Izjemen niz koncertov v izjemnem času

Orkester in Zbor Slovenske filharmonije bo na prvem koncertu ­festivala, ki bo od 28. januarja do 5. februarja potekal v Slovenski filharmoniji, Viteški dvorani Križank in Cankarjevem domu, vodil flamski dirigent Bart Van Reyn. Na sporedu koncerta À la Händel bodo tri baročne mojstrovine: Bachova zgodnja cerkvena kantata za zbor iz leta 1708, Ferrandinijeva solistična kantata za mezzosopran, vrhunec koncerta pa bo Händlovo najbolj viharno delo za zbor in soliste Dixit Dominus.

Na koncertu bodo nastopile tri solistke, britanska sopranistka Julia Doyle, sopranistka Polona Plaznik in mezzosopranistka Barbara Kozelj. Direktor ljubljanskega festivala Darko Brlek je ob odlični prodaji vstopnic napovedal lep festival v izrednih razmerah. O festivalu, ki bo glasbenim sladokuscem s pomočjo Zbora in Orkestra Slovenske filharmonije, zdaj že tradicionalno rezidenčnega orkestra Ljubljana Festivala, na treh lokacijah že petič ponudil odlične koncerte z gostovanji priznanih domačih in tujih umetnikov, je govoril z navdušenjem, čeprav so okoliščine organizacije prireditve manj ugodne. Upoštevati morajo pravilo o enem zasedenem in enem praznem sedežu.

Tako kot drugi ravnatelji javnih zavodov je Brlek dodal, da bodo na festivalu upoštevali vsa veljavna pravila, od potrdil PCT do razkužilnikov, vsi nastopajoči se bodo testirali na koronavirus. »Vidite, v kakšnem času smo, a vendar doslej še nismo prejeli odpovedi zaradi obolelosti, zato se nadejam lepega festivala v izrednih razmerah.«

Händlovo najbolj viharno delo

Kot vrhunec koncerta bo na sporedu Händlovo najbolj viharno delo za zbor in soliste Dixit Dominus. Delo, naslovljeno po psalmu Mesijevo duhovništvo, je polno vokalne virtuoznosti, strukturne razsežnosti in energičnosti. Skladatelj ga je nedvomno zasnoval zato, da bi dokazal svojo zmožnost skladanja v italijanskem slogu. Napisal ga je v Italiji, domnevno leta 1707, med triletnim bivanjem v Rimu, s polifono strukturo se navezuje na tradicijo nemške koralne glasbe, z energičnostjo in dramatično intenzivnostjo pa je izziv tako za pevce kot orkestrske glasbenike. Dvaindvajsetletni glasbenik je v tem delu hotel pokazati mojstrsko obvladovanje kontrapunkta ter harmonično in melodično inventivnost, še najbolj impresivno pa svoj občutek za dramatičnost.

Dirigent Bart Van Reyn je eden od najbolj iskanih belgijskih dirigentov svoje generacije ter izvaja širok repertoar, od baročne do sodobne glasbe. Študiral je na Kraljevem konservatoriju v Antwerpnu in Bruslju ter se v izvajanju starejše glasbe izpopolnjeval pri Josu van Veldhovnu na Kraljevem konservatoriju v Haagu.

Dirigiranje je študiral pri Gianluigiju Gelmettiju na tečajih v Sieni in na Dunaju ter se izpopolnjeval pri Friederju Berniusu in siru Johnu Eliotu Gardinerju. Leta 2000 je ustanovil svoj projektni ansambel Octopus, ki je kot komorni in oratorijski zbor nastopal samostojno ter z belgijskimi orkestri na koncertih in festivalih v Belgiji, po uspehih doma pa tudi v znanih dvoranah v Metzu, Parizu, Rotterdamu in Moskvi. Leta 2012 je v Antwerpnu ustanovil še ansambel Le Concert d'Anvers, ki igra na zgodovinska glasbila in izvaja predvsem glasbo 18. in 19. stoletja. Od leta 2016 je glavni dirigent Danskega radijskega zbora, leta 2019 je bil imenovan še za glasbenega vodjo Flamskega radijskega zbora. Od letošnje sezone je tudi stalni gostujoči dirigent orkestra Anima Eterna Brugge.

Od političnih ved do baroka

Sopranistka Julia Doyle prihaja iz Lancastra. Pred začetkom pevske kariere je na Cambridgeu študirala družbene in politične vede, nato pa se je povsem posvetila petju, velja za specialistko za baročni repertoar. V njeni obsežni diskografiji sta Händlova oratorija Mesija z ansamblom Britten Sinfonia in zborom Polyphony pod dirigentskim vodstvom Stephena Laytona ter Izrael v Egiptu z ansamblom Concerto Köln, zborom Arsys Bour­gogne in dirigentom Pierrom Caom. Za več založb je v sodelovanju z različnimi orkestri posnela skladbe Mendelssohna, Bacha, ­Lutosławskega in drugih.

