, dostopna na naši spletni strani. V mislih jih imamo pri snovanju drugih programskih aktivnosti, denimo strokovnega programa in predstavitve knjig.

Kako vidite gledališče in festival čez nekaj let?

 Gledališče se bo najverjetneje pomikalo k večji demokratizaciji uprizoritvenih prostorov, produkcijskih modelov, estetik in vsebin. V prihodnosti pričakujem odmik od premise, da je gledališka predstava tržno blago ali zgolj prostočasni dodatek. Ko se bomo kot družba prihodnosti bolj odgovorno in zares ukvarjali z refleksijo družbenih odnosov in pojavov, s premišljevanjem o tem, kdo smo v resnici in kam gremo, bo gledališče še poglabljalo svoje spoznavne funkcije. 

V kakšni kondiciji je slovensko gledališče v postkovidnem obdobju?

Epidemija in z njo povezani omejitveni ukrepi so od marca 2020 zagotovo zaznamovali slovensko gledališče.

Javni zavodi so ohranjali normalno financiranje tudi v času ustavitve javnega programa, kar je bilo zelo pomembno za stabilnost in dolgoročno načrtovanje, tudi za socialno varnost zaposlenih, profesionalne nevladne organizacije in samozaposleni na področju kulture pa so živeli v zelo negotovih razmerah in številni žal tudi na meji revščine ali celo pod njo. Žalostno je, da je kaj takega v današnjem času sploh še mogoče in upam, da bo celovita sistemska ureditev tega področja, ki jo čakamo že dolgo časa, med prioritetnimi nalogami nove vlade. Ob začetku epidemije seveda nismo vedeli, kako se bo razvijala in kaj nas čaka, načrtovanje gledališkega programa je bilo previdno, s številnimi prilagoditvami in spremembami, igralske zasedbe manjše, tudi solistične, ponekod študije predstav v alternacijah. Del programa se je preselil na spletne kanale, zaradi velike želje producentov in ustvarjalcev, da bi ohranjali vsaj minimalni stik z občinstvi, pa tudi zadovoljivo raven ustvarjalne kondicije. 

Lena Kreutz

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord