IRENA ŠUMI

"Uveljavljen izraz za tokratno različico fašizma se imenuje iliberalna demokracija"

Neva Železnik/revija Jana
6. 4. 2022, 20.40
Deli članek:

»Fašizem, ki spet narašča po vsej Evropi in drugod, prepoznamo po ideologiji, ki poveličuje svoj narod; po rasizmu, ki temelji na zaničevanju vseh drugačnih; po slepem čaščenju in zaupanju v enega samega vodjo; po spregi vladajoče politične elite z zasebnim domačim ali tujim velekapitalom, ki nebrzdano uničuje planet; po kratenju človekovih pravic ter po sistematičnem zatiranju in podrejanju žensk.«

Mateja Jordovič Potočnik
Irena Šumi

Tako je začela pogovor Irena Šumi, antropologinja, sociologinja, raziskovalka etničnosti, nacionalizma, antisemitizma in rasizmov. Z njo smo govorili predvsem o fašizmu.

Ali imamo zametke fašizma tudi v Sloveniji?

Seveda. Uveljavljen izraz za tokratno različico fašizma se imenuje iliberalna demokracija.

Slišala sem, da je ta izraz skoval sam Viktor Orban.

Res je. Nastaja nova oblika države, ki počasi, a vztrajno ukinja demokracijo, socialno in pravno državo, pa tudi državo blaginje, kot se je uveljavila po 2. svetovni vojni. Formalno demokracija ostaja zgolj zaradi ohranjanja volitev, sicer pa politična elita v službi velekapitala, tujega ali domačega, sistematično krši t. i. ustavne meje in človekove pravice ter si sistematično podreja medije.

Vemo, da fašizem časti le svoj narod in prezira priseljence, še posebej begunce.

Fašizem vedno časti predvsem idejo lastnega, »čistokrvnega« naroda, za katerega si izmišljuje nikoli obstoječo slavno zgodovino in prazgodovino. Razglaša, da mora narod doseči svojo nekdanjo slavo, ki je nikoli ni bilo, zaradi česar da je treba v sedanjosti narodovo telo očistiti vseh tujih primesi, ljudi, ideologij, verjetij. Nasprotnike obtožujejo, da so nepatriotski, tujci in izdajalci.

Mar ni sprto z vso pametjo, da se fašisti hvalijo s tem, da so domoljubi?

Fašizem je vse, samo domoljubje ni. Biti domoljub namreč pomeni dejavno sodelovati in se angažirati v socialni sedanjosti lastnih skupnostih, npr. sosedskih, lokalnih, nacionalnih, profesionalnih, ne pa častiti tega ali onega velikega vodjo in fantazirati o mitski preteklosti ter še bolj mitski zlati prihodnosti »čistokrvnih«.

Kot vem, vsak fašistoidni sistem nujno potrebuje ne le zunanje, temveč tudi notranje sovražnike.

Tako je. Nacisti so, npr., iz Judov naredili »raso«, ki kvari superiorne, večvredne »Arijce«. V sedanji iliberalni demokraciji pa so notranji sovražniki levičarji, komunisti, marksisti, feministke in feministi, znanstveniki, kulturniki in tako naprej.

V času digitalizacije in svetovnega spleta je malo čudno, da nekateri še kar častijo samo enega vodjo, ki naj bi bil povrhu še nezmotljiv.

Nisem tako prepričana, da živimo v času izrednega razvoja znanosti. Znanost tudi ni isto kot tehnologija. Res je, da živimo v času, ko se nove tehnologije iz 60. in 80. let 20. stoletja masovno prodajajo kot posebej bleščeči, z elektronskimi lučkami opremljeni izdelki. Vendar: če pogledate avto, ki ga vozite, je v bistvu enaka naprava kot avto, ki ste ga vozili v 80. letih. Kadar se vkrcate na letalo, redko pomislite, da je prav to letalo letelo že leta 1970. Res pa je, da se te tehnologije izpopolnjujejo in postavljajo v službo še posebej iliberalne države, ki je obsedena z nadzorovanjem lastnega prebivalstva. Najbolj je tehnološko napredovalo orožarstvo, ker prodaja orožja za vedno nove vojne peščici rentnikov nosi bajeslovne dobičke.

Znanost pa vendarle še je. Pa tudi znanstvenice in znanstveniki.

Res je. A o njihovem delu javnost čedalje manj ve. Že vse od nekako 1980. spremljamo t. i. neoliberalno uničevanje znanosti, tako naravoslovnih kot družboslovnih ved, kjer gre samo še za kvantiteto, nič več kvaliteto: ustvarjajo in promovirajo se lažne avtoritete.

Fašizem ima težave tudi z enakopravnostjo žensk. Radi imajo le poslušne in tihe, pametnih se bojijo kot hudič križa.

Da, ampak sovraštva do žensk in podrejanja žensk ni izumil fašizem. Patriarhalni družbeni ustroj je star na tisoče let. Drži pa, da si fašizma ni mogoče zamisliti brez patriarhata. Pa tudi nepopisnih ekonomskih razlik, vojn, genocidov si brez patriarhata ni mogoče zamisliti.

Toda tudi nekatere ženske, ki ta patriarhalni ustroj ponotranjijo, so v tem moškem svetu lahko uspešne.

Seveda. Če se podrejajo patriarhalnim pravilom in so pripravljene igrati njegovo politično igro ali jo zastopati.

Kako naj ženske, ki temu nasprotujejo, stopijo na plano?

Saj so že večkrat. V zadnjem času, denimo, v vsem znanem gibanju #jaztudi, ki je v svetu in pri nas zahtevalo ničelno strpnost do spolnega nasilja. Spomnimo se tudi na gibanje za ženske volilne pravice, ki se je bojevalo več kot stoletje. Mislim, da so v tem trenutku predvsem vse ženske, vse feministke in feministi poklicani in pristojni, da razgalijo celotno zgodbo sistematičnega nasilja, ki je patriarhat: nad planetom, nad vsem živim na planetu, nad moškimi, ženskami in otroki.

To pa ne bo lahko. Tisti, ki so pri vrhu, se najtežje odrečejo svojim privilegijem.

Dobra novica je, da je igra, ki jo usmerjajo vedno ožje svetovne elite, čedalje bolj razvidna, četudi se zelo trudijo, da bi nas zapletli v mreže nacionalizmov in rasizmov. Tako okrutno igro zdaj gledamo v Ukrajini.

Neprestano poslušamo, kako vzvišene, navadnemu človeku nedoumljive stvari so politika, mednarodna politika, diplomacija, svetovna ekonomija itd.

V resnici gre v glavnem le za neomejeno pohlepno, divjaško, nenadzorovano, uničevalno igro podivjanih odraslih otrok, ki jo dirigirajo stari beli moški. Zaradi gibanja #jaztudi vemo, da so ti dirigenti, ko se jih razgali, precej žalostne kreature z nizko samopodobo ter zelo veliko otroške jeze in zamer.

Konservativci, tudi naši, menijo, da smo ženske dobre le za v kuhinjo, cerkev in seveda za rojevanje. Zato bi radi ukinili pravico do splava.

Če naj se malce pošalim, mislim, da bi konservativci morali paziti, kaj govorijo: če bi bilo kaj takega res za ženske, potem bi za moške držalo, da so dobri le za neobrzdano žretje, čvekanje in osemenjevanje.

Celotna »problematika« t. i. pravice do razpolaganja z lastnim telesom pri ženskah pa je spet utemeljena v patriarhalni perverziji: nepreklicno dejstvo je, da do nezaželene nosečnosti ne more priti, če ni bil zraven bedak, ki misli, da ima vso pravico svoj genski material trositi naokoli, kot ga je volja, posledice so pa ženskin problem.

Dobro pa je to, da se v Evropi krepi tudi antifašizem.

Da, in to ne samo v Evropi. Povsod po svetu.

Ponavljam, ekološka katastrofa (ki ni nekaj, kar prihaja, temveč je že zelo dolgo tu) in gibanje #jaztudi sta kritično razgalila notranji princip zgodovinske spirale, katere temelj je patriarhat. Dejstvo je, da so pobebljeni nacionalni mediji in tisti v zasebni lasti nehote sprožili t. i. alternativno spletno državljansko novinarstvo, h kateremu se kot verodostojnemu obrača vse več ljudi, še posebej mladih. Kolikšna grožnja elitam je to, pove že porazni podatek, da so ti alternativni novinarski viri vedno strožje cenzurirani na vseh družbenih omrežjih, ki so seveda vsi v zasebni lasti. No, pred dnevi smo doživeli še tisto, kar smo mislili, da spada v ropotarnico preteklih totalitarnih sistemov: EU nas je zaradi situacije v Ukrajini odrezala od vseh ruskih medijev. Cenzura je ukrep, ki se vedno izkaže za bumerang: spodnese namreč kredibilnost oblasti, ki jo je uvedla, in vodi k bohotenju t. i. teorij zarote.

Pravite, da so politične elite v službi velekapitala pod krinko ukrepov vpeljale ali še vedno vpeljujejo digitalni nadzor.

Neoliberalni patriarhalni red hoče dandanes imeti digitaliziran nadzor nad ljudmi, tistim, ki se upirajo, pa očita, da se hočejo iti »komunizem«. To je nesmisel: zgodovinski evropski komunistični režimi so bili vsi po vrsti državni kapitalizmi.

Kako se boriti proti fašizmu?

Nenehno, na vsakem koraku. Kot je rekel francoski filozof Jean-Paul Sartre, proti fašizmu se ne borimo zato, da bi zmagali, temveč zato, ker je fašizem. Kar pomeni: fašizem ni le ena od političnih ideologij, s katero lahko prijazno tekmujemo ter civilizirano razpravljamo. Je kult uničevanja in smrti, ki se mu je treba upreti načelno in takoj. Zadnja zgodovinska epizoda fašizma v 20. stoletju je Evropi prinesla nepopisen, industrializiran genocid nad Judi, Romi in Slovani, tudi zato, ker so si množice ljudi zatiskale oči, dokler so si jih lahko.