Mezzosopranistka Barbara Kozelj je glasbeno pot začela na Akademiji za glasbo v Ljubljani, nato je študirala na Kraljevem konservatoriju v Haagu. Njeni učitelji so bili Marcos Bajuk, Irena Baar, Sasja Hunnego, Meinard Kraak in Anne Sofie von Otter. Bila je članica Nove operne akademije in Nizozemskega opernega studia.

Po debiju s Kraljevim orkestrom Concertgebouw leta 2013 se je njena kariera strmo vzpenjala. Požela je pohvalne kritike v strokovni javnosti in pri poslušalcih, ko je leto pozneje v Pasijonu po Mateju z dirigentom Ivánom Fischerjem prvič nastopila v newyorški dvorani Carnegie. Z njim je v Mozartovem ­Rekviemu nastopila na londonskem festivalu BBC Proms in se Budimpeškemu festivalskemu orkestru pridružila na evropski turneji, na gostovanju po ZDA pa so posneli Mendelssohnovo scensko glasbo Sen kresne noči, ki je nato z velikim uspehom izšla pri založbi Channel Classics.

Na opernem odru je v vodilnih vlogah uspela v opernih hišah v Essnu, Bonnu in Amsterdamu. Debitirala je kot Penelopa v Monteverdijevi operi Odisejeva vrnitev v domovino v londonski dvorani Barbican z Akademijo za staro glasbo in Richardom Egarrjem. Kritiki so poudarili njeno »čudovito mirno prezenco in izrazno silovito podajanje Monteverdija«. Pomemben in nadvse uspešen je bil njen nedaven debi v operni hiši v Leipzigu v vlogi Brangene v ­Wagnerjevi operi Tristan in Izolda.

Sopranistka Polona Plaznik je končala magistrski študij petja na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorju Matjažu Robavsu. Na tekmovanju Temsig je leta 2016 osvojila srebrno priznanje, leta 2019 pa srebrno priznanje in tretjo nagrado. Leta 2018 je na mednarodnem pevskem tekmovanju IMMCC Maribor osvojila zlato priznanje in drugo nagrado, leta 2021 pa zlato priznanje in prvo nagrado. Lani je magistrirala z vlogo Kunigunde iz operete Kandid skladatelja Leonarda Bernsteina, za katero je prejela Prešernovo nagrado Akademije za glasbo UL. Trenutno je zaposlena v Zboru Slovenske filharmonije.

Zbor Slovenske filharmonije

Začetek organiziranega zborovskega udejstvovanja na Slovenskem je mogoče poiskati v delovanju predhodnic Slovenske filharmonije. Tako vemo, da je lasten vokalni sestav imela že Filharmonična družba in z njim oblikovala koncerte od konca 18. stoletja naprej. V 19. stoletju, v času močnih narodnostnih teženj, je svoj zbor, katerega člani so uspešno nastopali tudi v tujini, ustanovila osrednja slovenska glasbena organizacija Glasbena matica. Po drugi svetovni vojni in razpustitvi Glasbene matice je zbor znova zaživel kot del Slovenske filharmonije. Leta 1976 je bila profesionalna zborovska tradicija za nekaj časa prekinjena, do leta 1991, ko je bil kot društvo posebnega družbenega pomena na novo ustanovljen poklicni sestav Slovenski komorni zbor, ki od leta 1998 deluje v okviru Slovenske ­filharmonije.

Zbor je kar dve desetletji vodil letošnji prejemnik Prešernove nagrade Mirko Cuderman, od leta 2012 do danes so se kot umetniški vodje zvrstili Martina Batič, Borut Smrekar in Gregor Klančič. Poleg najvidnejših slovenskih dirigentov so ga vodili tudi številni ugledni mednarodni umetniki, kot so Eric Ericson, Tõnu Kaljuste, Grete Pedersen, Kaspars Putniņš, Günther Theuring in Stephen Layton. Zbor v okviru abonmajskih ciklov pripravlja koncerte, na katerih izvaja a cappella in vokalno-instrumentalno glasbo, ter redno sodeluje pri izvedbi vokalno-instrumentalnih del z Orkestrom Slovenske filharmonije. Kot edini poklicni koncertni vokalni sestav pri nas se posveča predvsem ohranjanju domače glasbene dediščine. Od leta 2016 je Zbor Slovenske filharmonije član evropskega združenja profesionalnih pevskih zborov Tenso.