Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek
Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek

Zadnji teden je v vasi ob meji z Avstrijo še posebej pestro dogajanje. Zaznamujejo namreč stoletje od edinstvenega dogodka – njihovim prednikom je z vztrajnostjo in iznajdljivostjo uspelo spremeniti na koroškem plebiscitu zapečateno usodo, da Libeliče pripadejo avstrijski državi, ter doseči vnovično združitev z matičnim slovenskim narodom. V nedeljo se bodo tega dogajanja spomnili tudi na državni proslavi.

Koroški plebiscit kot kompenzacija za druga Avstriji odvzeta območja

Sorodna novica Sto let koroškega plebiscita: zeleno veselje in bela žalost

Kaj se je torej dogajalo pred dobrim stoletjem? Če so se ob sklenitvi premirja novembra 1918, ki je končal prvo svetovno vojno, ljudje po svetu veselili novega življenja v miru, se na severnem delu slovenskega narodnega ozemlja boji še niso končali. Nekdaj velik skupni imperij je razpadel, začel se je boj za meje novonastalih držav. Na Koroškem, kjer se je slovenski živelj prepletal z nemškim, se je v splošni negotovosti vsak postavil na svoje okope. Tudi Libeliče je z drugimi slovenskimi kraji na Koroškem tedaj zasedel mladi borec Franjo Malgaj, ki je v Celju zbral okoli 40 prostovoljcev in z njimi odrinil proti Koroški zavarovat slovensko severno narodnostno mejo.

A ko se v letu 1919 zmagovalne sile sestanejo v Parizu na mirovni konferenci, se začne kupčkanje z razdelitvijo nove podobe Evrope in del tega postane tudi koroško vprašanje. Vojaške zmage so se morale umakniti trgovanjem in kompenzacijam za druga območja po Evropi. Ameriški predsednik Woodrow Wilson je namreč želel med drugim tudi nadomestiti za Avstrijo izgubljena ozemlja na Južnem Tirolskem in za sudetske Nemce na Češkem in je za Celovško kotlino predlagal plebiscit. Da je popustil tudi jugoslovanski strani, je privolil v izvedbo plebiscita v dveh delih – najprej v coni A, če bi se tam glasovanje prevesilo na stran Kraljevine SHS, bi glasovali še v coni B.

Libeliče so padle v cono A. Zakaj, zgodovinar Marjan Linasi iz Koroškega pokrajinskega muzeja v razpoložljivi literaturi zadovoljivega odgovora ni našel. "Ta vas bi morala biti že priključena k Jugoslaviji, tako kot preostalo ozemlje Mežiške doline in območja Dravograda," je za STA dejal Linasi, ki je tudi avtor nove razstave o zgodovinskih dogodkih na tem območju. Kljub temu se je torej tudi tukaj izvedlo plebiscitno glasovanje.

Rekunstrukcija volilne skrinjice. Foto: Koroški pokrajinski muzej
Rekunstrukcija volilne skrinjice. Foto: Koroški pokrajinski muzej

"Če boste ločeni od svoje matice, boste kot narod izumrli"

Župnik Anton Vogrinec je po ustnih virih Libeličanom pred plebiscitom dejal, da naj glasujejo za Jugoslavijo, saj se režimi spreminjajo, narod pa ostaja. "Če boste ločeni od svoje matice, boste kot narod izumrli," pove zgodovinar Marjan Kos, rojen Libeličan, ki je bil s svojo rojstno vasjo povezan tudi v svoji profesionalni karieri v Koroškem pokrajinskem muzeju. V stavbi današnje osnovne šole je bilo volišče. Na razstavi v prostorih župnišča v Libeličah visi fotografija, na kateri je zamrznjen trenutek na dan plebiscita pred libeliško šolo: na vozu vnuk pripelje hromega deda z ene izmed višje ležečih kmetij, ki je želel oddati svoj glas.

Odločitev je bila razglašena 13. oktobra 1920. V coni A se je 59,04 odstotka volivcev odločilo za Avstrijo. V nemških krogih je zavladalo veselje, na slovenski strani in v Kraljevini SHS pa žalost, nejevera in objokovanje izgubljenega Korotana.

Več informacij v videopredstavitvi Središča za javno zgodovino pri Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani v sodelovanju s Koroškim pokrajinskim muzejem:

Dveletni boj vaščanov, ki je prinesel uspeh

Kmalu po razglasitvi izidov so se Libeličani začeli zbirati po odročnih hribovskih kmetijah in se odločili, da se s tem ne bodo sprijaznili. Avstrijska stran je začutila, da se tukaj nekaj dogaja, zato so začeli obljubljati, da bo občina postala gospodarsko močna, ponujali so subvencije in ugodna posojila. A libeliški upor je postal vse močnejši.

Libeliče: 100 let od zmage pri premiku državne meje

Marjan Kos nam opiše, da so se domačini na skrivaj dobivali in peli slovenske in slovanske pesmi. Shodi so bili iz tedna v teden bolje obiskani. Izogibali so se nemških trgovin, niso sprejemali ponujenih ugodnih posojil, obrtniki so nehali trgovati s tradicionalnimi odjemalci na avstrijski strani.

Začasna meja je potekala dva kilometra pod vasjo. Vsako noč so Libeličani mejne kamne prestavljali nad vas, orožniki so jih čez dan spet odnašali nazaj. "Dveletni boj, ki ga redko vidimo v evropski zgodovini," poudari Kos.

