Pozdravljeni! Goethe je nekoč rekel: »Poznam soseda, ki se je obesil, da mu ne bi bilo treba vsako jutro zavezati kravate.« Kaj je hotel Goethe povedati? Da je soseda ubila enoličnost. Tudi nas na obroke ubija to slovensko neskončno enolično prežvekovanje enega in istega ter recikliranje včerajšnjega. Že nekaj mesecev enkrat na teden, v zadnjem času dvakrat na teden, kamere in novinarji stojijo pred eksoti, ki se nočejo cepiti in protestirajo proti PCT-pogoju in zahtevajo odstop vlade. Ti eksoti na trgih in ulicah s telefoni snemajo eden drugega, objavljajo nebuloze na socialnih omrežjih, kar je pač njihova odločitev in tudi pravica. Toda hkrati dobivajo stalno pozornost največjih medijskih hiš, ki protagonistom nespoštovanja zakonov s svojim poročanjem in odmerjenim velikim medijskim prostorom dajejo legitimiteto.
Namesto nevtraliziranja sprevrženosti njihovega početja, ki ogroža zdravje ljudi, ki onemogoča preostali večini, da ob sredah in petkih v Ljubljani živijo normalno življenje, da bi lahko šli po mestu brez skrbi, da ne bodo naleteli na huliganske izpade, dobivajo dobro mero medijskega prostora čudaki, ki kričijo, da covid-19 ne obstaja. Resni mediji bi morali s svojo uredniško politiko korigirati te neumnosti in idiotizme človeškega uma nikakor ne vnašati v etablirani medijski prostor, kajti s to pretirano medijsko pozornostjo samo redijo neuravnovešene liderje tega dogajanja. Na drugi strani pa dominantni mediji ob propagandi tega početja hkrati marginalizirajo in reducirajo poročanje o relevantnih državniških in političnih temah te države.
Na evropski ravni nas cepljenje proti covidu-19 in vprašanje precepljenosti opozarja, da se še nismo otresli komunistične navlake: najnižja precepljenost je namreč v državah nekdanjega vzhodnega bloka, Bolgariji, Romuniji, Hrvaški, Sloveniji, najvišja v državah s staro in utrjeno demokracijo. In stranke, ki so nastale iz komunističnega gnezda in nosijo ta genski zapis, nosijo skupaj z mediji velik del odgovornosti, da se kljub velikimi vloženimi sredstvom države in naporom stroke in zdravstva ne moremo znebiti te kuge. Dominantni mediji si ob pokrivanju, zvestem sledenju vsakega koraka in vsake misli Jenulla in Stevanoviča, pa Čordića in Jarčeve ter drugih podobnih modelov, pišejo veliko medijsko enciklopedijo niča. Zaradi tega niča ne zapolnijo svojega medijskega prostora z zgodbami, ki so pomembne tukaj in zdaj. Leve politične stranke temu početju aplaudirajo ali vsaj po tihem s tem simpatizirajo. Vsi pa bi se ob tem morali vprašati o stanju normalnosti v naši družbi in normalnosti nas samih, ker nasedamo takšni kramarski politični kulturi in medijskim vsebinam, kot jih nam ponujajo danes.
Res je, protesti na ulici so prinesli mnoge spremembe po svetu, študentska gibanja, nemire v vzhodnih socialističnih državah in padec berlinskega zidu, konec koncev tudi zborovanja v podporo četverici, JBTZ. V novejšem času lahko dodamo še arabsko pomlad, v ZDA čajanko in gibanje Okupirajmo Wall Street. Nekateri protesti so imeli več vpliva na družbene spremembe, drugi manj. Seveda tudi slovenska postkomunistična politična kontinuiteta, ki ima vraščen gen komunizma, dobro pozna moč ulice, ki pa jo ne izkorišča za spremembe na boljše, temveč za restavracijo starega: leta 2012 je ulica v tako imenovanih mariborskih vstajah zamenjala župana Franca Kanglerja, kar je bila uvertura v zamenjavo druge Janševe vlade. Ko so protestniki po Sloveniji odložili granitne kocke, so sedli v demokratične ustanove in nevladne organizacije, zavladali in si začeli deliti. Ta njihova razuzdana tovarišijsko delitev javnega denarja je bila s to vlado prekinjena, zato so se rodili protesti pred ministrstvom za kulturo in drugod po Ljubljani. Nervoza je vse večja, saj jim zmanjkuje denarja, in vse večji je strah, da bi po volitvah ostalo podobno razmerje sil in nespremenjena oblast. In vse večja je nervoza, ker se zavedajo, da s kockami in nasiljem tokrat ne bodo uspeli. Dejstvo je, da si še nismo izmislili boljšega sistema, kot je parlamentarna demokracija, in parlamentarni sistem omogoča prostor svobodne diskusije, vendar dediči totalitarizma demokratičnih načel še vedno niso posvojili.
V svoji bogati knjižnici imam tudi kakšno šund literaturo, kot na primer knjigo Mitje Gorjupa Samoupravno novinarstvu, za katero je uvodne besede prispeval Franc Šetinc. Naj na tem mestu ponovim le en vizionarski Gorjupov stavek, s katerim bo mogoče razumeti tudi genezo današnjega slovenskega gorjupega novinarstva: »Novinarstvo ni služba, je politična opredelitev.« Torej, politično opredeljeni novinarji slovenskih dominantnih medijev imajo danes nalogo, da nevtraliziranju vse neumnosti leve politike in njihovih politikov in da čim bolj demonizirajo vlado. Tudi za ceno zdravja ljudi. Tudi za ceno na desetine mrtvih, ki so umrli tudi zaradi posledic medijsko, politično in sodno spodbujene ignorance in nasprotovanja ukrepom, ki so nujni za zajezitev covida. Takšnih ukrepov, kot jih v danih razmerah poznajo povsod po svetu, le da imajo v večini drugih držav odgovornejše politike in bolj profesionalne medije in novinarje ter sodnike z zdravo pametjo. Demokratična preobrazba Slovenije ne bo končana, dokler v medijski in pravosodni nadstavbi ne bo korenitih sprememb. Na smetišču zgodovine je še veliko praznega prostora, ki bi ga morali že zdavnaj zapolniti.
Miro Petek