V tistem času je na ogled prihajala mednarodna komisija za dokončno rešitev severnih meja Jugoslavije. Šolskemu nadzorniku iz Libelič Rudolfu Mencinu se je uspelo vključiti v delo te komisije in takrat se je jugoslovanska stran začela zavedati boja vaščanov za premik meje. "Sreča je bila, da meja še ni bila natančno določena. Komisija je hodila od domačije do domačije in ljudje so se odločali, kje bodo živeli. Zato danes meja na marsikateri lokaciji poteka cik-cak," pove Kos.

Sprejeti so bili mejni popravki – Libeliče so pripadle k Jugoslaviji, Jugoslavija pa je Avstriji morala izročiti redko poseljeno ozemlje gore sv. Lovrenca nad Dravogradom.

Odločitev komisije in želja Libeličanov sta bili realizirani v septembru 1922. 30. septembra 1922 je vas zapustilo okoli 150 orožnikov, Nemcev in nemško usmerjenih Slovencev. V vas je vkorakala jugoslovanska obmejna straža. 1. oktobra pa je potekala tukaj velika slovesnost. In tega se bodo ta konec tedna spomnili tudi stoletje pozneje.

Jutro, 1. oktober 1922. Foto: dLib
Jutro, 1. oktober 1922. Foto: dLib
Poseben simbol vasi je stara gasilska oprema. Ko so oktobra Avstrijci zapuščali vas, so odpeljali s seboj gasilsko brizgalno. Nato so se norčevali iz libeliških gasilcev, češ kakšni so gasilci brez brizgalne. Te pa je to začelo vse bolj jeziti. Junija 1923 so sklenili, da morajo nekaj ukreniti. Ponoči so se po polju odtihotapili čez mejo in brizgalno odpeljali. Domačini iz sosednje avstrijske vasi Potoče so jih opazili in nastavili zaporo na cesti, a so jih Libeličani prevarali in brizgalno odvlekli po polju, ker so jim na roko šle suhe junijske noči. Zamera je bila velika, a ko je čez nekaj mesecev izbruhnil požar, so libeliški gasilci pripeljali brizgalno in pomagali gasiti, zato so se napetosti umirile. Danes je postavljena v središče vasi, ko pa so gasilske proslave, jo odpeljejo tudi na avstrijsko stran. Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek
Poseben simbol vasi je stara gasilska oprema. Ko so oktobra Avstrijci zapuščali vas, so odpeljali s seboj gasilsko brizgalno. Nato so se norčevali iz libeliških gasilcev, češ kakšni so gasilci brez brizgalne. Te pa je to začelo vse bolj jeziti. Junija 1923 so sklenili, da morajo nekaj ukreniti. Ponoči so se po polju odtihotapili čez mejo in brizgalno odpeljali. Domačini iz sosednje avstrijske vasi Potoče so jih opazili in nastavili zaporo na cesti, a so jih Libeličani prevarali in brizgalno odvlekli po polju, ker so jim na roko šle suhe junijske noči. Zamera je bila velika, a ko je čez nekaj mesecev izbruhnil požar, so libeliški gasilci pripeljali brizgalno in pomagali gasiti, zato so se napetosti umirile. Danes je postavljena v središče vasi, ko pa so gasilske proslave, jo odpeljejo tudi na avstrijsko stran. Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek
Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač

Danes v vrtcu 20, v šoli 30 otrok

Z dogajanjem v kraju sta močno povezana tudi tamkajšnja vrtec in podružnična osnovna šola. Na šoli, zgrajeni leta 1906, ki je bila tedaj še osemletka, je bilo tudi 150 otrok, danes jih je veliko manj. V vrtcu je to šolsko leto 20 otrok, v šoli 30. Šolarji obiskujejo prvih pet razredov, razdeljeni pa so v tri oddelke, od tega sta dva kombinirana. Število šolarjev je zadnja leta približno enako, lani so, denimo, imeli štiri prvošolce, letos jih je šest, je za STA povedala ena od treh učiteljic Tanja Ošlak.

Otrokom, ki obiskujejo libeliško šolo, skušajo vseskozi približevati zgodovinske dogodke, vsako leto z njimi obiščejo muzejske zbirke v kraju, katerih del je tudi šolska učilnica, kakršna je bila nekoč.

Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač

V njej so pred časom šolarji s pomočjo mentorjev posneli kratek film, v katerem so govorili z narečnimi izrazi. Teh mlajši sicer v vsakodnevnih pogovorih ne uporabljajo več veliko, pri starejših pa je to drugače. Še danes je slišati, da Libeličani "mornjejo, mornvajo", kar pomeni, da govorijo, skopuhu rečejo "škrpicel", krompirju pa "repa" ali "ripica".

Te in še več kot 800 drugih narečnih besed je zapisanih tudi v knjigi o Libeličah z naslovom Vsaka vas ima svoj glas Berteja Logarja iz leta 1994, na katero domačini v pripovedovanjih o preteklosti, na katero so zelo ponosni, velikokrat spomnijo. V pesem, povezano s plebiscitom v Libeličah, je narečne besede vključil tudi koroški kantavtor Milan Kamnik, so še spomnili pri Slovenski tiskovni agenciji.

"O Libeličah in Libeličanih se rado govori, da ko si kaj zabijejo v glavo, bodo to izpeljali in dosegli. Mislim, da to še danes drži," je za STA dejala Simona Jerčič Pšeničnik, predsednica Kulturno-prosvetnega društva Libeliče. Meni, da se je pomembno vsako leto znova spominjati ter otrokom in mladim pripovedovati o zgodovini, pogumu, trdnosti, narodni zavednosti in ponosu na slovenski jezik, da bodo to prenesli tudi svojim otrokom.

Leta 1922 so domoljubni Libeličani obrnili tok zgodovine